Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

67.Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

nekoliko bolj natančno opredelil to problematiko s tem, ko je v neposredni navezavi in ob uporabi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU odločil, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi člena 4 Listine zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna, v smislu Dublinske uredbe, "če ni mogoče, da ne bi vedele", da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe.

bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

Jedro

40.Tožena stranka je torej v izhodišču nepravilno uporabila materialno pravo iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe 604/2013 oziroma ni uporabila sodne prakse Sodišča EU in ESČP kot obvezujočih pravnih virov, kar je očitno imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravice do učinkovite obrambe v upravnem postopku in napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu tožeče stranke in o sodelovanju tožene stranke pri ugotavljanju in preverjanju dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do kršitve procesne komponente pravice iz 4. člena Listine v navezavi na načelo medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU iz člena 4(3) PEU. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

32Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

68.V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.

15.Predlaga, da sodišče razpiše obravnavo, na kateri ga zasliši, potem pa tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom popolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot dokaze predlaga: pozivedbe pri prstojnih francoskih organih v zvezi s tožnikovim postopkom; zagotovila francoskih organov, ki jih pridobi tožena stranka, in o ustrezni obravnavi prosilca s poudarkom na Dublinskih povratkih; vpogled: https://asvlumineurope.org/wp-content/uploads/2024/05/AIDA- FR 2023-Update.pdf; vpogled https://ecre.org/france-counGil-of-state-leaving-people-in-destitution-on-doubtful-vulnerabilitY-criteria-40-per-cent-of-asylum-seekers-without-material-reception-conditions-evictions-in-paris-calais-and-dunkerque/; poročilo AIDA o Franciji - posodobitev za leto 2023 ter zaslišanje tožnika.

9

53. <em>"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."</em>

33Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

69.Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.

41.Tožnik je podal predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, za poizvedbe pri francoskih organih v zvezi s tožnikovim postopkom in pridobitev ustreznih zagotovil s strani francoskih organov, ter vpogled v informacije o stanju v Franciji (poročilo AIDA, ECRE), kar so vsekakor tehtni dokazni predlogi. Vendar pa sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje. S tem, ko je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo začela upoštevati pravno relevantne informacije o stanju v Franciji, bi se z razpisom glavne obravnave zaradi obravnavanja predlaganih dokazov ključna faza v postopku odločanja po Dublinski uredbi na podlagi pravih oziroma pravilno uporabljenih materialno-pravnih virov prenesla na raven sodišča, kar pa ni v skladu z naravo upravnega spora.

Pomanjkljivosti v drugi državi članici glede sprejema prosilcev za mednarodno zaščito morajo dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

34Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 58-59.

45

70.V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.

35Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

16.Podaja tudi predlog za začasno odredbo. Če bi bil tožnik predan Franciji pred pravnomočno odločitvijo o njegovi tožbi, je jasno, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, javni interes tožene stranke pa z izdano začasno odredbo nikakor in v ničemer ne bi bil prizadet, posebej tudi ob upoštevanju kratkih rokov za sodno odločanje. Tožnik zato predlaga, da sodišče zadrži predajo do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

10

71.Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila <em>"onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije"</em>, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. <em>Mutatis mutandis</em> to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

42.Poleg tega je sodišče upoštevalo neposredni učinek določbe 27. člena Dublinske uredbe v povezavi z 47. členom Listine ter interpretacijo Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito, in glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, sodišče o tožbi ni razsodilo na podlagi glavne obravnave.

36Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

72.Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU. Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi Upravno sodišče ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

Ob tem je Sodišče EU poudarilo, da iz absolutne prepovedi, ki je določena v členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj, ko gre za sistemske pomanjkljivosti in da do te resne nevarnosti lahko pride ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

54. Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "<em>morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice.</em>"

Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.

37Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

43.Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-------------------------------

17.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnik v tožbi navaja, da iz poročila AIDA izhaja, da več kot 40.000 prosilcev v Franciji nima dostopa do nastanitvenih zmogljivosti. Tožena stranka tej navedbi ne oporeka, poudariti pa želi, da preproste statistične izpeljave ne odražajo vedno realnega stanja. V tej luči želi izpostaviti npr. poglavje B 1.1. (str. 32) v aktualnem poročilu AIDA za Francijo, iz katerega je razvidno tudi, da je v letu 2023 kar 35.800 oseb skušalo iz Francije preko Rokavskega preliva oditi v Združeno kraljestvo. Tudi če so te osebe v Francoski republiki zaprosile za mednarodno zaščito, in se tako izognile možnosti takojšnjega omejitve gibanja ter vrnitve v izvorno državo, več kot očitno nimajo interesa da bi bile tam vključene v postopke odločanja o mednarodni zaščiti ali prejemati materialno podporo (vključno z nastanitvijo), saj je njihova ciljna država Združeno kraljestvo. Nikjer ni razvidno, da bil ob pripravi poročila ta podatek upoštevan. Tudi zato ostaja do objektivnosti teh navedb tožena stranka zadržana.

