Jedro

Tožnikovo zatrjevano posilstvo bi lahko pomenilo preganjanje v njegovi izvorni državi, če bi zatrjevano posilstvo najprej prijavil policiji in če ga državni organi v zvezi z navedenim preganjanjem ne bi mogli primerno zaščititi. Tožnik pa posilstva ni prijavil policiji in zato ga državni organi tudi niso mogli zaščititi. Glede na to, da tožnik v zvezi z zatrjevanimi dogodki ni izkazal preteklega preganjanja, se ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala prihodnjega preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V obrazložitvi odločbe povzema navedbe tožnika, kot jih je le-ta podal ob podaji prošnje in na (dveh) osebnih razgovorih. Povedal je, da je pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v RS zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem. Tam je dobil negativni odgovor, ker je imel slovenski vizum. Iz Švedske je bil dne 28. 5. 2015 vrnjen v Slovenijo. Nadalje je povedal, da je dvanajst let opravljal priložnostna dela v nevladni organizaciji za pravice žensk - Mundesija, da je 4 leta delal kot predavatelj in informator o pravicah homoseksualcev v Organizaciji za pravici homoseksualcev - CSGD (Elysium) in da je 2 meseca delal kot predavatelj o recikliranju in oblikovanju v Mladinskem centru Mitrovica.

2. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da je gej. S tem v zvezi je navedel več dogodkov. Marca 2014, ko je hodil proti domu in bil že skoraj doma, ga je dohitel neznanec, ki mu je očital, da ga gleda. Ko mu je odgovoril, da to ni res, ga je neznanec pričel tepsti in zraven kričal "jebem ti pedra". Avgusta 2014 se je po internetu pogovarjal z neko osebo, ki je trdila, da je gej. Kasneje se je izkazalo, da ta oseba ni gej, je pa ta oseba njegove podatke in sliko javno objavila na Facebooku ter ga začela izsiljevati za denar. Ne ve, ali so bile te slike odstranjene s Facebooka ali ne. To osebo je prijavil Organizaciji homoseksualcev in skupaj z njimi šel na policijsko postajo, vendar je prepričan, da policija ni naredila nič. Nadalje sta s prijateljem septembra 2014 šla v lokal na pijačo in ko sta potem čakala na taksi, ju je napadla skupina petih ljudi in ju pretepla. Dogodka nista prijavila na policijo, ker se je prijatelj, ki dela na vladi, bal, da bi dogodek prišel v javnost. V decembru leta 2013 pa sta ga dva moška, ki nista homoseksualca, posilila. Bilo je okoli 20.30 ure zvečer, ko je odšel v trgovino. Do njega je prišel neznanec in ga nekaj vprašal. Takoj je imel slab občutek. Izza vogala je prišel še drug moški in skupaj sta ga zvlekla pod most ter ga posilila. Posilstvo je trajalo približno 15 minut. Ukradla sta mu telefon, zato ni mogel nikogar poklicati. Pri posilstvu je bil poškodovan, vendar k zdravniku ni šel, ker se je bal, da bodo ljudje izvedeli, da je gej. Tudi na policijo ni šel, ker je prepričan, da bi se iz njega norčevali.

3. Dalje tožena stranka navaja, da je tožnik povedal, da je njegova družina vedela za njegovo spolno usmerjenost in so ga silili, naj se poroči z žensko. Zato je maja 2014 zaradi vseh pritiskov bil primoran oditi od doma. Najprej je živel pri nekem prijatelju, potem pa je odšel na Švedsko. Če bi bil preseljen v kakšen drug kraj na Kosovu, ne bi bil deležen nobene varnosti, ker na Kosovu ne more normalno živeti.

4. Tožnik je k svoji prošnji kot dokaze predložil poročilo Društva homoseksualcev, poročilo Organizacije Lifos, ki se nanaša na LGBT osebe, priporočilo nevladne organizacije CSGD za delo pri njih in natis govora po Skypu.

