Jedro

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame vsebino pritožbe, citira relevantne zakonske določbe in povzame izvedensko mnenje komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne pojasni, čemu je mnenju v celoti sledila. Sodišče tako ne more preveriti, kateri razlogi so toženko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se 3. točka odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-55/2022/5 z dne 1. 8. 2023 odpravi v njej implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do osebne asistence nad 100 ur na teden, in se zadeva v temu obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek upravnega postopka in izpodbijana odločba

1.Center za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) je z odločbo št. 141-305/2021-31984/11 z dne 8. 3. 2023 odločil, da ima tožnica pravico do 130 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer: 1. storitve, namenjene osebni pomoči uporabnice, 2. storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, 3. spremstvo in 4. pomoč pri komunikaciji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pri CSD vložila vlogo za priznanje pravice do osebne asistence zaradi spremembe v njenem zdravstvenem stanju. Po skrbniku je želela ponovno oceno upravičenosti do osebne asistence. CSD je imenoval dvočlansko strokovno komisijo, ki je ugotovila, da je tožnica upravičena do 130 ur osebne asistence na teden, CSD pa je temu sledil, ob navedbi, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev pravice do storitev osebne asistence.

2.Zoper izpodbijano odločbo je zakoniti zastopnik tožnice vložil pritožbo. Navedel je, da ne razbere odgovora na vprašanje, zakaj je tožnica upravičena do 130 ur storitev osebne asistence na teden. Iz mnenja namreč ni razvidno, kako in na kakšen način je komisija ugotovila točke, ki jih je tožnica dosegla. Tožnica potrebuje 24 urno oskrbo. Odvisna je od drugih ljudi in ničesar ne zmore sama, lahko le leži in v tem stanju čaka na prihod asistentov. S 130 urami ni možno planirati osebne asistence v nočnem času, ki jo tožnica tudi potrebuje.

3.Toženka je z izpodbijano odločbo kot pritožbeni organ odločila, da se pritožbi ne ugodi (1. točka izreka), odločbo CSD je odpravila (2. točka izreka) in odločila, da ima tožnica pravico do 100 ur osebne asistence na teden za storitve namenjene osebni pomoči uporabnika, spremstvu, pomoči na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu ter pomoč pri komunikaciji, pri čemer odločba postane izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdani odločbi (3. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

4.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka prejela drugostopenjsko izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnico. Glede na mnenje je obseg ur osebne asistence na teden manjši, kot je bilo ugotovljeno ob izdaji odločbe CSD, toženka pa je mnenju komisije v celoti sledila.

5.Kot povzema toženka, mnenje ugotavlja, da tožnica odide dvakrat na teden v A. (če jim sporočijo, da so vsi povsem zdravi), dvakrat dnevno opravi sprehod po bližnji okolici. Rada posluša glasbo na televiziji ali se igra z žogico. Z materjo in in očetom živi v hiši na obrobju mesta, v istem gospodinjstvu. V pritličju oz. kletnih prostorih imajo urejeno povsem novo stanovanje za tožnico. Obe stanovanji sta prilagojeni za gibanje z vozičkom. V hiši je vgrajeno dvigalo, po prostorih se tožnica lahko premika z vozičkom, čeprav jo zakonita zastopnika spodbujata k hoji ob opori druge osebe. Tožnica ima mikrocefalijo s psihomotoričnim zaostankom, piramidno in ekstra piramidno simptomatiko. Ne govori, ne sporazumeva se s kretnjami. Je na stopnji dojenčka. Pri vseh aktivnostih, ki jih izvaja, je povsem odvisna od pomoči druge osebe. Zakonita zastopnika si želita, da bi hčerki pripadala pravica do 24 urne osebno asistenco, da bi se preselila v svoje stanovanje, ter bi tako osebni asistenti prevzeli skrb zanjo. V odločbi je nato iz mnenja komisije podrobno povzeto, kakšno pomoč vse potrebuje tožnica (pri umivanju, oblačenju in slačenju, ne hrani se sama, rok ne uporablja, ne čuti, kdaj bo odvajala urin in blato, ima plenice, v celoti potrebuje pomoč pri namestitvi v posteljo in iz postelje, …). Pomoč v celoti potrebuje pri izvajanju prostočasnih aktivnosti doma, štirikrat in več na teden, po največ dve uri na dan. Pomoč v celoti potrebuje pri izvajanju prostočasnih aktivnostih zunaj doma, štirikrat in več na teden, po največ dve uri na dan. Pomoč v obliki osebne asistence v času aktivnega vključevanja v družbo potrebuje praviloma podnevi, pri osebni pomoči in izvajanju vsakodnevnih dejavnostih pretežno potrebuje celotno pomoč druge osebe, potreba po pomoči pri izvajanju aktivnosti je srednja.