11

46

38C-556/21.

Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

1Tretji odgovor na strani 3 Zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 4. 2024.

39V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

V taki situaciji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, morajo pristojni organi preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb.

- sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravica do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

Vendar je Vrhovno sodišče v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.

2Ibid. četrti odgovor na strani 3.

Izrek

40C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

18.Nadalje tožena stranka pravi, da tožnik posebej izpostavlja tudi, da iz poročil AIDA (npr. razdelek 2 7) izhaja, da so postopki vračanja v Dublinskih postopkih različni. Možno je celo, da povratniki sploh niso registrirani in so preusmerjeni na druge organizacije, postopek registracije je zelo zapleten, prosilci pa prepuščeni samim sebi, čakajo več tednov za srečanja s pristojnimi organi. Organizacija Rdečega križa, ki je že vrsto let brez financiranja, jim nudi osnovno pomoč, na način, da jih sprejme na mednarodnem letališču Charles de Gaulle v Parizu. Tožena stranka izpostavlja, da si te navedbe v določeni meri nasprotujejo in ne odražajo v celoti poročila v podpoglavja ki ga povzemajo. Iz besedila poročila (in tožbe) je razvidno, da dublinske povratnike na letališču Roissy - Charels de Gaulle sprejema center "PAUH", ki deluje v okviru Rdečega križa, vendar v ta namen ni posebej financiran. Na ta center povratnike usmerja tako policija kot letališke službe. Prav tako ni nikjer govora o tem, da prosilci niso registrirani. Jasno je namreč, da je njihova registracija v pristojnosti posameznih prefektur, ki to aktivnost v nekaterih primerih prepuščajo organizacijam v okviru platform SPADA, kar pa v posameznih primerih lahko traja več tednov. Glede očitkov, da so prosilci glede poti v oddaljenejše prefekture prepuščeni sami sebi, pa tožena stranka izpostavlja, da podobno prakso omogoča tudi zakonodaja Republike Slovenije, kjer je v 4. členu Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 173/21 in 131/22) navedeno: "Po končanem postopku iz 2. člena ali tretjega odstavka 3. člena tega pravilnika policija pripelje ali napoti vlagatelja namere v nastanitvene kapacitete iz prvega odstavka 81. člena zakona."

12

3Ibid. peti odgovor na strani 3.

47

- ti dve pravici pa je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

41Ibid. odst. 28.

4Ibid. šesti odgovor na strani 3.

Po veljavni ureditvi prava EU krizne razmere v migracijskih tokovih ne omogočajo državi članici EU, ki ima pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, da se sklicuje na praktične, upravne, finančne ali notranje težave, da bi s tem upravičila nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije.

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-1335/2024/9 (1221-05) z dne 13. 6. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

42Ibid. odst. 29.

55. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "<em>za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu</em>" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.

19.Tožena stranka izpostavlja, da je iz prosilčevih navedb razvidno, da je po preteku 6 mesecev prenehal prejemati pomoč s strani pristojnih organov Francije in tudi sam je tekom razgovora kot realno sprejel možnost, da je bilo v tem času o njegovi prošnji odločeno. Prav tako tožnik ni nikoli izpostavil, da je sploh zaprosil za dovoljenje za dostop do trga dela.

5Ibid. prvi in drugi odgovor na strani 7.

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

13

43Ibid. odst. 30.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

48

6Ibid. tretji in četrti odgovor na strani 7.

44Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

Tožena stranka tega pravnega okvira, ki opredeljuje obvezujoče pravne vire za postopanje po tem, ko je tožnik v upravnem postopku podal svoje izjave v obrambo, ni upoštevala, pa bi ga morala. To je tudi razlog za napačno uporabo prava. Vendar pa za zakonitost izpodbijanega akta ni pomembno samo, kaj je tožnik povedal v upravnem postopku na zaslišanju, ampak je v zadevi bistveno, v kakšne razmere glede možnosti nastanitve bi tožnik prišel v primeru predaje v Francijo, tako da v Franciji ne bi bil prepuščen bivanju na ulici v okoliščinah, ki so opredeljene v sodbi v zadevi Jawo.

