Jedro

Podala je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se je iztekla 6. 2. 2015. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja delavec po prenehanju delovnega razmerja ni več omejen s konkurenčno klavzulo. Zato po 6. 2. 2015 obdolženi očitanih dejanj, ki jih je storila kot uslužbenka v družbi N. d.o.o. ni moč več očitati.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke S. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrade za njihove zagovornike ter na 100,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I obtožni predlog oškodovanke kot tožilke S. d.o.o. z dne 26. 2. 2018, ki je bil dopolnjen z obtožnim predlogom, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 5. 9. 2018 in ki je bil vložen po pooblaščencu Odvetniški družbi Č. in partnerji in vložen zoper obdolžene S.Č., R.M. in D.Č. zaradi kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrglo, in sicer zoper obdolženo S.Č. po prvem odstavku 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolžena R.M. in D.Č. pa na podlagi 76. člena ZKP. V točki II pa je sklenilo, da se obtožni predlog oškodovanke kot tožilke zoper obdolženo S.Č. zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 zavrže po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. Pod točko III je sodišče prve stopnje odločilo, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec S. d.o.o. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrade njihovih zagovornikov, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Proti takemu sklepu se je pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca sprejme v obravnavo in razpiše glavno obravnavo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obširne pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, saj je le to povsem pravilno ugotovilo in tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka S.Č. utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolžena R.M. in D.Č. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 236. člena KZ-1, in sicer na podlagi 76. člena ZKP. S temi obširnimi in natančnimi razlogi se povsem strinja pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim dodaja le še:

5. Že državna tožilka je v sklepu Kt/15672/2015/MR z dne 10. 2. 2017, s katerim je zavrgla kazensko ovadbo Policijske uprave, obširno obrazložila zakaj obdolženci niso utemeljeno sumljivi storitve kaznivih dejanj, ki sta predmet obtožbe. Navedla je, kar sicer obrazlaga tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je zakonita zastopnica vse od vložitve ovadbe zoper obdolžence pa do zaslišanja v posameznih preiskovalnih dejanjih spreminjala svojo izpovedbo. Tako je najprej navedla, da je bila iz poslovnih prostorov družbe odtujena le pogodba o zaposlitvi med D.Č. in družbo S. d.o.o. ter potrdilo o prijavi brezposelne osebe; S.Č. pa je očitala, da naj bi uničila vse dokumente in podatke, ki so bili last družbe S. d.o.o. (celotna baza strank s kontaktnimi podatki, baza člankov, baza avtorjev, baza nalepk, delovna baza z vsemi dokumenti), ki so se nahajali izključno na prenosnem računalniku Apple Mac Book in nikjer drugje. Navedla je tudi, da je na pisalni mizi obdolženke našla natisnjene dele baze podatkov strank/kupcev, kar bi naj kazalo, da je osumljenka še pred 18. 12. 2014 natisnila navedene podatke, ki pa se ne ujemajo s tistimi s seznama, ki ga je oškodovanka kot tožilka predložila policiji k popravljeni izjavi z dne 23. 10. 2015. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo prvostopnega, da ni jasno, kateri seznam bi naj sploh obdolženka natisnila v decembru 2014. Na podlagi takega dokaza pa gotovo ni moč graditi utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitani kaznivi dejanji. Še več; z nadaljnjimi izvedenimi dokazi, pa tudi na podlagi pritožbenih navedb, je oškodovana pravna oseba še naprej delovala, kar sicer ne bi mogla, če bi obdolženka vso dokumentacijo odtujila, kot se zatrjuje.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja (kar izhaja tudi iz vsebine sklepa o zavrženju ovadbe), da so na seznamih bile navedene potencialne stranke in ne stranke, s katerimi bi imela družba S. d.o.o. sklenjene pogodbe. Po drugi strani pa so vsi podatki javnega značaja in vsem dostopni in jih je lahko obdolženka našla in uporabila v vsakem času, ne da bi za to potrebovala podatke oškodovane družbe. Pritožba še spregleda, da zbrani dokazi nikakor ne potrjujejo utemeljenega suma, da bi obdolženka storila kaznivo dejanje po petem odstavku 209. člena KZ-1. S stopnjo utemeljenega suma ni izkazano, da bi naj obdolženka S.Č. prišla do kakršnihkoli podatkov ali dokumentov družbe S. d.o.o., saj ji je zakonita zastopnica oškodovane družbe D.Č. onemogočila dostop v poslovne prostore od 17. 12. 2014 dalje, ko je zamenjala ključavnice in ji ključev ni izročila in ko ji je že 23. 11. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se je iztekla 6. 2. 2015. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja delavec po prenehanju delovnega razmerja ni več omejen s konkurenčno klavzulo. Zato po 6. 2. 2015 obdolženi očitanih dejanj, ki jih je storila kot uslužbenka v družbi N. d.o.o. ni moč več očitati.

Prav ima sodišče prve stopnje, ko glede obdolžencema D.Č. in R.M. očitanega kaznivega dejanja ugotavlja, da opis tega kaznivega dejanja ni popoln. Iz opisa ne izhaja kdaj in kje in niti na kakšen način naj bi obdolženi D.Č. protipravno prišel do podatkov, enako pa velja tudi glede obdolženega R.M., ki se mu očita isto kaznivo dejanje, pri čemer pa iz opisa niti ni razvidno, da bi naj obdolženec R.M. neupravičeno omogočal nepoklicani osebi seznanitev s podatki, ki so poslovna skrivnost. Obdolžencem pa tudi nikakor ni moč očitati, da so s svojimi dejanji oškodovani družbi z delovanjem preko konkurenčne družbe N. d.o.o. namerno in zavestno povzročili premoženjsko škodo v višini najmanj 50.000,00 EUR, saj za takšen očitek ne ponuja oškodovanka kot tožilka prav nobenega dokaza. Spregleda vsebino razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je pogodbo obdolženki odpovedala zato, ker v prihodnosti pričakuje zmanjšan obseg dela, torej tudi manjši dohodek.

6. Glede na to, da je na podlagi gornje obrazložitve moč zanesljivo zaključiti, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na izid postopka je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).