Jedro

Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, je tožena stranka dolžna glede na uspeh v postopku plačati 44 % stroškov izvedenca na račun brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka II. izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 194,05 EUR stroškov postopka, 146,12 EUR stroškov postopka pa plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju – brezplačna pravna pomoč (Bpp 1998/2014), vse v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine za znesek 781,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2014 dalje do plačila, v presežku – za nadaljnjih 1.018,40 EUR s pripadki, pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 313,84 EUR stroškov postopka, in sicer vse na račun Okrožnega sodišča v Celju – brezplačna pravna pomoč.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še za 870,00 EUR, stroške pa naj prisodi po uspehu. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerjena odškodnina je prenizka. Premalo poudarka je dalo sodišče ugotovitvam izvedenca, da je utrpela udarnino močnejšega značaja. Skupaj je trpela bolečine v trajanju štirih tednov. Tudi ugotovljenim nevšečnostim med zdravljenjem sodišče ni dalo potrebnega pomena. Prisojena odškodnina ne ustreza odškodninam, ki jo sodišča prisojajo za tovrstne poškodbe s podobnim bolečinskim obdobjem. Odmera odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ni obrazložena, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Primerna odškodnina bi bila 1.500,00 EUR. Ker meni, da je upravičena še do 780,00 EUR odškodnine, je treba na novo odločiti tudi o pravdnih stroških, saj bo njen uspeh višji. Ker je bila deležna brezplačne pravne pomoči le za plačilo izvedenine, za zastopanje odvetnika pa ni imela brezplačne pravne pomoči, bo potrebno ločeno odločiti in glede na uspeh v postopku odločiti, kolikšen znesek stroškov postopka, je dolžna plačati tožena stranka na račun sodišča, kolikšen znesek stroškov pa se nanaša na zastopanje in se plačajo tožeči stranki.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Glede odločitve o glavni stvari pritožba ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba v zvezi s stroškovno odločitvijo.

5. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o poškodbi, ki jo je tožnica utrpela, ter stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem poškodbe, pritožba ne izpodbija. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pri dosoji višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo – 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče mora pri dosoji odškodnine za nematerialno škodo pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takšnim ravnanjem poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi škodami in je tako zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

6. Tožnica se pritožuje le na odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Utrpela je udarnino v predelu križnice. Po ugotovitvah izvedenca gre za udarnino močnejšega značaja, prišlo je do podkožnega izliva krvi - modrice. Udarjena je bila pokostnica, kar je izrazito boleče. Modrica je izginila najkasneje v treh tednih. V zvezi s trajanjem bolečin se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca, da je trpela sedem dni srednje hudih telesnih bolečin, občasne srednje hude bolečine dva dni, trajne lahke bolečine 14 dni in občasne lahke bolečine še en teden. Zdravljenje je trajalo 21 – 25 dni, nevšečnosti med zdravljenjem pa so bili pregledi pri splošnem zdravniku in kirurgu, rentgensko slikanje, počitek, hladni obkladki in uživanje protibolečinskih tablet. Sodišče je vse te ugotovitve zapisalo v sodbo in pojasnilo, da glede na mnenje izvedenca ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina iz tega naslova 630,00 EUR. Očitki o neobrazloženosti sodbe so zato neutemeljeni.

7. Pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, saj primerjava z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih pokaže, da je bila dosojena odškodnina ustrezno individualizirana in vpeta v okvir odškodnin, ki se dosojajo za zelo lahke poškodbe. Tožničino poškodbo ni mogoče kvalificirati drugače kot zelo lahko. Dosojenih ji je bilo 1.180,00 EUR (630,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 550,00 EUR za strah)(2), kar je nekaj več kot ena mesečna neto povprečna plača na zaposlenega v RS. Pregled baze NEGM pokaže, da se zgolj za udarnine in modrice odškodnina redko prisoja. V zadevi II Ips 784/2008 so bile oškodovanki dosojene tri neto povprečne plače, pa je razen udarnine v predel lopatice utrpela še raztegnitev vratnega mišičja, imela je daljše bolečinsko obdobje in veliko hujšo intenziteto bolečin, potreben je bil operativni poseg v splošni anesteziji in infuzija ter fizioterapija. Tudi oškodovanec v zadevi II Ips 317/2008 je dobil tri neto plače: utrpel je le udarnino kazalca desne roke, ki pa je bila globlja, trpel je bolečine hujše intenzitete kot tožnica, bil dvakrat RTG slikan in večkrat na pregledih pri zdravniku, šest dni je nosil opornico in bil sedemkrat na fizioterapiji, prisojena mu je bila tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tri neto plače so bile dosojene tudi 10-letni deklici zaradi udarnine brade in izgube mlečnega zoba (II Ips 719/2008). Ena neto plača pa je bila dosojena oškodovanki, ki je razen udarnine na desnem stegnu in odrgnin, utrpela še vbodne rane v predelu desnega komolca in hrbtni strani desnega zapestja (II Ips 434/1995). Ena plača je bila dosojena tudi oškodovanki v zadevi II Ips 716/1993: utrpela je udarnino hrbta, trpela pa približno take bolečine kot tožnica. Moški, ki je zaradi udarnine trpel bolečine v trajanju enega meseca in imel v tem času tudi oteženo hojo, je prejel dve mesečni neto povprečni plači (II Ips 409/2007). Treba je dodati, da je trend, da se za manjše škode dosojene odškodnine znižujejo, za večje pa zvišujejo.

8. V pritožbi glede glavne stvari uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 360. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je zato višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Delno utemeljena pa je pritožba glede stroškovne odločitve. Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, je tožena stranka dolžna glede na uspeh v postopku plačati 44 % stroškov izvedenca na račun brezplačne pravne pomoči. Stroški izvedenca so znašali 332,08 EUR, torej je dolžna tožena stranka na račun brezplačne pravne pomoči plačati 146,12 EUR. Ostale stroške postopka pa je dolžna plačati tožeči stranki. Ostali priznani stroški znesejo 441,03 EUR (specificirani so v prvostopenjski sodbi); 44 % priznanih stroškov znese 194,05 EUR.

10. Tožnica s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, zaradi spremembe stroškovne odločitve pa niso nastali posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi pritožbene stroške.

Op. št. (2): Pri presoji primernosti dosojene odškodnine se upošteva celotna upoštevana škoda, ne po posameznih postavkah – sodba VS RS II Ips 977/2006