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

56. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

7Glej mutatis mutandis: Cimade, C-179/11, 27. 9. 2012, odst. 56.

45E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

Obrazložitev

20.Tožena stranka izpostavlja tudi, da v izjavah tožnika in tudi iz samega besedila tožbe ni razvidno, zakaj bi lahko dvomili v pravilno vročanje odločitev, ki jih je sprejela Francoska republika. Poudarja, da je iz pričevanja prosilca razvidno, da se je kljub pomoči, ki jo je prejemal s strani Francije in svojih sorodnikov v izvorni državi, samovoljno odločil, da se bo umaknil iz komunikacije s pristojnimi organi. Tako je v Franciji več let bival nelegalno, kot tujec, ter si v tem času ni uredil bivališča, kamor bi lahko prejemal odločitve. Iz njegovega pričevanja je več kot očitno, da je imela skrb ali bosta njegova, prav tako nelegalno prebivajoča, sostanovalca zaradi njega imela težave, večjo težo, kot pa spremljanje poteka njegovega postopka mednarodne zaščite in odločitev pristojnega organa ob prvi ali drugi oddaji prošnje za mednarodno zaščito.

14

8M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 263.

46Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

49

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljan Islamske republike Pakistan, zavrže, saj bo imenovani predan Franciji. Predaja prosilca se izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Francija ponovno sprejela prosilca, to je od 5. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Tožnikove izjave v upravnem postopku na osebnem razgovoru se navezujejo na naslednje pomembne okoliščine:

9Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85

47I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

57. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "<em>varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).</em>" Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "<em>ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.</em>"

21.Razlogi, na podlagi katerih je prosilec utemeljeval svojo prošnjo v Franciji, in odločitve sprejete na podlagi teh razlogov, po mnenju tožene stranke v predmetni zadevi ne nosijo posebne dokazne teže, saj je iz pričevanja prosilca razvidno, da je bila v obeh primerih obravnavana njegova prošnja za mednarodno zaščito.

10Ibid. odst. 92-93.

48C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

Tožena stranka je morala že od 8 decembra 2022, ko je bila izdana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.K. Et autres c. France, kjer je šlo za 11 pritožnikov, vključno z mladoletnimi otroci, vedeti, ali pa bi morala biti vsaj od vročitve sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi I U 1795/2023 z dne 19. 12. 2023 seznanjena s pravno relevantnimi dejstvi splošnega značaja, da se prosilci za mednarodno zaščito v Franciji soočajo z okoliščinami, ko so prisiljeni bivati na ulici, in ko upravni organi ne izvršujejo dovolj učinkovito sodnih odločb francoskih sodišč, ko ta naložijo upravnim organom, da zagotovijo nujno nastanitev za prosilce za mednarodno zaščito na podlagi določb francoskega zakona.

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilcu v postopku odvzela prstne odtise in jih dne 6. 3. 2024 poslala v evidenco EURODAC, od koder je istega dne dobila podatek, da je bil prosilec dne 29 8. 2019 in dne 30. 5. 2022 vnesen v omenjeno evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Francije. Dne 5. 4, 2024 je organ prejel odgovor, da je Francija v skladu s 1d točko 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

50

11Ibid. odst. 87.

49Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

15

44.V konkretni zadevi je sodišče tožbi tožnika ugodilo. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

3.V nadaljevanju pravi, da je tožnik na zaslišanju povedal, da se ne želi vrniti v Francijo, saj azilni dom nima prostora za polnoletne fante in, ker tam ni dela. V zvezi z navedenim je prosilec pojasnil, da v Franciji, ko zaprosiš za mednarodno zaščito, dobiš bančno kartico, na katero mesečno prejmeš priliv v višini 430 evrov. Vprašali so ga, ali želi nastanitev in mu pojasnili, da v primeru organizirane nastanitve na bančno kartico dobi 200 evrov manjši priliv. Nekaj časa je prosilec živel v azilnem domu, kasneje pa je izrazil željo po stanovanju in ni dobil ne denarja ne nastanitve. Prav tako ni imel delovnega dovoljenja, da bi v Franciji lahko delal. Zaradi navedenega je zapustil Francijo in prišel v Slovenijo. Potrdil je, da je v Franciji dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito in tam bival štiri leta. Po odvzemu prstnih odtisov mu je bilo na voljo nekaj časa, da pisno predstavi razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Franciji. Ko je le-te podal, mu je bil določen datum osebnega razgovora, katerega se je udeležil. Kasneje s strani uradnih organov ni dobil ničesar, kot tudi ne novega termina, da bi se moral zglasiti pri pristojnem organu. Ob tem je pojasnil, da je podal svoje pisne razloge in kasneje je na osebnem razgovoru navedel naslov bivanja, nato pa se je preselil in uradnih oseb o spremembi naslova bivanja ni obvestil. Za selitev se je odločil, ker je bila najemnina previsoka in je iskal cenejšo nastanitev. V Franciji je živel z dvema fantoma, kjer ni bil prijavljen in zato ni želel, da bi zaradi njega imela težave. V času bivanja v Franciji ni poskušal pridobiti nobenih informacij s strani organizacij, ustanov Francije ali policije glede svojega postopka za mednarodno zaščito Prav tako meni, da mu fanta, s katerima je bival, ne bi želela pomagati.

