Jedro

Terjatev tožnika (zahteva za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi disciplinskih kršitev) je verjetno izkazana, če je v pritožbeni komisiji sodelovala kot član komisije tudi oškodovanka, ki je bila v disciplinskem postopku zaslišana kot priča, ker je podana bistvena kršitev pravil postopka. Zato je utemeljena zahteva tožnika, da sodišče z začasno odredbo odloči, da mu je delodajalec dolžan izplačevati nadomestilo plače, prav tako pa lahko sodišče z začasno odredbo odloči, da ga delodajalec pozove nazaj na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izda naslednja Začasna odredba: Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni od prejema tega sklepa pod izvršbo. Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega individualnega delovnega spora.

V kolikor tožena stranka v zgoraj določenem roku ne bo izpolnila naložene obveznosti, se ji izreče denarna kazen v znesku 500.000,00 tolarjev.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 26.420,00 tolarjev, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da mu tožena stranka izplačuje zajamčeni osebni dohodek v višini 39.082,00 tolarjev mesečno do vsakega 15 dne v mesecu, v bodoče pa v višini, ki jo določa sklep Vlade R Slovenije. Za primer neizpolnitve začasne odredbe je tožnik predlagal, da sodišče dovoljuje izvršbo z mesečnim rubežem denarnih terjatev, ki jih ima tožena stranka na ŽR pri APP Slovenije, Podružnica Grosuplje, v višini terjatve tožnika in z mesečnim prenosom tega zneska na naslov tožnika. Tožnik je predlagal, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Zoper prvostopenjski sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da spremeni prvostopenjski sklep in ugodi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje povsem spregledalo navedbe v tožbi, iz katerih izhaja, da je tožnik že v tožbi navajal, da je komisija za ugovore in pritožbe odločala v napačni sestavi, ker je bila njen član tudi J. B., ki sicer nastopa v disciplinskem postopku zoper tožnika kot oškodovanka. Zato je njeno odločanje pristransko.

To pa pomeni bistveno kršitev postopka. Pooblaščenec tožnika je predhodno zahteval njeno izločitev, vendar s to svojo zahtevo ni uspel. Po tožnikovem mnenju gre za absolutno bistveno kršitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo in je v svoji odločitvi sploh ne omenja. Tožnik vztraja tudi pri ostalih kršitvah, ki jih je navedel v tožbi in izhajajo iz že predložene listinske dokumentacije.

Pritožba je utemeljena.

Iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožnik zahteva zavarovanje nedenarne terjatve, ker mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je torej potrebno upoštevati poleg določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98), ki se nanašajo na zavarovanje nedenarne terjatve.

V skladu z 19. členom ZDSS lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Po 272. členu ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Razen tega pa mora predlagatelj dokazati tudi eno izmed predpostavk, kot je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po določbah ZDSS in ZIZ, ker kršitve postopka, ki jih tožnik očita toženi stranki in sicer nepravočasno vabilo na sejo disciplinske komisije in sodelovanje oškodovanke pri odločanju prvostopenjske disciplinske komisije, ne pomenijo absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Tožniku pravica do obrambe ni bila kršena, saj se na seji disciplinske komisije ni skliceval na prepozno prejeto vabilo, iz dokumentacije v spisu pa izhaja, da je oškodovanka J. B. bila le zapisnikarica na seji disciplinske komisije, ni pa odločala o disciplinski odgovornosti tožnika. Po stališču prvostopenjskega sodišča ne gre za samovoljno ravnanje tožene stranke, zato terjatev ni verjetno izkazana.

Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče sicer strinja, vendar pa je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega ugovora tožnika glede pravilnosti vodenja disciplinskega postopka na drugi stopnji pri toženi stranki.

Iz zapisnika o drugi obravnavi komisije za ugovore in pritožbe je namreč razvidno, da je pooblaščenec tožnika zahteval rešitev predhodnega vprašanja glede izločitve članice drugostopenjskega organa J. B., ker je v disciplinskem postopku nastopala kot oškodovanka in kot priča proti tožniku, zaradi tega pa obstoja velika verjetnost, da ne bo odločala nepristransko in so podani pogoji za izločitev po 6. točki 71. člena ZPP. Tožena stranka je ta ugovor zavrnila, ne da bi navedla razloge, kot izhaja iz sklepa z dne 3.5.1999. Iz obrazložitve sklepa disciplinske komisije z dne 19.3.1999 je razvidno, da je bila kot priča v postopku, ki je istočasno oškodovanka, zaslišana B. J. Iz povzetka njene izpovedi izhaja, da je tožnik dne 1.3.1999 in 2.3.1999 prišel k njej na delovno mesto in ji očital, da nepravilno obračunava nadomestilo bolezenske odsotnosti nad 30 dni, da ji je tožnik iztrgal iz rok fascikel, ga vrgel na tla, ko pa ga je hotela zadržati, da ne bi dokumentacije z brcanjem uničil, jo je udaril po čelu, z drugo roko pa ji je raztrgal bluzo in potrgal gumbe, nato ponovno brcnil fascikel in z grožnjami odšel. J. B. je torej v disciplinskem postopku sodelovala kot oškodovanka in bila zaslišana kot priča, zato je po mnenju pritožbenega sodišča podan izločitveni razlog iz 1. točke 71. člena ZPP. Sodelovanje take osebe v postopku tako na prvi kot na pritožbeni stopnji pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke 1. odst. 354. člena ZPP.

V takem primeru pa je odločitev pritožbenega organa nezakonita in jo je potrebno razveljaviti. Navedeno pa pomeni, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana in je izpolnjen pogoj iz 1. odst. 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izdalo začasno odredbo. Ker pa je pogoj za prenehanje delovnega razmerja na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa dokončnost sklepa o tem ukrepu (13. točka 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90-71/93), v danem primeru pa glede na ugotovljeno bistveno kršitev postopka pred organom druge stopnje, sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen, tožniku delovno razmerje ni smelo prenehati, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo o vrnitvi tožnika na delo k toženi stranki in ne po tožniku predlagano začasno odredbo.

Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, s katero pritožbeno sodišče vrača tožnika nazaj na delo k toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem sporu, ne bo utrpela hujših posledic, četudi bi se tekom postopka izkazalo, da tožnikova terjatev po vsebini (glede disciplinske odgovornosti) ni utemeljena, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, je sodišče v skladu s 166. in 154. členom naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v skupnem znesku 26.420,00 tolarjev. Stroški so bili odmerjeni v skladu z 2. točko tar. št. 21 in 1.a točko tar. št. 10 OT.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izdalo začasno odredbo, kot je razvidno iz izreka.