Jedro

Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: - „1. Ugotovi se, da ne obstaja izločitvena pravice tožene stranke, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad družbo V. d.d. - v stečaju, na idealnih deležih do 1/2 nepremičnin s parc. št. 1193/8, 1193/9 in 1193/10, vse k.o. M., vseh v lasti in v zemljiško knjigo vpisanih v korist imetnika V. d.d. - v stečaju, matična številka x. - 2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.339,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

- 3. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.953,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) na ugotovitev neobstoja izločitvene pravice tožene stranke (v nadaljevanju: toženke), prijavljene v stečajnem postopku nad družbo V. d.d. - v stečaju, na idealnih deležih do 1/2 nepremičnin s parc. št. 1193/8, 1193/9 in 1193/10, vse k.o. M., v (so)lasti navedene družbe (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevo toženke za povračilo njenih stroškov postopka (točka II izreka) in še odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Najprej pritožba uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje K. I., ki naj bi izpovedala o tem, da je V. d.d. izvrševal pravice iz navedenih nepremičnin kot pravice iz idealnega deleža. Meni, da je v obravnavani zadevi med drugim bistveno, kaj sta se stranki dogovorili s pogodbo z dne 25. 4. 1995. Glede na jasno prakso sodišč v kritičnem obdobju je bilo mogoče le ustanoviti solastnino in že takrat ni bilo nobene podlage za „horizontalno“ delitev. Po njenem mnenju je šlo za dogovor o solastnini z načinom rabe, ki se je kasneje celo izvajal na drug način. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zmotno ocenilo, da tožnica ni prerekala dejstev, kot so navedena v 17. točki izpodbijane sodbe. Ob tem je sodišče prve stopnje samo kršilo 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ko je zaključilo, da se predložena pogodba o izvajanju upravniških storitev na javnem parkirišču na Rakuševem trgu v M. ne nanaša na sporne nepremičnine, saj o tem (da se ta pogodba nanaša na iste parcele) med strankama sploh ni bilo spora. V izrecnem nasprotju z jasno zapisano pogodbeno voljo je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prava pogodbena volja strank, da se prenese celotne sporne nepremičnine na toženko. Tudi če bi bila volja pogodbenih strank takšna, bi še vedno šlo za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ki nato ni bila realizirana na tak način, ampak je bila dejansko prenesena le idealna polovica nepremičnin. Navedeno pomeni, da ne gre za originarno pridobitev, izključno ta pa v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) omogoča uveljavljanje izločitvene pravice. Toženka niti ne zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobila na izviren način. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno zmotno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, kar je zahtevalo spremembo izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica zahteva ugotovitev, da ne obstaja izločitvena pravica toženke na 1/2 navedenih nepremičnin, pri katerih je vpisana (so)lastninska pravica družbe V. d.d. - v stečaju in ki je toženki bila s strani stečajnega upravitelja te družbe neutemeljeno priznana. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvami, da je nepremičnino s takratno parc. št. 1993, k.o. M., pridobila v last s Pogodbo št. 7-5/160-GM z dne 25. 4. 1995 (v nadaljevanju: Pogodba), kjer je bilo dogovorjeno, da se nanjo prenese javna pohodna površina (v naravi park in parkirišče) nad vinsko kletjo, ki je za V. d.d. predstavljala poslovno nepotrebno premoženje, ki ga stečajni dolžnik ni lastninil. Ker v času sklenitve Pogodbe etažna lastnina za vinsko klet ni bila vpisana v zemljiški knjigi, je bil vpis opravljen v obliki solastnine. Glede na dejstvo, da je etažna lastnina za vinsko klet sedaj vzpostavljena, več ne obstaja zadržek za izbris vknjižbe solastninske pravice V. d.d. na predmetnih nepremičninah.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s prvo sodbo v zadevi (I Pg 1227/2014 z dne 17. 11. 2015) sodišče prve stopnje že ugodilo postavljenemu zahtevku, pri čemer je pritožbeno sodišče takšno odločitev razveljavilo (sklep I Cpg 142/2016 z dne 21. 4. 2016), ker ni soglašalo z nosilnimi razlogi prvostopenjske sodbe o namenu in volji pogodbenih strank oz. glede razlage določb Pogodbe. Iz v nadaljevanju te obrazložitve navedenih razlogov bi bilo mogoče iz vidika materialnega prava že tedaj potrditi sprejeto odločitev, vendar pritožbeno sodišče glede na razloge prve sodbe in pritožbene navedbe toženke, ki so bile osredotočene na samo Pogodbo in njeno razlago, zadeve ni podrobneje obravnavalo iz vidika predpostavk, ki jih glede izločitvene pravice določa ZFPPIPP.

7. Slednji relevantno določbo vsebuje v 2. točki prvega odstavka 22. člena: Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.

8. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženka sporno (so)lastninsko pravico pridobila na podlagi pravnega posla. Ne glede na (ne)pravilnost takšnega zaključka (za pravnoposlovno pridobitev se v skladu s prvim odstavkom 49. člena Stavrnopravnega zakonika zahteva vpis v zemljiško knjigo), je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek. Za presojo, da je toženka pridobila izločitveno pravico, bi namreč moralo biti zatrjevano in ugotovljeno, da je lastninsko pravico pridobila na originaren in ne na pravnoposloven način.