22.Glede na javno dostopne podatke (aktualno AIDA poročilo za Francijo) je razvidno, da imajo tujci, katerih prošnje so bile zavrnjene pravico do pravnega varstva. Na odločitev se lahko pritožijo v roku meseca dni po prejemu odločitve, imajo pa tudi možnost pritožbe. Razvidno je tudi, da imajo prosilci na prvi instanci možnost brezplačne pravne pomoči. Na pritožbeni ravni pa lahko zaprosijo, da stroške odvetnika pokrije država, v kolikor njihova pritožba ni očitno neutemeljena in je vložena pravočasno.

12Ibid. odst. 88.

58. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "<em>takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno.</em>"

50LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

V zadevi M.K. in ostali je ESČP dne 24. julija 2018 na podlagi pravila 39 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe pritožnikov z dne 23. julija 2018 in je izdalo začasno odredbo, po kateri mora francoska vlada zagotoviti pritožniku nujno nastanitev, v kasnejši sodbi pa je ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ker francoski upravni organi niso pravočasno izvršili pravnomočne sodne odločbe o potrebni nastanitvi pritožnikov.

51Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

13Ibid. odst. 90.

51

4.V nadaljevanju je navedel, da težav s strani uradnih oseb oziroma s strani kogarkoli ni imel. Meni, da bi bil postopek mednarodne zaščite v Franciji enak kot v Sloveniji. Odločitve o prošnji za mednarodno zaščito ni dobil. Obstaja možnost, da so odločitev poslali na prvi naslov, kjer ni več bival. Na koncu je navedel, da v Franciji ne vidi svoje prihodnosti. Svojo prihodnost vidi v Sloveniji, kjer bi lahko delal in zaslužil nekaj denarja. Zasluženi denar bi pošiljal svoji družini v Pakistan in ji tako pomagal.

45.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ Dublinske uredbe ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu". S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

16

52I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

14Glej mutatis mutandis: Komisija proti Madžarski, C-123/22, 13. 6. 2024, odst. 74.

23.Tožena stranka izpostavlja, da je bil tožnik tekom osebnega razgovora specifično povprašan po njegovem zdravstvenem stanju in je takrat zagotovil, da je zdrav ter da so težave z zobmi, ki jih je imel, odpravljene. Poudarja tudi, da prosilec do izdaje izpodbijanega sklepa v upravni spis ni predložil nikakršnega izvida, s katerim bi izkazoval poslabšanje zdravstvenega stanja Zato se sklicuje na sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2 točke izreka, 68. točka in 72. do 75 točka) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3 člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe. Tožena stranka prereka tudi vse ostale navedbe tožnika, v kolikor se v odgovoru na tožbo z njimi ni izrecno strinjala, hkrati pa pristojnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

59. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "<em>sistemsko zgrešeno</em>". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "<em>ugodno ureditev</em>" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

15M.K. Et autres c. France, Req no. 34349/18, 34638/18 et 35047/18, 8. 12. 2022, odst. 20, 77, 113, 134, 151.

Glede vprašanja, ali je šlo zaradi bivanja na ulici v trajanju od 12 do 27 dni za nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP, pa ESČP ni odločalo, ker pritožniki niso izčrpali tega dela njihovih zahtevkov pred francoskimi sodišči.

5.Tožena stranka pravi, da ne gre spregledati dejstva, da prosilec sam ni obvestil uradni oseb pristojnega organa o novem naslovu bivanja, zaradi česar je bil prosilec pristojnemu organu nedosegljiv, torej je posledica ravnanj pristojnega organa na njegovi strani. Tožnik ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Franciji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

46.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave. Sojenje brez glavne obravnave je dovoljeno, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

60. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.

