Jedro

Dejansko stanje je tako, da zaradi mamine popolne neangažiranosti oče polno (in izključno) izvršuje vzgojo in varstvo. Da bi bilo to treba še pravno formalizirati z izdajo začasne odredbe, ni nobene potrebe. Če otrok ni ogrožen, podlage za izdajo začasne odredbe ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik (v postopku zavarovanja upnik, v nadaljevanju tožnik) je 17. 11. 2017 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, zaupanje mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in stikov, obenem pa je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo njemu, uredijo naj se stiki med toženko (v postopku zavarovanja dolžnico, v nadaljevanju toženko) in sinom, toženki pa se naloži plačilo mesečne preživnine za sina.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da se otrok nahaja pri očetu, zato ni ogrožen, prav tako pa ni ogroženo njegovo nujno preživljanje.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi sodišče, če bi le sledilo njegovim navedbam, ugotovilo, da za otroka skrbi izključno on, ker se je toženka odselila. Toženka za otroka ne kaže nobenega interesa. A. je ostal v istem, domačem vrtcu, med svojimi vrstniki in prijatelji, po materi ne sprašuje več. Toženka ne hodi v vrtec, opustila je vse stike z vzgojiteljicami, na vabila CSD se ne odziva. Sin je na varnem po izključni zaslugi tožnika. V nadaljevanju opisuje, kako se je toženkino stanje še poslabšalo, ter okoliščine v zvezi s toženkino hčerko B., ki se je vrnila k tožniku, pretepena s strani matere. Opiše še slabo finančno situacijo toženke in opozarja, da je zaradi agresivnega vedenja toženke A. treba nujno zaščititi z izdajo začasne odredbe. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

4. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/011 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinskih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe namreč prejudicira končno odločitev, s tem pa lahko otroku (in staršu, ki mu otrok ne bo zaupan v vzgojo in varstvo) nastane nepopravljiva škoda. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati, vendar mora upnik, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. 7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je tožnik vzoren oče. Ob mamini odselitvi je prevzel vso skrb za otroka in zanj skrbi izključno sam.2 Ravno zaradi njegove požrtvovalnosti je za A. poskrbljeno tako, da mu zaradi ravnanja matere ne nastaja niti mu ne grozi nobena škoda. Materina nezainteresiranost za sina ga ne ogroža na način, da bi ga bilo treba že z začasno odredbo zaupati v vzgojo in varstvo očetu. Tudi toženkino agresivno vedenje do njene hčerke B. A. ne ogroža, saj po očetovih trditvah mama in sin nimata stikov, prav tako pa mati ne hodi v vrtec. Dejansko tanje je torej tako, da zaradi mamine popolne neangažiranosti oče polno (in izključno) izvršuje vzgojo in varstvo. Da bi bilo to treba še pravno formalizirati z izdajo začasne odredbe, ni nobene potrebe.

8. Otroku ni v korist, če se stiki med njim in staršem, s katerim ne živi, ne izvajajo.3 Prav je, da je oče (ob zahtevi, naj se otrok začasno zaupa v vzgojo in varstvo njemu) želel z začasno odredbo urediti tudi stike med mamo in otrokom, saj daljša odsotnost pri tako majhnem otroku (star je skoraj pet let) nujno vodi v (vsaj določeno) stopnjo odtujenosti, to pa otroku ni v dolgoročno korist. Toda toženka ni vložila pritožbe proti temu delu sklepa niti ni vložila lastnega predloga za začasno ureditev stikov, prav tako pa se ne odziva vabilom centra za socialno delo, zato je sklepati, da si stikov z otrokom trenutno ne želi. Pritožbeno sodišče tako ne vidi razloga, da bi sodišče v tej, začetni fazi postopka stike urejalo z izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti.4

9. Pritožnik tudi ne navaja razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga, kolikor se ta nanaša na začasno plačevanje preživnine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da otrok ni ogrožen v smislu, da bi bila nujna začasna ureditev plačevanja preživnine, poleg tega pa tožnik v pritožbi sam opozarja na zelo slabo toženkino finančno stanje.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije s 14. 2. 2012. 2 Poleg tega, kot izhaja iz pritožbenih navedb, v veliki meri skrbi tudi za toženkino hči, ki ni njegova hči, tj. za svojo pastorko. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-868/14-17 s 16. 6. 2017, točka 11. 4 Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-53/93 z 9. 3. 1995 (četrti odstavek odseka B) zavzelo stališče, da siljenje starša k osebnim stikom, kadar staršu ni do otroka, otroku lahko sploh ne bilo v korist. To stališče je v odločbi Up-868/14-17 s 16. 6. 2017 v posebnih primerih omejilo, vendar tu obravnavani primer ni taka izjema.