Jedro

Skladnost gradenj se presoja (tudi) po predpisih, ki so veljali oziroma ki veljajo v času posega. Če je bila v času gradnje le-ta dopustna (v skladu s predpisi), kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 27. 7. 2006, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 344,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A., št. ... z dne 3. 2. 2006, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora tožeča stranka ustaviti gradnjo lesenega objekta na vzhodni strani in lesenega nadstreška na zahodni strani zidanega objekta na parceli št. ... k.o. B., v treh mesecih od prejema odločbe na svoje stroške odstraniti oba navedena lesena objekta ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa inšpekcijski ukrep v primeru nelegalne gradnje. Tožena stranka pojasnjuje, da iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 17. 9. 2004 in zapisnika o zaslišanju tožeče stranke z dne 25. 10. 2004 izhaja, da je tožeča stranka na zemljišču s parc. št. ... k.o. B. na vzhodni strani zidanega objekta postavila lesen objekt tlorisnih dimenzij približno 5,9 m x 5,4 m in višine 1,5 m do 1,9 m, na zahodni strani tega zidanega objekta pa lesen nadstrešek dimenzij 7,6 m x 5,1 m in višine 2,1 m do 2,5 m. Za navedena objekta tožeča stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja, kar je tudi sama potrdila. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da sta bila sporna lesena objekta zgrajena na kmetijskem zemljišču, torej na varovanem območju iz 2. točke 1. odstavka 18. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), na takem zemljišču pa po 3. odstavku 18. člena Pravilnika gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja ni možna, razen na ograjenih območjih kmetij. V zadevi tako ne gre za primer iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, ki dopušča gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja, če so izpolnjeni pogoji iz Pravilnika. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja delno drugačen opis spornih objektov, vendar so te navedbe brez podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Na varovanem območju kmetijskih zemljišč gradnja objektov brez gradbenega dovoljenja ni možna in to ne glede na dimenzije ali siceršnje lastnosti objektov. Ne glede na to pa tožena stranka pojasnjuje, da je bilo na prvi stopnji ugotovljeno, da oba sporna objekta presegata tlorisno površino 30 m2 in tako ne sodita med enostavne objekte po 5. in 8. členu Pravilnika. Zavrača tudi pritožbene ugovore glede izmere, saj je tožeča stranka zapisnik o inšpekcijskem pregledu podpisala, bila je seznanjena z vsebino in se je z ugotovitvami strinjala. Kot neutemeljene tožena stranka zavrača tudi pritožbene navedbe, da je bila za obravnavana objekta izdana lokacijska informacija, po kateri je tovrstna gradnja - gradnja pomožne kleti - dovoljena. Tožeča stranka namreč te lokacijske informacije ni predložila, Pravilnik pa med enostavnimi objekti ne omenja pomožne kleti ali kleti. V obravnavani zadevi je po mnenju tožene stranke pomembno zgolj to, da sporna objekta ne po svojih dimenzijah, ne po svoji legi ali rabi ne ustrezata merilom za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka v tožbi najprej opozarja na izdano lokacijsko informacijo z dne 24. 3. 2006, ki jo je prejela po vložitvi pritožbe in je tako brez svoje krivde ni mogla priložiti k pritožbi. Iz nje izhaja, da je območje, kjer se nahaja sporna gradnja, urejeno z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za A. (izven mestnega jedra) in predmestna središča (v nadaljevanju PUP) in je opredeljeno kot vinogradniška gradbena enota. V primeru, da znašajo obdelovalne površine v strnjenem kompleksu več kot 40 arov, je dovoljena izvedba dodatnega objekta po kriterijih za gradnjo zidanice, pri čemer ni potrebno zagotoviti samostojnih priključkov na objekte in naprave energetske in komunalne infrastrukture. V danem primeru gre za vinograd v izmeri 875 m2 in sadovnjak v izmeri 385 m2, kar je razvidno iz podatkov zemljiške knjige in upravnih spisov. Dodatni objekti po navedenih kriterijih se lahko gradijo v skladu z merili gospodarske stavbe ali kozolca po splošnih določilih odloka, če ne presegajo horizontalnih in vertikalnih gabaritov za gradnjo zidanice po tem odloku. Po mnenju tožeče stranke so tako v danem primeru za postavitev spornih lesenih objektov izpolnjeni zahtevani pogoji. Tako prvostopenjski organ kot tožena stranka pri izdaji odločbe tudi nista upoštevala 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obrazložitve odločbe in sta pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Iz spisa nedvomno izhaja, da je bila sporna gradnja izvedena v letu 1999, ko še ni bil v veljavi Pravilnik, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje. Iz prvostopne odločbe izhaja zgolj neobrazložena ugotovitev, da sporna gradnja ni bila možna po predpisih, ki so veljali v času gradnje, te navedbe pa ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ponovno opozarja na zmotne ugotovitve glede dimenzij objektov. Res je podpisala že pripravljeni zapisnik, ki ga je predhodno sestavil inšpektor, vendar to ne pomeni, da so zaradi napačnih ugotovitev inšpektorja dimenzije objekta spremenjene. Tožena stranka navedenih pomanjkljivosti ni odpravila in je ravnala v nasprotju z določbami ZUP, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporna inšpekcijska odločba, izdana na podlagi 152. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali kako drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Ugotovitev, da bi tožeča stranka za sporno gradnjo morala imeti gradbeno dovoljenje, tožena stranka utemeljuje z določbo 3. odstavka 18. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04), ki izrecno določa, da na zemljiščih, ki ležijo na varovanem območju iz 2. točke 1. odstavka tega člena (varovana zemljišča po predpisih, ki urejajo kmetijstvo, zemljišča, ki so primerna za kmetijsko obdelavo in so z mejo določena v izvedbenih prostorskih aktih, razen zemljišč, na katerih so grajena območja kmetij), gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja ni možna.