55O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

16Ibid. odst. 151-164.

17

56Glej člen 47(1) Listine.

6.V tožbi tožnik pravi, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, posledično je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Glede na to, da tožnik odločitve francoskih organov ni prejel, obstoji dvom o tem, da je bila sploh izdana kakršnakoli odločba. Po eni strani ni verjetno, da bi tožnik v Franciji bival 4 leta, prejemal denarna sredstva na bančno kartico, uradni organi pa mu odločbe niso uspeli vročiti. Po drugi strani pa tožnik navaja, da je ostal brez nastanitve in brez sredstev.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

17Ibid. odst. 168-170.

53

47.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

To sodbo ESČP je sicer v povezavi z obravnavano presojo zakonitosti izpodbijanega akta treba upoštevati v kontekstu partikularnih razmer, kakršne so bile v provinci Haut-Garonne v mesecu juliju leta 2018. Vendar pa je sodišče v upravnem sporu v zadevi I U 1795/2023 (odst. 17), ki je primerljiva obravnavano zadevo, med drugim utemeljilo sodno odločitev o ugoditvi tožbi tudi na argumentu, da se je tožnik že v upravnem postopku skliceval na sodbo v zadevi M.K. in ostali proti Franciji in tudi na nekatere druge informacije in sicer: poročilo ECRE ("France: Council of State Leaving People in Destitution on Doubtful Vulnerability Criteria, 40 Per Cent of Asylum Seekers Without Material Reception Conditions, Evicitions in Paris, Calais and Dunkerque") z dne 20. 1. 2023, iz katerega izhaja, da je po uradni statistiki skoraj 40 % prosilcev za azil v Franciji brez materialnih pogojev ob sprejemu, in na poročilo AIDA iz maja 2023, ki navaja isti podatek glede zmogljivosti za nastanitev prosilcev v Franciji.

57JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

18Natančneje o standardih in kriterijih stroge presoje glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 224/2024 z dne 8. 6. 2024, odst. 29-34.

Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

7.Tožnikove navedbe glede nezmožnosti nastanitve potrjuje poročilo AIDA, iz katerega izhaja, da je dostop do sprejema v Franciji močno oviran. Prosilci živijo na cesti, v neformalnih taboriščih. Iz informacij, ki so dostopni na spletu (Council of State Leaving People in Destitution on Doubtful Vulnerability Criteria, 40 Per Cent of Asylum Seekers Without Material Reception Conditions, Evicitions in Paris, Calais and Dunkerque) izhaja, da so nekateri prosilci za mednarodno zaščito v Franciji zaradi prezasedenosti brez materialnih pogojev ob sprejemu. Iz poročila AIDA iz meseca maja 2023 izhaja, da v Franciji več kot 40.000 prosilcev za azil nima dostopa do nastanitvenih zmogljivosti (nastanitev, nadomestilo itd.). Tožnik posebej izpostavlja tudi, da iz poročil AIDA (npr. razdelek 2.7) izhaja, da so postopki vračanja v Dublinskih postopkih različni. Možno je celo, da povratniki sploh niso registrirani in so preusmerjeni na druge organizacije, postopek registracije je zelo zapleten, prosilci pa prepuščeni samim sebi, čakajo več tednov za srečanja s pristojnimi organi. Organizacija Rdečega križa, ki je že vrsto let brez financiranja, jim nudi osnovno pomoč na način, da jih sprejme na mednarodnem letališču Charles de Gaulle v Parizu. Torej za prevzem povratnikov ni poskrbljeno s strani Francije. Povratnikom namreč izdajo le posebna potrdila, v katerem je navedeno, v katerem kraju morajo prosilci za azil vložiti novo prošnjo. Kraj pa je lahko zelo daleč, prosilci pa so glede poti prepuščeni sami sebi.

58Ibid. odst. 39.

18

V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

19X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 78.

24.Tožba je utemeljena.

61. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli.

59I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

8.Tožnik bi moral imeti dostop do trga dela, če mu francoski organi odločbe ne bi izdali v 6 mesecih. Povprečna doba za izdajo ustreznih osebnih listin je 14,5 mesecev in se še podaljšuje. V vsem tem času pa prosilci nimajo dostopa do pravic in storitev, potrebnih za integracijo. Tožnik dostopa do trga dela ni imel. O splošnih okoliščinah azilnih postopkov v Franciji in o konkretnem tožnikovem postopku ostaja dejansko stanje povsem nerazčiščeno. Poleg navedenega je tožnik v Franciji podal prošnjo dvakrat, torej sta tekla dva postopka in bi morali biti izdani dve odločbi. Tožnik, ki v postopku pred toženo stranko ni imel pooblaščenca, ni bil pozvan na pojasnila glede teka dveh postopkov, zato ni jasno kdaj, če sploh je bila izdana odločba, kakšna odločba in v katerem postopku.

