Jedro

Na glavni obravnavi je bil toženec opozorjen na predložitev dokazov za svojo trditev „da je do sedaj vse vrnjeno“. Če je imel listino, ki jo prilaga k pritožbi, na glavni obravnavi, bi to listino kot dokaz o delnih plačilih oziroma o celotnem plačilu, moral predložiti. Materialno pravdno vodstvo sodišča v smislu določbe 285. člena ZPP je bilo zadostno. Toženčeva krivda torej je, da dokaza ni predložil do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, zato pritožbeno sodišče šele k pritožbi priloženega dokaza ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 1. 2. 2011 je sodišče prve stopnje s sklepom, zaradi umika tožbe, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71966/2010 z dne 27. 5. 2010 delno razveljavilo glede zneska 5.810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je vse razvidno iz izreka sklepa, in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka) ter razsodilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede 6.147,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2010 dalje do plačila in v celoti v tretjem odstavku izreka (2. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 196,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo o tem, ali je fotokopija listine v prilogi A2 enaka na obravnavi vpogledanemu izvirniku. Izjavo o nespornosti je sodišče res zapisalo v zapisnik glavne obravnave, vendar pa je v nadaljevanju zapisalo tudi, da toženec zatrjuje „da tožnikove listine niso verodostojne, saj niso takšne kot so toženčeve“. Toženec je sodišču na obravnavi pokazal svoj izvod listine v prilogi A2, vendar kot prava neuka stranka tega dokaza ni vložil v spis (tudi iz razloga, ker je želel obdržati original). Zaradi tega šele v pritožbenem postopku kot dokaz prilaga kopijo svojega izvoda potrdila. Na njem je potrdilo o prejemu zneska 10.133,00 EUR prečrtano, to pa je v poslovanju med pravdnima strankama pomenilo, da je posojilo poplačano v celoti. Na hrbtni strani potrdila so izpisani tudi zneski vrnjenega posojila do 13. 1. 2008. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, kar je predlagal tožnik. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker je ocenilo, da je tožnik ta dokazni predlog umaknil, hkrati pa sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj iz sodbe in iz zapisnika glavne obravnave izhajajo nasprotja o odločilnem dejstvu, to je o verodostojnosti in nespornosti listine v prilogi A2, v posledici pa so nasprotja tudi v obrazložitvi sodbe. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da toženec pobotnega ugovora ni podal pravilno, pri tem je potrebno upoštevati, da je šlo za prava neuko stranko. Iz tega razloga toženec tudi ni predložil dokaza za svojo trditev. Sodišče je sklepalo, da pri 1,5 % mesečni obrestni meri letna obrestna mera znaša 18 %, kar pa bi držalo le v primeru, da je dogovorjeno mesečno vračanje obrokov s pripisanimi mesečnimi obrestmi. V primeru, ko se glavnica vrača na koncu posojilnega obdobja skupaj s celotnimi obrestmi, pa ne moremo govoriti o linearnem načinu obrestovanja, saj se obresti mesečno pripisujejo glavnici in je letna obrestna mera višja od zmnožka mesečne obrestne mere s številom mesecev. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je bila v spornem obdobju predpisana 12 % obrestna mera zamudnih obresti, zaradi česar so lahko pogodbene obresti znašale največ 18 % letno in da torej ni šlo za oderuške obresti po prvem odstavku 377. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa napačno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Iz zapisnika glavne obravnave z dne 1. 2. 2011 izhaja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je fotokopija listine v prilogi A2 enaka izvirniku, ki ga je na glavni obravnavi na vpogled predložil tožnik, da pa je v nadaljevanju toženec navajal „da tožnikove listine niso verodostojne, saj niso takšne kot so toženčeve“. Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva (tretji odstavek 214. člena ZPP). Glede na toženčevo povsem pavšalno zanikanje verodostojnosti tožnikove listine, brez predložitve dokazov, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za priznano dejstvo o enakosti listine v prilogi A2 z originalom, kar je prvotno, kot nesporno, potrdil tudi toženec. Pravilno je zato štelo, da je bila med pravdnima strankama dne 7. 12. 2007 sklenjena posojilna pogodba za znesek 10.133,00 EUR z rokom vračila 7. 12. 2008 in da je tožnik tožencu ta znesek 7. 12. 2007 tudi izročil. Na glavni obravnavi je bil toženec opozorjen na predložitev dokazov za svojo trditev „da je do sedaj vse vrnjeno“. Če je imel listino, ki jo prilaga k pritožbi (B8) na glavni obravnavi, kot sam trdi v pritožbi, bi to listino kot dokaz o delnih plačilih oziroma o celotnem plačilu, moral predložiti. Materialno pravdno vodstvo sodišča v smislu določbe 285. člena ZPP je bilo zadostno. Toženčeva krivda torej je, da dokaza ni predložil do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, zato pritožbeno sodišče šele k pritožbi priloženega dokaza, ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP), kar v posledici pomeni, da toženec ni izkazal, da je plačal kaj več kot je že upošteval tožnik (in sodišče).

Toženec za svoje trditve ni predlagal prav nobenega dokaza, zato se ne more sklicevati na dokazne predloge podane s strani tožnika.

Tudi pritožbene navedbe v zvezi s „pobotno izjavo“ toženca, so neupoštevne. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve sodbe. Toženec procesnega pobota ni pravilno uveljavljal, za svoje trditve pa tudi ni predložil nobenega dokaza, čeprav ga je k temu sodišče prve stopnje izrecno pozvalo in s tem zadostilo tudi pogojem določbe 285. člena ZPP.

V celoti pravilni in zakoniti so tudi razlogi sodišča prve stopnje o tem, da dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti ves čas trajanja pogodbe ni presegala v prvem odstavku 377. člena OZ določene mejne vrednosti, zaradi česar ni šlo za oderuške obresti (točki 16 in 17 obrazložitve sodbe). Kot je razvidno iz obrazložitve sodišča prve stopnje in trditev tožnika, v konkretnem primeru ni šlo za pripis obresti h glavnici, temveč je upnik opravil linearen obračun obresti.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.