Kot izhaja iz tožbenih navedb ter podatkov v upravnih spisih, katere je sodišču predložila tožena stranka, naj bi tožeča stranka sporna objekta postavila v letu 1999 (na vzhodni strani zidanega objekta) oziroma leta 2001 (nadstrešek na zahodni strani zidanega objekta). Glede na to, kdaj naj bi tožeča stranka postavila sporna objekta, pa se postavlja vprašanje pravilnosti uporabe predpisov, ki so bili podlaga za izdajo prvostopenjske odločbe. Gre namreč za vprašanje, katero pravno in dejansko stanje je pravno pomembno za izdajo inšpekcijske odločbe. Sama uvedba inšpekcijskega postopka načelno res temelji na ugotovitvi, da je poseg v prostor v nasprotju s sedaj veljavnimi predpisi. Vendar pa bi ob ugotovitvi, kdaj sta bila sporna objekta zgrajena, upravni organ moral uporabiti še takrat veljavne predpise in presoditi, ali je bila gradnja spornih objektov skladna oziroma v nasprotju s takrat veljavnimi predpisi. Kasnejše spremembe predpisov po mnenju sodišča ne smejo veljati za nazaj, in jih ni mogoče uporabiti za gradnje, ki so bile izvršene pred uveljavitvijo predpisov, sicer je kršeno ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS). Zakoni, drugi predpisi in splošni akti namreč ne morejo imeti učinka za nazaj in samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Na to po mnenju sodišča utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v tožbi, ko navaja, da je bila sporna gradnja izvedena v letu 1999, ko še ni bil veljavi Pravilnik, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Določba 3. odstavka 28. člena Pravilnika, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bila namreč uveljavljena šele s spremembo Pravilnika in je začela veljati 18. 12. 2004, kar je glede na zatrjevanje tožeče stranke po tem, ko je bil sporni objekt že postavljen. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi sicer le navedel, da gradnja brez gradbenega dovoljenja ni bila možna tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje objektov v letu 1999 in 2001. Vendar pa pri tem ni navedel ne predpisov ne določb, ki so bile podlaga za tako ugotovitev, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v tožbi, in zato tega ni mogoče preveriti. Tožena stranka pa teh navedb tudi ni dopolnila.

Po mnenju sodišča je tako poleg pravnega in dejanskega stanja v času izdaje inšpekcijske odločbe pomembno tudi pravno in dejansko stanje v času gradnje oziroma postavitve obeh spornih lesenih objektov. V kolikor je bila v času postavitve lesenih objektov taka gradnja dopustna, kasnejše spremembe predpisov ne bi smele, glede na zgoraj obrazloženo, vplivati na dopustnost gradnje. Bistvo inšpekcijskega nadzora je namreč v tem, da se z njim zagotavlja izvrševanje predpisov, kar pomeni, da je treba vprašanje, ali je posamezen objekt postavljen v nasprotju s prepisi, presojati (tudi) po predpisih, ki so veljali v času njegove postavitve (sodba VR RS, opr. št. U 955/94-4).

Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožba tožeče stranke utemeljena, zato je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi povrnitev stroškov tega postopka. Sodišče je predlogu ugodilo in tožeči stranki priznalo kot upravičene stroške za sestavo tožbe 500 točk oziroma 229,50 EUR (Tarifna št. 30), administrativne stroške v višini 2 % in 20 % DDV ter takso za tožbo v znesku 15.200,00 SIT (63,43 EUR). V skupnem znesku je tako sodišče na podlagi 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku in 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) priznalo tožeči stranki stroške v znesku 344,34 EUR. Navedeni znesek je v skladu s 154. členom ZPP in 23. členom ZUS tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni oziroma z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.