6.Toženka povzame, da komisija meni, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja oziroma položaja tožnice in na podlagi celotne razpoložljive dokumentacije ter osebnega razgovora, tožnica upravičena do 100 ur storitev osebne asistence na teden.

7.Zatem toženka še citira 20. in 2. člen Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA), navede, da je osebna asistenca laična storitev in da storitve, ki se izvajajo kot storitve osebne asistence, niso namenjene nadzoru in vodenju uporabnika. Iz mnenja komisije izhaja, da bi tožnica predvsem potrebovala spodbudo, vodenje in nadzor druge osebe pri aktivnostih. V teh primerih pa ne moremo govoriti o potrebi po storitvah osebne asistence.

Tožba

8.Tožnica zoper izpodbijano odločbo po skrbniku vlaga tožbo. Navaja, da je v izvedenskem mnenju precej dobro opisano njeno dejansko stanje, vendar je pomanjkljivo obrazloženo in zaključek, da ima potrebo po pomoči v obsegu 100 ur na teden, ni utemeljen. Izpodbijana odločba zgolj obširno opisuje njeno dejansko stanje in navaja pravno podlago, pri sami oceni, ali je upravičena do pravice do osebne asistence in v kakšnem obsegu, pa je pomanjkljiva. Ravno v tem bi moralo biti bistvo odločbe, vendar vse, kar je v njej zapisano glede obsega ur osebne asistence na teden, v povezavi z opisanim dejanskim stanjem, je, da potrebuje pri osebni pomoči in izvajanju vsakodnevnih dejavnostih

pretežno celotno pomoč

druge osebe, potreba po pomoči pri izvajanju aktivnosti pa je

srednja

8., zato je pri njej ugotovljena potreba po pomoči v obliki osebne asistence v obsegu 100 ur na teden. Do navedb, da pomoč sedaj potrebuje tudi ponoči (pred tem sta skrbnik in njegova žena zmogla sama), se nista opredelila ne CSD ne toženka. Pričakovati je bilo, da bo, glede na to, da je bilo z odločbo CSD ugotovljeno, da je upravičena do 130 ur osebne asistence na teden, toženka ugotovila enako ali večjo potrebo po pomoči, saj se stanje slabša in s tem potrebuje(jo) več pomoči. Vendar nikjer iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj ji je bil zmanjšan obseg ur iz 130 na 100 ur. V odločbi je jasno zapisano pri katerih opravilih potrebuje pomoč v celoti, prav tako je zapisano, da ima mikrocefalijo s psihomotoričnim zaostankom, piramidno in ekstra piramidno simptomatiko, da ne govori, da se sporazumeva s kretnjami in da je na stopnji dojenčka. Navedeno nakazuje, da potrebuje 24 urno oskrbo, zato ugotovitev komisije II. stopnje niso utemeljene in bi moral biti odklon v odločitvi, zakaj je upravičena do manj kot 24 ur pomoči osebne asistence na dan, še posebej utemeljen.

9.Tožnica se v nadaljevanju tožbe opredeli še do spremembe ZOA in Pravilnika o osebni asistenci, ki po njenem mnenju posegata v že pridobljene pravice uporabnikov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je upravičena do 168 ur storitev osebne asistence na teden, ter da ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka v celoti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovor na tožbo

10.Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da je v celoti sledila mnenju strokovne komisije, ki je izvedenski organ. Pri tem je tudi upoštevala, da ima tožnica v domačem okolju zagotovljeno socialno mrežo, ki ji nudi pomoč, predvsem ponoči, v času počitka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Presoja sodišča

11.Tožba je utemeljena.

