Jedro

ZPPreb temelji na ustavno zagotovljeni pravici do svobodne izbire prebivališča, vendar pa posamezniku nalaga prijavno – odjavo dolžnost (6. člen), in iz nje izhajajočo obveznost prijave stalnega prebivališča na naslovu, kjer posameznik dejansko stalno prebiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo Upravne enote Celje, št. 210-87/2008-35 z dne 5. 1. 2010 je ugotovljeno, da tožnik dejansko stalno ne prebiva na naslovu A. (točka 1 izreka), in da se mu določi stalno prebivališče na naslovu B. (točka 2 izreka). Novo stalno prebivališče se po dokončnosti odločbe vpiše v register stalnega prebivalstva (točka 3 izreka).

V obrazložitvi upravni organ navaja, da je po vpogledu v elektronsko evidenco registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije ugotovljeno, da ima C.C. (tožnik v tem sporu) poleg stalnega prebivališča A., prijavljeno tudi začasno prebivališče in sicer od 21. 3. 2001 do 7. 5. 2002, nadalje od 8. 8. 2003 do 8. 8. 2004 in od 14. 3. 2008 do 17. 3. 2010, na naslovu B. Upravni organ je začel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča po uradni dolžnosti in tožnika seznanil z uvedenim postopkom ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Dal mu je možnost izjave, zaslišal pa je tudi priče, partnerico D.D., ki je predložila šest vlog, med njimi tudi vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja na naslovu B., z dne 2. 11. 2006. Povedala je, da so jih denacionalizacijski upravičenci – dediči, pod prisilo spravili iz objekta na naslovu A., ker naj ne bi spoštovali Zakona o denacionalizaciji ter Stanovanjskega zakona. Po njenih navedbah tožnik dejansko živi na naslovu B. v ... že 12 let, s tožnikom in sinom živijo v skupnem gospodinjstvu. Tožnik naj bi imel nekaj svojih stvari na naslovu B., nekaj pa še vedno na naslovu A., predvsem pohištvo. Sprejemanje pošte ima tožnik urejeno kot poštno ležeče na A., na naslovu B. v ... ima na poštnem predalčniku napisano „DC.“. Zaslišana je bila še priča E.E., ki živi na naslovu B. v ..., ki je izjavila, da je tožnikova partnerica njena prijateljica. Povedala je, da tožnik dejansko živi na naslovu B., ker je bila večkrat v stanovanju in na obiskih in je to sama opazila. Tam ima svoje osebne stvari. Upravni organ je tudi pozval Občino Dobrna, da v zvezi s tem postopkom poda podatke, ki bi morebiti vezale tožnika na naslov A., v kolikor z njimi razpolaga. Občina Dobrna je odgovorila, da s temi podatki ne razpolaga. V nadaljevanju upravni organ še navaja sam potek ugotovitvenega postopka z izjavami tožnika, njegovimi dokaznimi predlogi glede soočanja prič in vsemi vlogami vloženimi tekom postopka.

