Jedro

Bistvo kazenskopravnega očitka ni zgolj zatrjevanje okoliščine, da obdolženka vozila Opel Astra, last oškodovane družbe, kljub več pozivom C. C. ni vrnila, temveč tudi okoliščine, da si je vozilo protipravno prilastila ob koncu pogodbenega razmerja, tj. od dne 30. 3. 2018 dalje, in ga imela v posesti vse do prisilnega odvzema s strani policistov dne 13. 6. 2018, kar po presoji sodišča druge stopnje na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) in ji na podlagi istega zakonskega določila izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženko je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovano družbo B., d. o. o. pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki trdijo, da obdolženki očitano dejanje ni kaznivo, saj manjka konkretizacija konstitutivnega znaka kaznivega dejanja, to je prilastitvenega namena obdolženke. Po njihovem mnenju opis očitanega kaznivega dejanja ne terja ugotovitve, da se zatrjuje obdolženkin namen prilastitve predmetnega vozila, ta namen pa po oceni pritožnikov niti ni dokazan; zatrjujejo, da obdolženka lastniku ni onemogočila izvrševanja oblasti nad vozilom, saj slednjega ni imela namena obdržati, niti ga ni obdržala kot svojo lastnino. Navedeno po presoji zagovornikov v pritožbi prav tako ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj to, da obdolženka vozila po poteku pogodbenega razmerja ni vrnila, ampak ga uporabljala, pri čemer izpostavljajo, da obdolženka vozila ni skrivala, oškodovano družbo pa tudi večkrat obvestila, da se vozilo nahaja pred njeno hišo in da lahko vozilo prevzamejo. Glede na navedeno pritožniki sodišču prve stopnje očitajo kršitev kršitev kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitve dejanskega stanja .

5. Pritožbeni senat takšno pritožbeno izvajanje zavrača, kajti bistvo kazenskopravnega očitka ni zgolj zatrjevanje okoliščine, da obdolženka vozila Opel Astra ..., last oškodovane družbe, kljub več pozivom C. C. ni vrnila, temveč tudi okoliščine, da si je vozilo protipravno prilastila ob koncu pogodbenega razmerja, tj. od dne 30. 3. 2018 dalje, in ga imela v posesti vse do prisilnega odvzema s strani policistov Policijske postaje ... dne 13. 6. 2018, kar po presoji sodišča druge stopnje na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve; iz navedenega namreč nedvomno izhaja trditev, da obdolženka vozila ni imela namena vrniti.