12.V postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače (5. člen ZOA). Tožnica v bistvenem ugovarja, da odločba ni obrazložena in je zato ne more preveriti. Po oceni sodišča je ta ugovor utemeljen.

13.Ustava v 25. členu zagotavlja pravico do pravnega varstva. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Konkretizacijo te ustavne dolobe ureja ZUP v 214. lenu. Tako mora obrazloitev odlobe vsebovati: 1. razloitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odloilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo dolob predpisov, na katere se opira odloba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tak1 odlobo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kak1nemu zahtevku strank.

14.Sodi1e ugotavlja, da toenka v obrazloitvi izpodbijane odlobe povzame vsebino pritobe, citira relevantne zakonske dolobe in povzame izvedensko mnenje komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne pojasni, emu je mnenju v celoti sledila. Sodi1e tako ne more preveriti, kateri razlogi so toenko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno. Tonica utemeljeno opozarja tudi na vsebinska nasprotja v mnenju, do katerih se toenka v obrazloitvi ni opredelila. Tako izpostavlja, da je komisija ugotovila, da potrebuje

preteno celotno pomo

druge osebe, nato pa zakljuila, da je potreba po pomoi pri izvajanju aktivnosti

srednja

, ob tem, da v mnenju zapi1e, da je tonica na stopnji dojenka. Tudi ni konkretizirano obrazloen zakljuek, emu je pri tonici ugotovljena potreba po pomoi v obliki osebne asistence v obsegu 100 ur na teden, zlasti v razmerju do predhodno ugotovljene potrebe po pomoi 130 ur tedensko s strani CSD oz. kaj je komisija druge stopnje ugotovila drugae od komisije, ki jo je postavil CSD. Tonica konno upravieno opozarja, da odloba nima nobenih razlogov glede pomoi, ki jo, upo1tevaje njeno stanje, logino potrebuje tudi ponoi (in kar je izrecno uveljavljala e v pritobenem postopku).

15.Obrazloitev odlobe tako ne vsebuje dokazne ocene o izvedenih dokazih in posledino dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toenka sama. Dri, da ZOA doloa obligatorno pridobitev mnenja strokovne komisije, vendar to ne nadome1a razlogov odlobe, temve je zgolj dokaz v postopku odloanja. Tega pa je treba ovrednotiti in se do njega opredeliti ter podati jasne razloge o tem, zakaj je mnenje (ne)sprejemljivo in zakaj mu je organ sledil oz. mu ni sledil. V nasprotnem primeru, tako kot v dani zadevi, odlobe ni mo preizkusiti.

16.Po dolobi tretjega odstavka 27. lena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je bistvena kr1itev dolob postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kr1itev pravil postopka, ki jo doloa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. V skladu s 7. toko drugega odstavka 237. lena ZUP je bistvena kr1itev pravil upravnega postopka vselej podana, e se odlobe ne da preizkusiti. Ta je podlaga za odpravo odlobe na podlagi 3. toke prvega odstavka 64. lena ZUS-1.

17.Na podlagi prvega odstavka 40. lena ZUS-1 sodi1e upravni akt presoja v mejah tobenega predloga. Zato je vezano na tobeni predlog, s katerim tonica izpodbija 3. toko drugostopenjske odlobe zgolj v delu, v katerem ni uspela, to je v obsegu nepriznane pravice do osebne asistence nad 100 urami tedensko (zahteva 168 ur tedensko). Ker v delu, s katerim ji je bila priznana pravica do osebne asistence v obsegu 100 ur na teden, torej ni tobe, sodi1e izpodbijane odlobe v tem delu ne more odpraviti. e bi jo odpravilo v celoti, bi s kr1itvijo prvega odstavka 40. lena ZUS-1 kr1ilo tudi pravico tonice do sodnega varstva iz 23. lena Ustave RS. Poseglo bi v njene s (pravnomoo) odlobo pridobljene pravice, ne da bi tako sodno intervencijo zahtevala.