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da toženka svoje izločitvene (lastninske) pravice ni utemeljevala na izvirni podlagi, torej ni niti zatrjevala, da jo je pridobila s priposestovanjem ali morebiti na drugi zakonski (in kateri) podlagi. Izrecno jo je utemeljevala na pogodbeni oz. pravnoposlovni podlagi (določbah Pogodbe) in ob zatrjevanju okoliščin na strani stečajnega dolžnika, iz katerih naj bi izhajalo, da on ni lastnik. Dejstvo, ali stečajni dolžnik šteje predmetne nepremičnine za svoje ali ne (in jih posledično ne navede v otvoritveni bilanci stanja podjetja na dan 1. 1. 1993, toženki pa izločitveno pravico priznava), v obravnavani zadevi ni pravno odločilno oz. relevantno. Tudi kolikor drži, da stečajni dolžnik predmetnih nepremičnin ni uvrstil v otvoritveno bilanco stanja podjetja na dan 1. 1. 1993, bi to ob izpolnjenih ostalih pogojih lahko imelo v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju: ZZLPPO) za posledico, da bi to premoženje prešlo v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe (SRD), torej v nobenem primeru ne v last toženke.

10. Dejstvo je, da je glede na podatke zemljiške knjige stečajni dolžnik (so)lastnik navedenih nepremičnin do 1/2, toženka pa meni, da so podani pogoji za izbris njegove solastninske pravice zato, ker je prišlo do vzpostavitve etažne lastnine na kletnih prostorih, ki se nahajajo pod nekdanjo parc. št. 1193, k.o. M.. Navedeno pa utemeljuje prav na vsebini določb Pogodbe. Iz trditvene podlage toženke je tako nedvoumno moč razbrati, da je bil v skladu z voljo pogodbenih strank v trenutku vzpostavitve etažne lastnine nad kletnimi prostori stečajni dolžnik dolžan prenesti preostalo 1/2 nepremičnin, ki predstavljajo v naravi parkirišče in park, na toženko. Do tedaj očitno tudi za toženko vpis solastninske pravice na navedenih nepremičninah do 1/2 na stečajnega dolžnika (kot edini „začasni“ pravno možni način realizacije Pogodbe) ni bil sporen oz. problematičen. Svojo pravico toženka tako utemeljuje na pravnoposlovni podlagi, na tej pa bi imela zgolj obligacijskopravne zahtevke in ne izločitvene pravice, kot jo opredeljuje zakon.

11. Izpostavljeno materialnopravno izhodišče v zvezi z izločitveno pravico, ki narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku na ugotovitev neobstoja izločitvene pravice toženke, za toženko ne more predstavljati presenečenja v smislu t.i. sodbe presenečenja. Na ta vidik zadeve je tožnica opozorila ne le v sedaj obravnavani pritožbi, temveč že v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer na strani 4 tožbe (list. št. 2 spisa). Toženka kljub temu ne v postopku na prvi stopnji ne sedaj v pritožbenem postopku (odgovora na pritožbo ni vložila) ni podala svojega argumentiranega nasprotnega stališča glede uporabe citirane določbe ZFPPIPP o izločitveni pravici na nepremičninah.

12. Ker je pritožba utemeljena že na podlagi doslej obrazloženega, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožnice vsebinsko ni opredeljevalo.

13. Pritožbeno sodišče je posledično pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Tožnica je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Ker tega zaradi narave odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je njene stroške sedaj odmerilo pritožbeno sodišče. V skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 tožnici od priglašenih (v prejšnjem in ponovljenem sojenju) gredo naslednji stroški postopka: - 703,30 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100), - 649,20 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102), - 649,20 EUR za nagrado za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102), - 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), - 444,77 EUR za 22% DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007), - 873,00 EUR za sodno takso, - skupaj torej 3.339,47 EUR.

- Ni pa tožnica upravičena do priglašene nagrade za postopek v ponovljenem sojenju, saj za še eno nagrado za postopek v določbah ZOdvT ni podlage. V primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (četrti odstavek opombe 3 Tarife, ki je sestavni del ZOdvT). Prav tako tožnica ni upravičena do povrnitve kilometrine na relaciji LJ-MB-LJ za prihode njenega pooblaščenca na naroka za glavno obravnavo dne 17. 11. 2015 in 28. 6. 2016. Sodna praksa slovenskih sodišč glede tega vprašanja sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče na stališču, da se, razen v izjemnih primerih, kot potrebni (155. člen ZPP) priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. Tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov, priglašenih v odgovoru na pritožbi z dne 28. 1. 2016. Pritožbeno sodišče te stroške namreč ocenjuje za nepotrebne v smislu 155. člena ZPP.

16. Ker toženka v postopku ni bila uspešna, je dolžna sama kriti svoje pravdne stroške.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavnima ZOdvT in ZST-1. - Ker je tožnica s pritožbo uspela v celoti, ji je toženka dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 1.953,43 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom – 865,60 EUR, materialni stroški – 20,00 EUR, 22% DDV – 194,83 EUR, sodna taksa - 873,00 EUR).

18. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP naložilo toženki plačilo stroškov tožnice v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.