Jedro

Primarni jamčevalni zahtevek, ki ga ima naročnik, je njegova pravica zahtevati odpravo napake.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti in v tem delu vrne zadeva v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki 777.080,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.07.2003 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 126.739,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ni dolžna plačati tožeči stranki ničesar več, saj delo ni bilo opravljeno kvalitetno in v skladu z dogovorom. Tudi glede vrednosti opravljenih celotnih del ugotovitev v sodbi ni pravilna. Tožnik M.K. je, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je bila vrednost celotnih del 1.399.850,00 SIT, vendar za to ni predložil nikakršnega dokaza. Sodišče bi moralo izhajati iz računa št. 26/2003 z dne 30.06.2003, v katerem je naveden znesek 1.195,.507,25 SIT. Od tega zneska je tudi obračunan DDV, zato ne bi smelo opreti odločitve na specifikacijo z dne 27.06.2003, saj od zneska, kjer so navedena še dodatna dela, ni bil plačan DDV. Tudi znesek 300.000,00 SIT, ki je bil plačan kot avans, ne bi smelo upoštevati, saj ta znesek ni bi zajet v pogodbi, niti ni bil vključen v račun z dne 30.06.2003, pa tudi nikjer drugje ni izkazan, čeprav bi v skladu s 4.odst. 33.čl. Zakona o davku na dodano vrednost moral davčni zavezanec zagotoviti, da je izdan račun za vsako predplačilo, ki ga prejme pred opravljenim prometom blaga oziroma storitve od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec. Tudi obrazložitev glede tega avansa v sodbi ni pravilna. Za vsako plačilo v zvezi z adaptacijo strehe bi moral izvajalec izstaviti račun, zato ta navedba tožeče stranke nima podlage. Končno toženka ne sprejema niti odločitve o plačilu zamudnih obresti od naloženega zneska od 09.07.2003 dalje. Dejstvo je, da ni bil narejen zapisnik o primopredaji del in tudi ne končni obračun, ki bi moral biti narejen na podlagi posebnih gradbenih uzanc. V uzanci 116 je določeno, da se z dokončnim obračunom uredijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz gradbene pogodbe. Posebne gradbene uzance v 66.čl. določajo, da ima naročnik pravico zadržati sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del, kar je toženka tudi storila. Zadržala si je del cene za odpravo pomanjkljivosti na izvedenih delih. Šele z dokončnim obračunom bi sodišče lahko toženki naložilo tudi plačilo zamudnih obresti. Tudi rok za plačilo je določen v nasprotju s 63. uzanco, ki določa 15-dnevni rok in ne 8-dnevni. Vsekakor dokler tožeča stranka napak ni odpravila, ni upravičena terjati plačilo, zato je tožbeni zahtevek bil preuranjen, ne pa da se toženki nalaga še plačilo zamudnih obresti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, podrejeno razveljavitev te sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, v odgovoru oporeka pritožbenim navedbam, opozarja na 66.čl. Posebnih gradbenih uzanc, po katerem ima naročnik pravico zadržati samo sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, toženka pa si je v tej zadevi zadržala celoten znesek po končnem računu, čeprav bi si lahko zadržala le 35% vrednosti, saj sta leva streha in zahodni del desne strehe tako funkcionalno kot tudi estetsko pravilno izvedeni. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Kot datum zapadlosti pa še meni, da je to datum zapadlosti računa z dne 30.06.2003, zato so zamudne obresti pravilno naložene v plačilo od tega dne.

Pritožba je utemeljena le v delu, kolikor izpodbija odločitev o začetku teka zamudnih obresti, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Primarni jamčevalni zahtevek, ki ga ima naročnik, je njegova pravica zahtevati odpravo napake (2.odst. 639.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da ima izvršeni posel napako, ki pa ni taka, da bi bilo delo neuporabno. Ni sporno, da je toženka v reklamaciji z dne 07.07.2003 zahtevala od tožnika, da odpravi napako. Že iz pisne reklamacije pa se vidi, da tožniku ni določila roka, v katerem mora to storiti. Tudi ni sporno, da sama ni pristopila k odpravi te napake, zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 3.odst. 639.čl. OZ utemeljeno zaključilo, da je njen ugovor tožnikovemu zahtevku po vsebini zahtevek za znižanje plačila. Ker je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je zaradi napake pri izdelavi strehe tožnikovo delo za 35% manj vredno, je pravilno odločilo, ko je toženki naložilo za 35% nižjo ceno, kot bi jo sicer morala plačati za opravljeno delo. Toženka pa ob takem stanju zadeve nima nobene podlage zadržati celotno vrednost dela.

Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je mimo računa z dne 30.06.2003 upoštevalo tožnikovo izpoved glede vrednosti njegovega celotnega dela v višini 1.399.850,00 SIT, niso utemeljene. To, da je bil končni račun nekaj višji od v pogodbi dogovorjenega zneska, je toženka tudi sama priznala, ko je bila zaslišana kot stranka v tem postopku (toženkina izpoved na listovni št. 43 spisa). Tudi iz dejstva, da je bilo v pogodbi dogovorjeno, da se bodo dela plačala v 15-ih dneh po zaključku del, je razvidno, da ob začetku del ni bil plačan avans, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi tožnika o tem, zakaj in kdaj je prišlo do plačila zneska 300.000,00 SIT. Dejstvo, da od tega zneska ni bil plačan DDV, na odločitev o civilnopravnem razmerju med pravdnima strankama nima kakšnega pravnega pomena.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija odločbo o obrestnem zahtevku. Neutemeljene so sicer navedbe, da zamudnih obresti toženki ni mogoče naložiti v plačilo, ker ni bil sestavljen zapisnik o primopredaji iz česar naj bi sledilo, da do predaje strehe naj ne bi še prišlo. Že iz dejstva, da je toženka napisala reklamacijo, je očitno, da je delo prevzela. Pač pa se iz sodbe ne da razbrati, zakaj tečejo zamudne obresti od 09.07.2003 dalje, saj sodba nima o tej odločitvi nobenega razloga, zato se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.čl. ZPP. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do tega datuma. V pogodbi je bilo v 3.členu dogovorjeno, da bo naročnik plačal dela v 15 dneh od zaključka del. Sodišče bi zato moralo upoštevati ta rok, saj je bil izrecno dogovorjen, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na uzance, ki pridejo v poštev le, ko kakšna pomembna okoliščina ni dogovorjena. Moralo pa bi zavzeti tudi jasno stališče o tem, kdaj je ta rok začel teči, saj se v sodbi navajajo datumi o relevantnih dogodkih, ki bi lahko prišli v poštev kot npr. datum zaključka del (26.06.2003), izstavitve računa (04.07.2003), reklamacije (07.07.2003). V ponovnem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje glede začetka teka zamudnih obresti odločiti s tem, da bo v razlogih pojasnilo odločitev, da bo mogoče preizkusiti, zakaj je plačilo zamudnih obresti naložilo prav od določenega dne dalje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o zamudnih obrestih razveljavilo po 1. odst. 354.čl. ZPP, v ostalem delu pa, vključno s stroški postopka pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker je sodba razveljavljena le glede stranske terjatve, ta razveljavitev na dosedanje stroške ni v ničemer vplivala, pač pa je pritožbeno sodišče zaradi te razveljavitve odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (člen 165 ZPP).