Upravno sodišče je iz istih razlogov in upoštevajoč iste informacije o stanju v Franciji (ECRE, AIDA) in sodbo ESČP (M.K. Et autres c. France) ugodilo tožbi tudi v upravnem sporu I U 819/2024 z dne 3. maja 2024 (odst. 10-12), kar je bilo več kot 1 mesec pred izdajo izpodbijanega akta v tem konkretnem primeru, ker se tožena stranka v zadevi I U 819/2024 ni opredelila do dejstev, navedenih v omenjenih virih o splošni situaciji v zvezi z nastanitvijo prosilcev v Franciji.

20Ibid. odst. 80-81.

60Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

54

21Glej mutatis mutandis: QY, C-753/22, 18. 6. 2024, odst. 78-79; A, C-352/22, 18. 6. 2024, odst. 68-69.

To pomeni, da je tožena stranka morala vedeti, da ima tožnik že v upravnem postopku zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede varstva pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in bi zato morala ravnati v skladu z dokaznimi standardi, ki izvirajo iz zahteve po celoviti in natančni, torej strogi oceni tveganja z vidika 4. člena Listine. Stroga ocena tveganja z vidika 4. člena Listine, torej brez avtomatičnega sklicevanja na načelo medsebojnega zaupanja in brez zmotnega sklicevanja na argument, da bi moral tožnik dokazati sistemske pomanjkljivosti v Franciji, upoštevajoč pri tem tudi to, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, ampak se je branil sam, pomeni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti (poprio motu) pridobiti že omenjene in splošno znane informacije glede stanja nastanitvenih zmogljivosti za prosilcev Franciji in jih vključiti v dokazno oceno, ali pa bi morala od francoskih prisotnih organov za izvrševanje Dublinske uredbe pridobiti zadostna individualna jamstva za izključitev te nevarnosti, da bo tožnik obravnavan v skladu z sekundarnim pravom EU in kam konkretno bo nastanjen.

25.Okoliščine glede sprejema in nastanitve tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki jih je tožnik (osebno) že doživel v Franciji v preteklosti, so deloma relevantne, ne morejo pa biti same po sebi odločilne za oceno tveganja z vidika 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina) oziroma za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V izjavah tožnika v upravnem postopku je relevantno, da je tožnik v upravnem postopku opozoril na problem nastanitvenih zmogljivosti v Franciji za samske moške. Tožnik v upravnem postopku ni rekel samo na splošno, da kamp (azilni dom) nima prostorov za polnoletne fante, kar je povzela tožena stranka v izpodbijani akt. O nezmožnostih nastanitve je bil precej bolj konkreten, kot to izhaja iz povzetka tožene stranke v izpodbijanem aktu, in sicer o tem, da ni dobil nastanitve ali nadomestila za nastanitev, in da se mu je to zgodilo dvakrat. Na naslednje vprašanje, ali je na to opozoril uradne osebe v Franciji, je sicer odgovoril, da ni vedel, na koga naj se obrne in da ne zna francoskega jezika; vendar je povedal, da je enkrat imel tudi razgovor z uradno osebo v azilnem postopku. Na strani 4 zapisnika o osebnem razgovoru je namreč zabeleženo, da je tožnik uradni osebi po tem, ko so ga vrnili iz Nemčije v Francijo, in ko ga je sprejela policija oziroma uradne osebe, na dodatno vprašanje, ali je francoskim uradnim osebam ali policiji, ki ga je sprejela, razložil glede okoliščin tekom predhodnega bivanja, zatrdil, da jim je vse povedal, da v Franciji ne dobi denarja za bivanje, da nima kje spati. Njegovo pojasnilo se glasi: "Vse sem povedal. Rekli so, da imam 24 ur da zapustim državo" … in nato je 5 do 6 mesecev živel na črno; po določenem razčiščevanju med tožnikom in uradno osebo iz zapisnika izhaja, da je bil tožnik v Nemčiji 3 mesece, pred tem je bil 3 leta v Franciji. Iz tega izhaja, da je tožnik zelo verjetno že imel izkušnjo z dublinskim postopkom vrnitve v Francijo in z nezmožnostjo nastanitve.