6. Prilastitveni namen je nadalje predstavljal predmet dokazovanja; sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je izkazan z gotovostjo, razumni razlogi za sklepanje na obstoj tega odločilnega dejstva pa so jasno razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, teh ugotovitev pa pritožniki s podajanjem lastne dokazne ocene ne morejo spodbiti; napadena odločitev vsebuje tehtne in prepričljive razloge o tem, katera dejstva šteje za dokazana, zaradi česar tudi uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Iz vsebine obdolženkinih SMS sporočil resda izhaja, da je prosila za podaljšanje najema vozila, da se zaveda, da je najem treba plačati, da ne beži, da vozilo ni skrito in da je na naslovu, vendar pa je potrebno pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da povzeta sporočila izkazujejo obdolženkina izgovarjanja na vsakokratne pozive C. C. in tako potrjujejo obdolženkin namen prilastitve, saj je z njimi dosegala vključevanje vozila v svoje premoženje. Pritožbeno zavzemanje za zaključek, da SMS sporočila izkazujejo obdolženkino priznavanje lastništva nad vozilom oškodovani družbi in s tem negirajo njen prilastitveni namen, je zgrešeno, saj so bila sporočila, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ocenjenih celovito, tudi po oceni pritožbenega sodišča namenjena izključno zavajanju predstavnika oškodovane družbe. Ključna pri dokazovanju prilastitvenega namena so namreč navzven zaznavna ravnanja storilca kaznivega dejanja zatajitve, v zvezi s slednjimi pa gre izpostaviti, da poleg obdolženkinih SMS sporočil, s katerimi je zavajala predstavnika oškodovane družbe in odlagala vrnitev vozila ter ga s tem ohranjala v svoji oblasti, njen namen prilastitve dokazujejo, kot je to utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, njena ravnanja dne 13. 6. 2018, ko so policisti Policijske postaje ... pri kontroli okolice bivališča obdolženke ob 6.20 uri vozilo opazili na naslovu D. ter ugotovili, da navedeno vozilo vozi obdolženka in ji ga zasegli, v zvezi s čimer je utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavljena izpovedba policista E. E., ki je potrdil vsebino uradnega zaznamka z dne 19. 6. 2018. Navedeno vodi v pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženka vozila ni imela namena vrniti, saj ga je dejansko uporabljala, čeprav bi ga lahko brez dodatnih stroškov iz naslova najema vrnila dne 30. 3. 2018. Takšen zaključek dodatno utrjujeta, tudi po presoji pritožbenega sodišča, izpovedbi policista F. F. in predstavnika oškodovane družbe C. C., ki sta povedala, da sta vozilo vsaj dvakrat iskala na naslovu obdolženkinega bivališča, pri čemer so policisti preverjali okolico po prejemu prijave dogodka, vozila pa tam nikoli niso našli. Nenazadnje pa uporabo vozila potrjuje tudi obdolženka, ki v zagovoru sicer priznava zgolj dve vožnji, kar pa je tudi po oceni pritožbenega senata nelogično, saj ni najti razumnega razloga, zakaj bi se obdolženka preko sporočil zavzemala za podaljšanje najema vozila, ki ga ne potrebuje in bi ga nato skoraj dva meseca in pol pustila parkiranega pred hišo, ob tem nedvomno zavedajoč se, da ji na tej podlagi nastajajo stroški, kot to izhaja iz pritožbeno izpostavljenega obdolženkinega SMS sporočila z dne 10. 4. 2018, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbam navedenih prič, ki so (poleg obdolženkinih SMS sporočil) ovrgle obdolženkin zagovor glede siceršnje neuporabe vozila, ki naj bi se nahajal na naslovu obdolženkinega bivališča. Ob tem sodišče prve stopnje upravičeno ni spregledalo neprepričljivosti izpovedb kot prič zaslišanih obdolženkinih staršev, do tega pa se je tudi razumno opredelilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane odločitve.

8. Pritožniki zatrjujejo, da je izrečena kazenska sankcija nesorazmerna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je pri odmeri zaporne kazni in preizkusne dobe upoštevalo tri drugovrstna kazniva dejanja, ki ne bi smela imeti nikakršne teže. Kot pravilno sicer izpostavljajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženka vse od leta 2018 ni storila kaznivega dejanja ter da je mati dveh otrok, kar pa, po njihovi presoji, pri izrečeni kazenski sankciji ni bilo upoštevano v zadostni meri.

9. Pritožbenega nasprotovanja izrečeni kazenski sankciji s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso v primerljivih primerih ni mogoče preizkusiti. Ne glede na navedeno pa pritožbeni senat pojasnjuje, da je izbira in odmera kazenske sankcije vselej odraz načela individualizacije kazenske sankcije, katero se izreče ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja in storilčeve krivde ter ob hkratnem vrednotenju ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, prav na takšen način pa je izbralo in odmerilo kazensko sankcijo prvostopenjsko sodišče. Po oceni pritožbenega senata so bile pritožbeno izpostavljene olajševalne okoliščine upoštevane v zadostni meri tako pri odmeri zaporne kazni kot pri odmeri preizkusne dobe. Kljub temu, da je bila obdolženka pravnomočno obsojena za tri neistovrstna kazniva dejanja, pa slednje vendarle kaže na njena odklonska ravnanja v preteklosti, zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o določeni zaporni kazni in preizkusni dobi v trajanju treh let. 10. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), niso bile zaznane nobene kršitve, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Čeprav zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeni senat obdolženko oprostil plačila stroškov pritožbenega postopka iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje (točka 14 obrazložitve), pri čemer je tako odločitev oprl na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.