Jedro

Zahtevek, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijnega uprvnega akta, je akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije in v primeru ugotovitvene sodbe.

Tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, ki je bila že odpravljena s sodbo Upravnega sodišča in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. 

Ker je sporna odločba že bila odpravljena (je ni več), tožnik s tožbo zoper ta akt ne more več spremeniti svojega pravnega položaja in za tožnika nima več pravnih posledic, je njegova tožba zoper to odločbo nedopustna.

Izrek

I.Tožba se zavrže zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, št. 06182-1665/2017-53 (29272) z dne 15. 9. 2022, zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, št. 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018, ter v delu tožbenega zahtevka za povrnitev škode v znesku 101.397,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju organ prve stopnje), je z izpodbijanim sklepom številka 06182-1665/2017-53 (29272) z dne 15. 9. 2022 ustavil postopek zoper inšpekcijskega zavezanca (tožnika v tem upravnem sporu) v zadevi skladiščenja nevarnih odpadkov (1. točka izreka) in odločil, da v ponovnem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo z odločbo št. 06182-1665/2017-20 z dne 16. 7. 20218 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2018) odločeno, da tožnik kot odstranjevalec odpadkov ne sme več prevzemati odpadkov v odstranjevanje do vzpostavitve tehnološke linije A. v funkcionalno stanje obratovanja in da mora v roku enega meseca po vročitvi odločbe iz svoje skladiščne stavbe na parceli 1610/3 k.o. ... 

3.odstraniti vse odpadke, tj. okrog 200 ton onesnažene zemljine s kodo 17 05 03* in okrog 44 ton solidificiranih odpadkov s kodama 19 03 06* in 19 03 07 ter jih oddati zbiralcu ali drugemu izvajalcu obdelave odpadkov. Navedena odločba je bila na podlagi tožnikove tožbe s sodbo Upravnega sodišča RS IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022 odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek.

4.V ponovnem postopku je inšpektorica za okolje opravila inšpekcijski pregled na terenu, na katerem je ugotovila, da na zemljišču parc. št. 1610/3 k.o. ... ni več odpadkov, ki so bili predmet postopka, pač pa na tem zemljišču poteka gradnja objekta. Lastnik zemljišča in investitor gradnje je družba B., d.o.o., ... Iz aplikacije Agencije Republike Slovenije za okolje IS odpadki je ugotovila, da je tožnik 7. 1. 2019 od družbe ONM-Energija d.o.o. prevzela 193.940 kg odpadkov z oznako 17 05 03* - zemljina in kamenje, ki vsebujeta nevarne snovi, ter 42.440 kg odpadkov z oznako 19 03 06* - solidificirani odpadki (pri obeh z opombo, da po sklepu IRSOP) in jih istega dne oddala prevzemniku odpadkov družbi C., d.o.o., ... S strani stečajne upraviteljice družbe D., d.o.o. je pridobila račun št. 190000001 z dne 14. 1. 2019 zaradi prevzema navedenih odpadkov višini 90.592,64 EUR, račun NLZOH št. 19/004348 z dne 6. 2. 2019 v višini 2.499,90 EUR in račun Cestni tovorni promet E. E., s.p. z dne 31. 1. 2019 v višini 9.369,60 EUR, na podlagi katerih je bila tožniku priznana terjatev v stečajnem postopku zoper družbo D., d.o.o., ki je bil 17. 5. 2021 pravnomočno zaključen. Ker je tako organ prve stopnje ugotovil, da so odpadki odstranjeni in oddani zbiralcu tovrstnih odpadkov, je inšpekcijski postopek ustavil.

5.Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodil in v izreku sklepa 1. točko dopolnil tako, da je za besedo "Postopek" dodal besedilo "št. 06182-1665/2017", v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil.

6.Tožnik je pri naslovnem sodišču 26. 4. 2023 vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

7.V njej predstavi sodbo Upravnega sodišča RS IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022, s katero je bila odpravljena inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2018 in upravnima organoma tožene stranke očita, da je vsebinska in postopkovna navodila Upravnega sodišča RS iz te sodbe v postopku ponovnega odločanja v celoti ignorirala. Z izpodbijanim sklepom je inšpekcijski postopek nepravilno in nezakonito ustavljen, ne da bi ob tem upravni organ odločil o bistvenem vprašanju, tj. ali je bilo z odločitvijo v točki 1b) odpravljene inšpekcijske odločbe poseženo v pravice in pravne koristi tožnika. Skladno z napotki Upravnega sodišča RS bi moral upravni organ znotraj inšpekcijskega postopka izvesti poseben ugotovitveni postopek po 145. in 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in po novo ugotovljenem dejanskem stanju odločiti, ali je bilo z odpravljeno inšpekcijsko odločbo z dne 16. 7. 2018 poseženo v pravice in pravne koristi tožnika, torej ali je bila odpravljena inšpekcijska odločba v trenutku izdaje oz. izvršitve nezakonita. Tako je bila popolnoma izvotljena pridobljena pravica tožnika, da se ob ponovnem odločanju v inšpekcijskem postopku ugotovi, ali je bilo poseženo v njegov pravni položaj s tem, ko je moral ob nesuspenzivnosti pravnih sredstev še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo inšpekcijske odločbe to prisilno izvršiti; k prisilni izvršitvi je tožnika poleg postopka prisilne upravne izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe 06182-1665/2017-25 z dne 27. 11. 2018 silila tudi grožnja uvedbe prekrškovnega postopka in grožnja odvzema okoljevarstvenega dovoljenja v primeru neprostovoljne izvršitve izvršljive inšpekcijske odločbe. Upravna organa prve in druge stopnje sta se z odločitvijo o ustavitvi inšpekcijskega postopka v zadevi skladiščenja nevarnih odpadkov izognila ugotovitvi nezakonitosti inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018, kar bi dejansko pomenilo ugotovitev nezakonitosti posega v pravice in pravno korist tožnika.

