Jedro

Sprememba obtožbe v okviru istega historičnega dogodka je dopustna, če ne predstavlja zlorabe instituta spremembe obtožbe in če ne posega v pravice obdolženca, da se učinkovito brani.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo K 47/2007 z dne 24.10.2007 D.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ in mu zanj izreklo kazen 250,00 EUR, o premoženjskopravnem zahtevku pa, da je dolžan Lovski družini ... plačati 41,73 EUR. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 548/2007 z dne 18.12.2008 pritožbo obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v plačilo pa mu je naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakonika iz drugega in četrtega odstavka 372. člena ZKP. Zatrjuje, da kaznivega dejanja ni storil in mu po njegovi oceni tudi ni dokazano. Uveljavljena kršitev drugega odstavka 372. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP je po njegovem podana, ker niso bili podani dejanski obremenilni dokazi in razjasnjene okoliščine o njegovem ravnanju in nastalo posledico. Vložnik meni, da njegova dopolnitev pritožbe ni bila prepozna, saj jo je podal v odgovoru na predlog državnega tožilstva in bi nova dejstva, ki jih je posredoval, pritožbeno sodišče moralo upoštevati. Vložnik meni, da je podana kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije, ker je sodišče upoštevalo samo eno stran, kljub dejstvom, da so bili podani nasprotujoči dokazi. Vložnik še navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, podana pa naj bi bila tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke drugega in četrtega odstavka 371. člena ZKP, s spremembo obtožnice pa je bila podana kršitev četrtega odstavka 372. člena ZKP. Spremenjena obtožnica ga je, kot zatrjuje, bolj obremenila, ker je za tatvino predpisana višja kazen kot za nezakonit lov, ob spremembi obtožbe tudi ni imel časa za pripravo obrambe. Predlaga, da se ga oprosti obtožbe in kazni, ali pa da se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP ocenila, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Vložnik sicer uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, vsebinsko pa analizira zaključke sodišča glede ugotovitve dejanskega stanja, ki skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje, ki je odločilo v nasprotju z mnenjem višjega tožilca, po oceni vrhovne državne tožilke ni kršilo določb ZKP, saj na mnenje tožilca ni vezano. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri obravnavanju pritožbe upoštevalo le obsojenčeve navedbe, dane v pritožbenem roku do 14.11.2007, saj višje sodišče pri obravnavanju pritožbe lahko upošteva le navedbe, dane znotraj pritožbenega roka. Okrožna državna tožilka je obtožni predlog spremenila na glavni obravnavi, pri čemer je ravnala skladno s 344. členom ZKP. Obsojeni je bil s spremembo obtožnega predloga na glavni obravnavi seznanjen in svojega zagovora ni dopolnjeval. Vrhovna državna tožilka zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Pritožbeno sodišče upravičeno ni pri svoji presoji upoštevalo dopolnitve pritožbe, saj je bila ta podana po preteku roka za vložitev pritožbe, pa čeprav je bila ta dopolnitev posredovana kot odgovor na predlog vrhovnega državnega tožilstva v zvezi s pritožbo.

5. Sprememba obtožbe na glavni obravnavi dne 26.6.2007 je bila opravljena v skladu z določilom 344. člena ZKP, navzoči obdolženec glede na spremembo obtožbe ni dodal ničesar v svoj zagovor niti ni zahteval roka za pripravo svoje obrambe. Ne glede na to pa je potrebno ugotoviti, da se je glavna obravnava dne 3.10.2007 pričela znova in obdolženec takrat ni imel ugovorov v zvezi z obtožbo. Očitki vložnika, da je bila obtožba nedopustno spremenjena in da je bila s tem tudi kršena njegova pravica do obrambe, niso utemeljeni, prav tako ni utemeljen ugovor, da je bil s spremembo obtožbe postavljen v pravno neugodnejši položaj, ker mu je spremenjena obtožba očitala težje kaznivo dejanje. Takšna sprememba obtožbe v okviru istega historičnega dogodka je dopustna, če ne predstavlja zlorabe instituta spremembe obtožbe in če ne posega v pravice obdolženca, da se učinkovito brani. Vložnik ne zatrjuje, da bi tožilstvo zlorabilo institut spremembe obtožbe pa tudi ne izkaže, da bi mu bila s spremembo kršena pravica do učinkovite obrambe.

6. Vse ostale zatrjevane kršitve, tako kot pravilno ugotavlja v svojem odgovoru tudi vrhovna državna tožilka, vložnik izvaja iz svojih zaključkov o dejanskem stanju oziroma na podlagi dokazov, ki jih je ponudil v nedovoljeni dopolnitvi pritožbe, česar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati.

7. Sodišče druge stopnje, ki je odločilo v nasprotju z mnenjem višjega tožilca, tako kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, ni kršilo določb ZKP, saj na mnenje tožilca ni vezano.

8. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.