18.Po dolobi etrtega odstavka 22.a lena ZOA se ponovna ocena izvede v skladu s postopkom, kot je doloen za postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence. Pri odloitvi in oblikovanju izreka je sodi1e tako upo1tevalo, da ZOA (kot lex specialis v razmerju do ZUP) v drugem odstavku 20. lena, v povezavi s prvim odstavkom istega lena doloa obvezno vsebino vloge. V 1estem odstavku 20. lena ZOA pa izrecno doloa, da mora organ v odlobi natanno opredeliti vrsto storitev osebne asistence, do katerih je uporabnik upravien, in obseg, v katerem se zagotavlja osebna asistenca. Glede na tako zakonsko ureditev torej pristojni organ v izrek odlobe navede le priznano 1tevilo ur osebne asistence na teden. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapi1e 1tevila ur osebne asistence na teden, ki jih upravienec ne more uspe1no uveljavljati, ker do njih ni upravien.

19.V konkretnem primeru je toenka torej odloila, da tonica do vi1jega 1tevila ur osebne asistence od 100 ur na teden, ni upraviena. V tem implicitno vsebovanem delu je izpodbijana odloba zavrnilna in ker jo tonica izpodbija samo v tem delu, jo je sodi1e v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo toeni stranki v ponovni postopek (3. toka prvega odstavka 64. lena ZUS-1 in etrti odstavek 64. lena ZUS-1).

20.Toenka se mora v ponovljenem postopku jasno opredeliti do izvedenskega mnenja komisije, navesti, kako je pri doloitvi obsega storitev upo1tevala specifine potrebe tonice (ki je nesporno na ravni dojenka), tudi kako je glede njenih potreb po pomoi ponoi in e je treba, pridobiti novo strokovno mnenje, ki bo zajelo aktualne potrebe tonice po osebni asistenci. Toenka je v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodi1a glede uporabe materialnega prava in na stali1a, ki se tiejo postopka (peti odstavek 64. lena ZUS-1).

21.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt v izpodbijanem delu odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22.Tudi ni sledilo tožnici, da bi samo odločilo v zadevi. ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o pravici, že zato ne, ker sodišče, glede na obligatornost postavitve strokovne komisije, samo ne more ugotavljati dejanskega stanja (zdravstvenega stanja in s tem potrebe po pomoči) tožnice. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Ob tem na načelni ravni pojasnjuje, da je rešitev, ko sodišče odpravi odločbo in jo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, izraz ustavnega načela delitve oblasti, po katerem sodišče le izjemoma v upravni zadevi odloči samo, sicer pa zadevo vrne v odločanje upravnemu organu oz. izvršilni veji oblasti, ki je primarno pristojna za odločanje v upravni zadevi. Tako se udejanja tudi načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP oz. 120. člena Ustave RS.

Stroški

23.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnica ni imela pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, zato se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Priznane stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Primerjaj Odl. US VII, 227, Up-118/95 z dne 11. 6. 1998.

2Čeprav tožnica ob koncu tožbe predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, je glede na celoten kontekst tožbe jasno, da zahteva zgolj odpravo v delu, s katerim ji ni bila priznana pomoč v obsegu, večjem od 100 ur tedensko.

3Veljaven v času izdaje odločbe CSD in izpodbijane odločbe.

4Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 148/2020 s 24. 3. 2021, primerjaj tudi sodbi tega sodišča I U 751/2021 s 25. 5. 2023 in I U 1600/2023 s 3. 7. 2021.

5Sodišče zgolj dodaja, da je toženka v izpodbijani 3. točki izreka odločbe zapisala, da se osebna asistenca tožnici odobri za pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu ter pomoč pri komunikaciji, pri čemer je mnenja strokovne komisije razvidno, da tožnica ni zaposlena in se ne izobražuje (je na stopnji dojenčka).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o osebni asistenci (2017) - ZOA - člen 20, 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.