61I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti "ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela".

9.Dejansko stanje ostaja nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker tožena stranka odgovorno državo ni pozvala na pojasnitev ali je bila tožnikova prošnja zavrnjena in iz katerih razlogov. Če je bila tožnikova prošnja zavrnjena ali mu je bila odločba sploh pravilno vročena in ali je imel tožnik možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva. Vse to bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa preveriti.

22Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi Alheto, kjer Sodišče EU med drugim pravi, da Procesna direktiva 2013/32 razlikuje med "organom za presojo", ki ga v členu 2(f) opredeljuje kot kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji v takih primerih na eni strani in "sodiščem" iz svojega člena 46 na drugi strani. Postopek pred organom za presojo urejajo določbe poglavja III te direktive, naslovljenega "Postopki na prvi stopnji", medtem ko postopek pred sodiščem urejajo pravila iz poglavja III. te direktive, ki je naslovljeno "Pritožbeni postopki". Faza v postopku odločanje pred upravnim organom, ki ima posebna sredstva in za to specializirano osebje, je torej ključna faza skupnih postopkov (Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 103-116; tudi člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU določa, da sodišče " po potrebi" meritorno odloči). Po določbi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča.

62. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Namesto tega je uradna oseba na zaslišanju dne 17. 4. 2024 tožnika seznanila oziroma je tožnika vprašala naslednje: "V postopku moramo preveriti ali obstaja v primeru, da boste predani /.../ ogroženi, oziroma ali menite, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine." Sledi še vprašanje: "Ali ste vse, kar vam je bilo do sedaj pojasnjeno, razumeli?"

62Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

23Mutatis mutandis: Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

10.Dejansko stanje ostaja nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker tožena stranka ni dobila splošnih zagotovil Francije glede azilnih postopkov, pojasnil glede prezasedenosti kapacitet, trajanja postopkov, zagotovitve sredstev. Glede na vse navedeno v Franciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih vrnitev tožnika ni dopustna.

63JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

63. Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "<em>mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.</em>"

Povsem razumljivo je, da takšnemu (prvo omenjenemu) vprašanju sledi lahko samo to, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru, in kar se tudi v splošnem dogaja, to pa je, da prosilec opiše, kaj se mu je dogajalo v drugi državi članici, pri čemer pa seveda ne more vedeti, kaj so to "sistemske pomanjkljivosti", ne more vedeti, kaj konkretno je mišljeno s "pogoji za sprejem prosilcev", zlasti ne v smislu sekundarnega prava EU in sodne prakse Sodišča EU in seveda ne more vedeti, kateri dokazni standardi in kakšno dokazno breme nosi prosilec in pristojni organ. Povsem jasno je tudi, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.

26.Po daljšem razčiščevanju s tožnikom, kako je potekal azilni postopek v Franciji, je tožnik v nadaljevanju razgovora na posebno vprašanje spet odgovoril, da mu organi v Franciji niso ponudili nastanitve v sprejemnih kapacitetah. Prosil je za azil, oddal je pisni zahtevek, prosil je za nastanitev, vendar so mu odvzeli 200 EUR pomoči, mu obljubili, da bo dobil nastanitev, vendar je ni dobil. Dali so ga na seznam čakajočih za nastanitev. Nato je dejal naslednje: "V Franciji je tako, da prosilec prosi, da mu uredijo nastanitev, ti pričnejo trgati denar. Večinoma pa ne dobijo nastanitev, saj je to zelo težavno. Jaz nisem edini /.../ Mogoče bi dobil nastanitev, če bi bilo pozitivno odločeno. Potem se je pa naenkrat prenehalo vse in nisem več dobival denarja".

24Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

49.Ker je sodišče tožbi oziroma tožbenemu zahtevku ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka pa v skladu s pravom EU nima možnosti pritožbe zoper takšen izrek prvostopenjske sodbe, sodišče pa lahko izda začasno odredbo samo do zaključka postopka pritožbe (člen 27(3)(a), (b) in (c) oziroma do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), zahteva za izdajo začasne odredbe v situaciji, ko sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ne more preprečiti težko popravljive škode. V nadaljevanju sodišče podaja razlago, zakaj sodna odločba iz prve toke izreka te sodbe postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankam, ne pa šele po poteku roka za pritožbo oziroma z odločitvijo Vrhovnega sodišča in v tej zvezi podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

64X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

56

11.Navaja, da je tudi ESČP že obsodilo Francijo (sodba M.K in drugi z dne 8. 12. 2022) zaradi več primerov prosilcev za azil, ki so ostali brez nastanitve, ki jim je namenjena, in ni prostora v nujnih namestitvenih zmogljivostih.