5. Iz tožnikovega potnega lista tožena stranka ugotavlja, da je vanj odtisnjen vizum za Nemčijo z dne 11. 1. 2012, ki ga je izdalo Veleposlaništvo v Prištini, v zvezi s čemer je tožnik povedal, da je res zaprosil za vizum, vendar vizuma ni dobil. Iz tožnikovega potnega lista je razvidno tudi, da je tožnik dne 21. 12. 2012 vstopil v Istanbul. Glede tega je povedal, da je tja odšel z organizacijo Mundesija na študijski obisk. Dne 30. 11. 2014 je ponovno odšel v Istanbul in se vrnil dne 3. 12. 2014. Tudi ob tej priliki je šlo za študijski obisk. Iz tožnikovega potnega lista izhaja tudi, da je tožnik dne 29. 12. 2014 odšel na Madžarsko. V zvezi s tem je tožnik povedal, da je bila Madžarska samo tranzit, njegova ciljna država pa je bila Švedska. Nadalje je iz tožnikovega potnega lista razvidno, da mu je bil dne 17. 11. 2014 na slovenski ambasadi v Prištini izdan vizum za zasebni obisk, z veljavnostjo od 20. 12. 2014 do 19. 1. 2015. V zvezi s tem je tožnik povedal, da mu je neka oseba, ki jo je spoznal preko interneta, dala garancijo, da je v Prištini dobil schengenski vizum. S tem vizumom pa ni vstopil v RS, ker se je ta oseba naenkrat ohladila, zato je odšel na Švedsko. Tudi dne 6. 2. 2014 mu je bil na slovenski ambasadi izdan vizum za trajanje od dne 22. 2. 2014 do 21. 3. 2014 ter je tožnik v zvezi s tem povedal, da je v sklopu gejevske organizacije v Prištini, v kateri je tedaj delal, prišel na seminar, organiziran s strani Legebitra.

6. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, čeprav sicer ne dvomi, da je tožnik istospolno usmerjen in da je kot tak pripadnik posebne družbene skupine, ki svoje spolne usmerjenosti tudi navzven ni skrival. Zato je tožena stranka proučila, ali ima Kosovo ustrezno zakonodajo za zaščito istospolno usmerjenih oseb ter ali to zakonodajo tudi dejansko izvaja. Tako ugotavlja, da Ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in je homoseksualnost na Kosovu legalna ter je z Ustavo dovoljena poroka dveh oseb istega spola.

7. V zvezi s tožnikovimi navedbami tožena stranka ugotavlja, da tožnik nobenega opisanega dogodka ni prijavil policiji. Tudi zatrjevanega posilstva ne. V zvezi s posilstvom tudi ni odšel na zdravstveni pregled, niti se ni obrnil na kakšno organizacijo, ki bi mu lahko pomagala, npr. organizacijo, kjer je prej delal. Navedba, da ni šel k zdravniku zato, ker bi se razvedelo, da je gej, je neutemeljena, glede na to, da je sam zatrjeval, da se je že navzven videlo, da je gej. To pomeni, da tožnik sploh ni poskusil izkoristiti zaščite svoje izvorne države. Zato njegove navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj sploh ni dokazano, da mu izvorna država ne more nuditi zaščite. Tožnik pa zaščite države ni poiskal, čeprav negativnih izkušenj s policijo ni imel in mu dostop do policije ni bil onemogočen. Razen tega se je tožnik po obisku Slovenije vsakokrat vrnil v svojo izvorno državo, čeprav bi bilo od njega pričakovati, da bi glede na zatrjevano preganjanje, v varni državi ostal. Tudi iz natisov pogovora po Skypu med njim in osebo po imenu A.A., je razvidno, da v teh razgovorih nekaj manjka, saj pogovori med njima ne tečejo gladko oziroma si odgovori smiselno ne sledijo, v zvezi s čemer je tožnik pojasnil, da je dal svoje geslo osebi, ki dela v organizaciji in da je bil zraven, ko je ta oseba to printala tako, da so to vsi pogovori. Ta oseba je potem njegove podatke in sliko objavila na internetu, vendar zaradi tega, razen tega, da so ljudje sliko videli in tako izvedeli, da je gej, ni imel nobenih drugih težav.