Upravni organ se sklicuje na 6. člen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb), ki določa dolžnost posameznika, da prijavi stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja. Če upravni organ podvomi (ali je obveščen), da posameznik stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Tako zaključuje, da tožnik že 12 let prebiva na naslovu B., v skupnem gospodinjstvu s svojo partnerico in njunim 22 letnim sinom. Iz vseh teh okoliščin, kot tudi iz vpogleda v register stalnega prebivalstva je razvidno, da si tožnik že od 21. 3. 2001, z občasnimi prekinitvami podaljšuje začasno prijavo prebivališča na naslovu B. To pa potrjuje tudi pisna izjava tožnika, prejeta dne 31. 3. 2009, da ne zanika svojega dejanskega bivanja na naslovu B. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev upravnega organa prve stopnje ter navaja enake dejanske in pravne razloge kot so navedeni v izpodbijani odločbi. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožnik v obsežni tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Opozarja na določilo 32. člena (svoboda gibanja) Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Navaja, da zapisnik z dne 3. 9. 2008 ni pristen, v zapisniku je podpis uradne osebe F.F., zoper katero bo prav tako vložil pravno sredstvo pri načelniku Upravne enote Celje. V nadaljevanju še navaja, po tožnikovi presoji nepravilno ravnanje te uradne osebe, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Dejstvo je, da so se morali vsi trije člani družine iz objekta A., odseliti iz podeželja v mesto. Denacionalizacijski upravičenci – dediči niso spoštovali nobenega zakona, njihov cilj je bil, da jih čimprej spravijo iz tega objekta, kar pa uradno osebo ni zanimalo. Sklicuje se na Občino Dobrno ki mu ne pomaga pridobiti ustreznih dovoljenj za gradnjo objekta na območju Dobrna oziroma Vojnika, in to na njegovem lastnem zemljišču. Ko dovoljenje dobi, se bo takoj tudi uradno izbrisal iz prebivališča na objektu A. Številno pošto iz različnih ustanov dobiva na naslov A., vknjižen pa je tudi na nepremičnini vl. št. 407 k.o. ... Začasnega prebivališča na naslovu B., približno pet let sploh ni priznaval, kar je razvidno iz elektronske evidence. Navaja tožbo za plačilo materialne in nematerialne škode zoper eno izmed solastnic objekta A., ki je bila vložena v letu 1996 (P 1196/96, Cp 1149/2000). Prilaga kot dokaz 5 ključev od stanovanja na naslovu A., da se niso prostovoljno odselili iz stanovanja. Potrjuje tudi izpoved njegove partnerke D.D., vsa ta dejstva pa izhajajo tudi iz pravdnih postopkov pri Okrajnem sodišču v Celju. Opozarja na nepravilno delovanje Občine Dobrna, njeno nelegalno ravnanje nasproti njemu in ponovno poudarja, da se sklicuje na 32. člen Ustave, ki zagotavlja prosto gibanje in izbiro prebivališča. Kot dokaz prilaga listine in ključe, ki jih v nadaljevanju v velikem številu našteva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in še navaja, da se v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega bivališča ugotavlja zgolj dejansko stanje, na katerem naslovu dejansko oseba stalno prebiva. ZPPreb temelji na ustavno zagotovljeni pravici do svobodne izbire prebivališča, vendar pa posamezniku nalaga prijavno - odjavno dolžnost ter iz nje izhajajoče obveznosti prijave stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko stalno prebiva. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na sklicevanje 32. člena Ustave RS (svoboda gibanja), ki določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Kot navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, ZPPreb temelji na ustavno zagotovljeni pravici do svobodne izbire prebivališča, vendar pa posamezniku nalaga prijavno – odjavo dolžnost (6. člen), in iz nje izhajajočo obveznost prijave stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko stalno prebiva. Iz celotnega ugotovitvenega postopka in izvedenih dokaznih sredstev, glede stalnega prebivanja tožnika, je namreč mogoče nedvomno ugotoviti, da tožnik dejansko že 12 let prebiva na naslovu začasnega prebivališča B., katerega ima tudi, sicer s presledki, uradno prijavljenega. Ta dejstva tožnik v tožbenih ugovorih niti ne zanika, temveč celo trdi, da so se bili prisiljeni skupaj s partnerko in sinom izseliti iz naslova A., kjer so prebivali v zgradbi, ki je bila predmet denacionalizacijskih postopkov.

Peti odstavek 8. člena ZPPreb določa pristojnost upravnega organa, da sam začne po uradni presoji postopek, ko podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče (postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča). Po izvedenem ugotovitvenem postopku upravnega organa in dokazni presoji vseh dejstev in okoliščin, sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve obeh upravnih organov in kot neutemeljene zavrača vse nadaljnje, zgolj pavšalne navedbe v tožbi, ki se nanašajo na nezakonito ravnanje F.F., ter nepravilno oziroma počasno ravnanje v zvezi z gradbenim dovoljenjem Občine Dobrne, ker v tem postopku niso relevantne.

Sodišče je glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.