Jedro

Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave).

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2009 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice z dne 10. 11. 2009 za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v drugi točki izreka ugotovila, da je prosilka v izjavi o premoženjskem stanju navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi izpodbijanega akta se sklicuje na 20. člen zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pravi, da je prosilka v izjavi o njenem premoženjskem stanju navedla, da je lastnica stanovanja oziroma hiše do 1/3, v vseh ostalih rubrikah o premoženjskem je označila „ne“. Organ je o resničnosti trditev napravil poizvedbe, med drugim tudi na zemljiški knjigi. Iz potrdila zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v A. in zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je prosilka res solastnica parcele 1617/1 k.o. ... v deležu do 1/3. Gre torej za solastništvo nepremičnine, ki jo je navedla v izjavi o premoženjskem stanju. Iz omenjenega potrdila in z.k. izpiskov pa izhaja, da je prosilka tudi lastnica parcele št. 957/13 k.o. ... v celoti, pri čemer je lastništvo le-te pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 29. 1. 1998. Po podatkih GURS gre za pozidano zemljišče. Prosilka pa te parcele v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla. Ob takšnih ugotovitvah organ zaključuje, da je prosilka v izjavi o premoženjskem stanju navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, saj ni navedla, da je tudi lastnica parcele št. 957/14. Sklicuje se na določilo 5. odstavka 20. člena ZBPP.

V tožbi tožnica pravi, da odločitev pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe vsekakor predstavlja tako bistveno kršitev določb postopka, kot tudi napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnici sploh ni bila z zaslišanjem dana možnost, da pojasni, zakaj v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla, da je parc. št. 957/14 k.o. ... vknjižena nanjo. Tožnica je namreč dne 30. 3. 2003 navedeno nepremičnino prodala B.B. in svoj podpis na prodajni pogodbi overila pri notarju. V letu 2003 je bil priimek tožnice še C...., saj je tudi njena hči, katera jo toži, D.C..., takrat še živela na naslovu .... Skladno s priloženo prodajno pogodbo je bila dolžnost kupca urediti tudi zemljiškoknjižno stanje, zato je bila tožnica prepričana, da parc. št. 957/14 k.o. ... ni več vknjižena nanjo, saj je že od leta 2003 v lasti in posesti B.B., katera jo je kupila in plačala. Več kot očitno je, da je bila tožnica v dobri veri, da nanjo ni več knjižena parc. št. 957/14 k.o. ..., zato je odločitev, da je navajala neresnične podatke, zaradi česar pol leta ne sme zaprositi za brezplačno pravno pomoč nepravilna in materialnopravno zmotna.

Posledično je zmotna tudi odločitev izpodbijane odločbe pod točko 1 izreka, saj je njeno edino dejansko premoženje 1/3 parc. št. 1617 k.o. .... Lastnica do 1/3 te parcele je tudi D.C..., kateri je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, čeprav poleg tega prejema tudi pokojnino po očetu in štipendijo, kar je bistveno več, kot ima tožnica. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da tožnici odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker tožena stranka ni dala tožeči stranki v upravnem postopku možnosti, da se izreče o ključni sporni okoliščini, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev. Ob tem se sodišče v izhodišču obrazložitve sklicuje na stališča izražena v zadevi U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008 in zato glede načelne uporabe pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ponavlja stališča iz zadeve U 1884/2008-7: Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja (pravnomočne sodbe v zadevah U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007 in U 937/2007 z dne 20. 6. 2007), da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP) – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. V konkretnem primeru gre za okoliščino, ki je v zadevi odločilna. V zgoraj navedenih zadevah Upravno sodišče postavlja stališče, da organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. ZBPP za predmetno situacijo, ko gre za ugotovitev, da je tožnica navedla neresničen podatek, skrajšanega postopka ne predvideva. Določilo 1. odstavka 20. člena ZBPP sicer pravi, da se premoženjsko stanje ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu, pristojni organ pa premoženjsko stanje ugotavlja tudi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc. Vendar pa to ne pomeni, da so izključene temeljne določbe o zagotavljanju učinkovitega varstva pravic in pravnih interesov strank iz ZUP, saj bi brez te procesne garancije lahko prišlo tudi do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) glede na vsebino izreka odločitve iz druge točke izpodbijanega akta. Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino glede neresničnosti navedb in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. Tožnica namreč v tožbi pojasnjuje in navaja določena dejstva, ki po njenem mnenju govorijo za to, da je bila v dobri veri, ko je obkrožila rubriko „ne“ v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Namen upravnega spora pa je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in v izvajanju sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 20. člena ZUS-1). To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave). Po določilu 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) je bistvena kršitev določb postopka podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Za bistveno kršitev določb postopka pa gre, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (5. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.