8. Tožnik je tekom postopka predložil dodatne informacije v zvezi s situacijo na Kosovu, ki jih tožena stranka v nadaljevanju tudi povzema. Ugotavlja, da je tožnik predložil zastarele informacije, saj so vse, razen enega članka, iz leta 2011, 2012 in 2013, medtem, ko je tožena stranka proučila novejša aktualnejša poročila in članke iz let 2014 in 2015. Ti članki pa govorijo o tem, da ima Kosovo enega od najširših protidiskriminacijskih zakonov v Evropi, da policija na Kosovu velja za najbolj zaupanja vredno ustanovo, da na Kosovu deluje tudi program za nediskriminacijo, kjer med drugim izvajajo tudi dejanja za boljše izvajanje protidiskriminacijskega zakona ter pomagajo pri krepitvi pravic diskriminiranih oseb (tudi krepitvi pravic LGBT oseb). Tako je mogoče zaključiti, da si številne organizacije na Kosovu prizadevajo za večjo osveščenost in odprtost kosovske družbe do LGBT populacije.

9. Tožnik pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ. Kot že navedeno, kosovska ustava prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti; kosovska vlada je sprejela ustrezno zakonodajo, ki ščiti pravice LGBT, na Kosovu pa delujejo tudi številne organizacije, ki se borijo za istospolno usmerjene osebe in jim pomagajo.

10. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je v skladu s 15. členom ZMZ ranljiva oseba s posebnimi potrebami, vendar doslej s strani tožene stranke kot tak ni bil obravnavan, saj mu ni bila nudena posebna nega, skrb in obravnava. V Azilnem domu mu ni bilo nudeno ustrezno psihološko svetovanje glede travmatičnih izkušenj, ki jih je utrpel. Tožena stranka bi bila dolžna izpeljati dokaz z izvedencem psihiatrične/psihološke stroke, ki bi edini lahko potrdil/ovrgel trditev, da je tožnik zaradi dogodka globoko travmatiziran oziroma bi edini lahko preveril in strokovno ocenil tožnikove navedbe v zvezi s posilstvom. Tožniku pa so bila postavljena tudi številna neprimerna vprašanja, ki so prekoračila mejo objektivnosti in nepristranskosti, ki jih tožnik tudi navaja, pri čemer ni jasno, zakaj so mu bila ta vprašanja postavljena. Ob teh vprašanjih pa je tožnik doživljal še dodaten stres in obremenitev. Ker ni bil izveden dokaz z ustreznim izvedencem in ker je tožena stranka s postavljanjem neprimernih vprašanj kršila načelo objektivnosti in nepristranskosti, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in gre za absolutno bistveno kršitev določb 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, da tožnikovo zatrjevano posilstvo ne more pomeniti preganjanja v izvorni državi, kar je v nasprotju s 1. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da je spolno nasilje dejanje preganjanja. Tudi dejansko stanje glede kosovske zakonodaje je zmotno ugotovljeno, saj ima Kosovo v Ustavi sicer res zapisano pravico do poroke, ki ni vezana na spol, ima pa tudi družinsko zakonodajo, ki navedenemu ustavnemu načelu ne sledi. Kosovska družba je globoko tradicionalna, homofobna in sovražna do istospolno usmerjenih, zaradi česar za tožnika tam ni varno. Sklicuje se na nekaj (citiranih) aktualnih poročil s tem v zvezi iz leta 2014 in 2015. Sklicuje se tudi na sodbo tega sodišča I U 1627/2013. Navaja, da upravni organ v zvezi z ugotavljanjem prihodnjega preganjanja tudi ni uporabil tako imenovane sheme v petih korakih, ki jo je, za primere ugotavljanja prihodnjega tveganja, razvilo Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in jo s citirano sodno odločbo v slovensko upravno sodno prakso vneslo tudi Upravno sodišče. Tožena stranka ni upoštevala stopnje razvoja kosovske družbe, ki je homofobna in sovražna in se ni poskušala vživeti v tožnikov položaj ter razumeti kaj lahko posameznik notranje doživlja zaradi tega, ker ne more svobodno živeti. Tožnik še pojasnjuje, da se je ob odhodu iz Kosova v Slovenijo in v Istanbul vedno znova vrnil nazaj na Kosovo, ker je vedno znova mislil, da se bodo stvari izboljšale in da bo lahko zaživel normalno. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je ranljiva oseba, odgovarja, da je tožnik prejel brošuro o postopku priznanja mednarodne zaščite, v kateri je pojasnjen celoten postopek mednarodne zaščite, vključno s pravicami in dolžnostmi tožnika v Republiki Sloveniji. Tožnik je vsebino razumel, saj je to potrdil pri podaji prošnje dne 29. 5. 2015. Tožnik je nastanjen v Azilnem domu, v katerem je 24 ur na dan zagotovljeno zdravstveno varstvo. Glede izpeljave dokaza z izvedencem tožena stranka odgovarja, da iz spisa upravne zadeve ne izhaja, da tožnik ni bil sposoben razumeti pomena postopka. Tudi pri podaji prošnje ni izpostavil ničesar v zvezi s tem, da bi imel kakšne posebne potrebe ali probleme. Na zastavljena vprašanja je odgovarjal tekoče in v smiselnih stavkih. Zato ni bilo potrebe za to, da bi se v postopku postavil izvedenec. V postopku ni predložil niti enega samega dokaza o svojem zatrjevanem slabem psihičnem stanju oziroma travmatiziranosti. Če bi bil res tako travmatiziran, bi nedvomno o tem spregovoril že prej in ne šele po izdani odločitvi. Tožena stranka oporeka tudi navedbam tožnika, da so mu bila postavljena neprimerna vprašanja, saj so mu bila postavljena samo vprašanja glede razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. Tožnik je na zastavljena vprašanja odgovarjal in ni navedel, da se mu katerokoli vprašanje zdi sporno ali preveč osebno. Razen tega bi v primeru, v kolikor bi mu bilo postavljeno kakšno nekorektno vprašanje, tako pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru, lahko na to reagiral tožnikov pooblaščenec, česar pa ni storil. V zvezi s s strani tožnika predloženimi poročili, članki in izpostavljeno sodbo, pa tožena stranka opozarja na 52. člen ZUS-1, ker meni, da bi tožnik navedene informacije lahko predložil že na drugem osebnem razgovoru dne 22. 10. 2015. Ker tega ni storil, gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

14. Po določbi 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. ZMZ v 28. členu vključuje tudi načelo nevračanja v državo, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo življenje takšne osebe oziroma bo oseba izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, in zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi ob (obeh) osebnih razgovorih, pravilno ugotovila, da dogodki, ki jih je navajal tožnik, ne morejo pomeniti preganjanja. Tožnik je namreč v zvezi z opisanimi dogodki v zvezi s svojo istospolno usmerjenostjo navajal, da nobenega od njih ni prijavil policiji. Celo zatrjevanega posilstva kot najhujše oblike spolnega nasilja, pri katerem naj bi bil tudi poškodovan, ne. Navedenega dejanja tudi ni prijavil nobeni od gejevskih organizacij, niti ne tisti, za katero je včasih delal. Samo v zvezi z dogodkom, da ga je neka oseba, zaradi objave njegove (tožnikove) slike na Facebooku denarno izsiljevala, glede katerega je sicer navajal, da razen tega, da so bile njegove slike objavljene na Facebooku (za katere niti ne ve, ali so bile kasneje s Facebooka umaknjene ali ne), ni imel nobenih drugih težav, je povedal, da je dogodek prijavil na gejevsko organizacijo in skupaj z njimi odšel na policijo. V zvezi s tem dogodkom sodišče pritrjuje toženi stranki, da so s strani tožnika predloženi pogovori med tožnikom in osebo na drugi strani, opravljeni po Skypu (ki so sestavni del upravnih spisov), nepopolni, saj v njih manjkajo posamezni deli in pogovor med njima ne teče gladko oziroma si odgovori smiselno ne sledijo. Glede na to, da tožnik zatrjevanih dogodkov ni prijavil policiji v svoji izvorni državi, čeprav je to možnost imel, se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da državni organi v izvorni državi zanj niso zmožni poskrbeti in mu nuditi ustrezne zaščite. Poleg tega tudi po mnenju sodišča ni razumno in ne logično, da tožnik, ki je zatrjeval, da je v matični državi preganjan zaradi svoje istospolne usmerjenosti in ki je zatrjeval, da je bil samo dva meseca pred tem v izvorni državi posiljen, ni zaprosil za mednarodno zaščito v zanj prvi varni državi potem ko je odšel iz Kosova, temveč se je vsakokrat na Kosovo vrnil. Zgolj eno samo dejanje na družbenem omrežju, ki ga je tožnik prijavil gejevski organizaciji in preko nje tudi policiji, tudi po mnenju sodišča ne zadošča vsebini pravnega standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ, saj je navedeno, da morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne in ponavljajoče se narave. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

17. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v skladu s 15. členom ZMZ ranljiva oseba, pa do sedaj s strani tožene stranke ni bil tako obravnavan. Določba 15. člena ZMZ zagotavlja ranljivim osebam posebno skrb pri izbiri nastanitve, prilagodijo pa sem jim tudi materialni pogoji, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega. Vendar pa tožnik v upravnem postopku svojega zdravstvenega stanja ni uveljavljal kot razloga, zaradi katerega bi potreboval mednarodno zaščito. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka ni izvedla dokaza z ustreznim izvedencem, se sodišče strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da tožnik ob podaji prošnje, niti ob osebnih razgovorih, torej vse do vložitve tožbe, v zvezi s svojim psihičnim stanjem ni navajal nobenih dejstev in tudi ne ponudil niti predložil nobenih dokazov, da bi bil zaradi zatrjevanega posilstva globoko travmatiziran, zaradi česar tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebe za postavitev ustreznega izvedenca. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da je tožnik ob podaji prošnje in ob osebnih razgovorih, ki jim je prisostvoval tudi njegov pooblaščenec, imel možnost odkloniti odgovore na posamična vprašanja, v kolikor je štel, da so neprimerna oziroma da presegajo mejo objektivnosti in nepristranskosti, pa tega ni storil, temveč je na vsa zastavljena vprašanja tudi odgovoril. Zato se v tožbi na neprimernost zastavljenih vprašanj ne more sklicevati. Glede na navedeno ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. členu ZUP. Tudi materialno pravo je bilo po mnenju sodišča v zadevi pravilno uporabljeno. Tožnikovo zatrjevano posilstvo bi lahko pomenilo preganjanje v njegovi izvorni državi, če bi tožnik zatrjevano posilstvo najprej prijavil policiji in če ga državni organi v zvezi z navedenim preganjanjem ne bi mogli primerno zaščititi. Tožnik pa posilstva ni prijavil policiji in zato ga državni organi tudi niso mogli zaščititi. Glede na to, da tožnik v zvezi z zatrjevanimi dogodki ni izkazal preteklega preganjanja, se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala prihodnjega preganjanja. Vse tožbene navedbe v zvezi s homofobnostjo in sovražnostjo kosovske družbe so po mnenju sodišča preveč splošne in nekonkretizirane ter neutemeljene za tožnikov primer. V izpodbijani odločbi pa je tudi ustrezno pojasnjeno, da na Kosovu aktivno delujejo številne inštitucije in nevladne organizacije, ki so sposobne nuditi pomoč pred preganjenem s strani nedržavnih subjektov tudi v primeru kot je obravnavani, ko tožnik zatrjuje svojo istospolno usmerjenost. 18. Ker glede na navedeno, tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je sodišče tožbo tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.