Država članica mora namreč sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost za kršitev pravice iz 4. člena Listine dejanska, in sicer na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije. V tej zvezi mor po potrebi na lastno pobudo upoštevati relevantne informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku ali pri pogojih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

25Ibid. odst. 32-35, 37-39.

65Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

50.Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej, izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče.

64. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema. To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

26Ibid. odst. 41.

19

12.Iz povzetka sodbe izhaja, da je Francija kršila prvi odstavek 6. člena EKČP, ker ni izvršila odredb sodnika za nujne zadeve Upravnega sodišča za zagotovitev nujne nastanitve številnim brezdomcem in posebej ranljivim posameznikom.

27.Te navedbe niso brez pomena za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Iz uveljavljene sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice namreč že od leta 2012 naprej velja (v kontekstu Dublinske uredbe), da spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotuje temu, da bi bil prosilec za azil izključen - čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil /.../ iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa Direktiva o sprejemu št. 2003/9 (oziroma št 2013/33) in kamor spada tudi nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito, da niso prepuščeni čakanju na odločitev na ulici. Leto in pol pred tem je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.S.S. proti Grčiji in Belgiji v situaciji, ko je šlo za uporabo Dublinske uredbe s strani Belgije v razmerju do Grčije, tudi iz razloga, ker Grčijo veže Direktiva o sprejemu 2003/9, odločilo, da neaktivnosti državnih služb, zaradi katerih so se pritožniki znašli na ulici več mesecev, brez sredstev za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, v stanju velike negotovosti in brez perspektive za izboljšanje stanja, pomeni nečloveško ravnanje v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožena stranka bi morala standarde iz te sodne prakse upoštevati, kajti pravo, vključno s sodno prakso Sodišča EU in ESČP se od takrat ni bistveno spremenilo; če se je morebiti med tem spremenilo javno mnenje v Evropi, to ne sme biti razlog za neupoštevanje obvezujočih pravnih virov in standardov na tem področju.

66N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

27Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

60

67Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

Država članica, ki želi izvesti predajo, lahko še pred ugotovitvijo, da obstaja resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje v odgovorno državo članico, poskuša pridobiti zadostna individualna jamstva za izključitev te nevarnosti, če so takšna jamstva zagotovljena in se zdijo verodostojna in zadostna za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tudi v drugih vrstah sporov, ko gre za uporabo načela medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja, Sodišče EU poudarja pomen, da pristojni organ za odločanje o prošnji čim prej začne z izmenjavo informacij s pristojnim organom druge države članice EU tudi za to, da mu organ druge države v razumnem roku posreduje informacije, potrebne za odločanje. Namen te izmenjave informacij je organu države članice, ki odloča o prošnji, omogočiti, da ob polnem poznavanju zadeve "opravi preverjanja, ki jih mora opraviti v okviru posotpka mednarodne zaščite."

51.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo, da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi." Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji." Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več." Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc.

13.V zvezi z prezasedenostjo nastanitvenih kapacitet se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1795/2023, kjer je sodišče navedlo, da zapletenost postopkov, različne obravnave povratnikov, migracijski pritiski ne morejo biti razlogi za to, da prosilci ostajajo zunaj nastanitvenih kapacitet, da na papirje čakajo več kot eno leto, v tem času pa nimajo dostopa do osnovnih sredstev in storitve. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi se preverjale okoliščine povezane celo z morebitnim prenehanjem obveznosti Francije kot odgovorne države iz 19. člena Dublinske uredbe.

28Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 7-19). V praksi se sicer pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).

68V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

65. Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (tudi v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati. Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določili člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

20

Sedem let po sodbi v zadevi Cimade je Veliki senat Sodišča EU v zadevi Jawo

29Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

69RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

52.Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,

14.Tožena stranka je nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zavrgla tožnikovo prošnjo iz razloga po 18. d členu Dublinske uredbe. Tožnik še dodatno navaja, da ima zdravstvene težave z zobmi in je zaenkrat v teku zdravljenje z antibiotiki, če se stanje ne bo izboljšalo, pa bo potrebna operacija. O vsem bo lahko več izpovedal na glavni obravnavi.

66. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "<em>Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.</em>" Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka torej ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vključila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziroma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.

30Ibid. odst. 49.

70Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15.