Jedro

Tožnica ni izkazala pravice rekonstruirati objekt v smislu 36. člena ZGO, ker stranka z interesom kot solastnica večstanovanjske hiše za predmetni poseg ni dala soglasja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.3.2000. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi N.O. (v tem postopku stranka z interesom) in odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 26.6.1998, s katero je v obnovljenem postopku pustila v veljavi gradbeno dovoljenje istega upravnega organa z dne 4.6.1997, s katerim je bila tožnici dovoljena sanacija lesene tramovne stropne konstrukcije v obstoječi hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 2122/1 k.o. B., ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da projekt, na katerega se opira sporno gradbeno dovoljenje, predvideva tudi poseg v stanovanje stranke z interesom, in sicer postavitev podpornikov in PVC folije. Čeprav gre (le) za poseg iz varnostnih razlogov, je to še vedno poseg v stanovanje, ki ga mora dovoliti lastnica stanovanja. V obravnavanem primeru stranka z interesom takšnega soglasja ni dala, zato izvedba del po navedenem projektu, ki je podlaga za izdano gradbeno dovoljenje, ni možna. Ker gre za sanacijo stropne konstrukcije, ki je skupni del stavbe in je v solastnini vseh solastnikov (8. in 12. člen Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 9/94, 21/94, 29/95, 23/96, 24/96 in 44/96, SZ), mora stranka z interesom že kot solastnica stavbe dati soglasje za ta poseg. Le, če bi šlo za dela, ki jih drugače ni moč opraviti ali pa le z nesorazmernimi stroški, bi se lahko poseglo v lastnino brez soglasja (35. člena SZ), vendar bi o tem moralo odločiti sodišče. Glede na navedeno je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da investitorica (tožnica) ne izkazuje pravice rekonstruirati objekt v smislu 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96 ZGO), pravilna.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sklicuje se na svoje dosedanje navedbe ter navaja, da je bila sporna sanacija že zaključena (januar 1999), in sicer v času, ko je bilo gradbeno dovoljenje pravnomočno. Dela so bila izvedena kvalitetno, pod strokovnim vodstvom družbe C. d.o.o. ter po navodilih inšpektorja. Če bi bila izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, bi inšpektor dela nemudoma ustavil. Ker je šlo le za nepomembna odstopanja od projekta, je inšpektor dovolil nadaljevanje del. Navaja še, da je pri zamenjavi tramov strop N.O. ostal nedotaknjen. Ker torej ni šlo za poseg v skupne dele in naprave, ne pridejo v poštev določbe SZ (8. člen), ki se nanašajo na pridobivanje soglasij.

Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 36. člena ZGO, ki je veljal v času izdaje upravne odločbe prve stopnje, mora investitor med drugim zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Ker je tožnica v obravnavanem primeru zahtevala gradbeno dovoljenje za sanacijo lesene tramovne stropne konstrukcije v večstanovanjski hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 2122/1 k.o. B., bi morala pravico rekonstruirati objekt izkazati s predložitvijo soglasja solastnice večstanovanjske hiše. V upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, in to niti ni sporno, da stranka z interesom kot solastnica iste večstanovanjske hiše predmetnemu posegu nasprotuje. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke in njenemu stališču, da v tem primeru tožnica ni izkazala pravice rekonstruirati objekt v smislu 36. člena ZGO.

Ker je inšpekcijski postopek povsem ločen od postopka pridobivanja upravnih dovoljenj za posege v prostor, pritožbeni ugovor o izdanem inšpekcijskem ukrepu ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Prav tako pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da soglasje solastnikov večstanovanjske hiše, če gre za poseg v skupne dele in naprave takšne hiše, kar streha in skupne stene nedvomno so, ni potrebno.

Ker sodišče prve stopnje v upravnem sporu ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega ni dopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.