8.V ponovnem postopku odločanja je organ prve stopnje opravil inšpekcijski pregled na terenu brez sodelovanja tožnika in brez kasnejše vzpostavitve kontradiktornosti z njim, tudi glede vpogleda v javnopravne evidence, kar pomeni procesno kršitev. Ugotovljena dejstva v izpodbijanem sklepu niso sporna, prav tako je tožnik organu prve stopnje v postopku upravne izvršbe tudi sam poročal o izvršitvi (sedaj odpravljene) inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018, vsa dejstva glede izvršitve odpravljene odločbe so bila pojasnjena tudi v dopolnitvi tožbe z dne 29. 4. 2019 v upravnem sporu IV U 12/2019, s katero je tožnik postavil ustrezen ugotovitveni zahtevek in zahtevek na plačilo odškodnine. Upravni organ tudi ni razpravljal o stroških v višini 102.462,14 EUR na podlagi računov, ki predstavljajo škodo tožnika. Tožnik navaja, da glede vseh nespornih dejstev v ponovnem postopku ni bila vzpostavljena kontradiktornost. Upravni organ bi ga moral povabiti na ustno obravnavo, izvesti jasen dokazen postopek ob ustreznem procesnem vodenju, tako pa je bil v ponovljenem postopku brez izvedene kontradiktornosti izpodbijan sklep prvo procesno dejanje, s katerim je bil tožnik obveščen tudi o že izvedenih procesnih dejanjih.

9.Tožnik navaja, da glede na odločitev Upravnega sodišča RS ni bilo pravno relevantno, ali še obstaja tožnikova obveznost v trenutku vnovičnega odločanja (inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2018 je bila odpravljena, obveznost iz točke 1.b) je bila že davno izvršena), temveč je bilo pravno relevantno, da se ugotovi, ali je v trenutku izdaje inšpekcijske odločbe obstajala zakonita pravna podlaga (kasneje odpravljene) odločitve v točki 1.b). Za odločitev o tem upravni organ ne bi smel ignorirati napotil Upravnega sodišča RS, ki je upravnemu organu nadrejeno in je upravni organ na njegova napotila (navodila) vezan. Pri tem ni bistveno, kdo je odločil napačno, ali je to upravni organ prve in druge stopnje ali Upravno sodišče RS, ko je odpravilo in ni že samo odločilo o nezakonitosti inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018 (na takšno odločitev tožnik ni imel vpliva, zoper njo tudi ni imel pravnega sredstva), ne more pa sedaj priti do situacije, da se o nezakonitosti odpravljene odločbe sploh ne bi odločilo in da se ne bi ugotovilo, ali je bilo poseženo v pravice in pravni položaj tožnika. Ugotovitev nezakonitosti odpravljene odločbe v trenutku njene izdaje je podlaga odškodninske odgovornosti upravnega organa prve oz. druge stopnje oz. Republike Slovenije. Stroške tožnika v višini 102.462,14 EUR, vezane na izvršitev odpravljene inšpekcijske odločbe priznavata tudi upravna organa, napačna pa je opredelitev interesa s strani organa prve stopnje na civilno razmerje z družbo D., d.o.o. Tožnik pojasni, da je v civilnem razmerju do družbe D., d.o.o. uveljavljal vse, kar je lahko, a je bil v stečaju te družbe poplačan le v višini 1.064,42 EUR, ta znesek pa zmanjša škodo do upravnega organa prve oz. druge stopnje oz. Republike Slovenije. Tako znaša škoda tožnika, nastala kot posledica napačne opredelitve inšpekcijskega zavezanca, 101.397,72 EUR. To škodo mu mora povrniti, poleg družbe D., d.o.o., ki je bila posestnica in imetnica odpadka, sedaj pa je stečajni postopek nad njo pravnomočno končan, tudi tisti, ki je napačno odločil, da mora tožnik odstraniti odpadke, čeprav je bil znan inšpekcijski zavezanec, to je le ONM Energija d.o.o. Upravno sodišče RS bo v tem postopku moralo odločiti o škodi, prej pa bo moralo ugotoviti nezakonitost inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018 kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem se sklicuje na 2. točko prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Ker upravna organa nista sledila napotkom Upravnega sodišča RS, bo to moralo v ponovnem sojenju dejansko stanje ugotoviti samo, pri tem pa upoštevati vsa materialnopravna in procesna izhodišča, izražena v sodbi Upravnega sodišča RS z dne 19. 4. 2022, pri čemer se sklicuje na vse navedbe in na vse dokaze v vlogah v upravnem sporu IV U 12/2019.

10.Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi; da ugotovi, da je bila odločba z dne 16. 7. 2018 v točki b) prvega odstavka izreka (s katero so ji bile naložene nezakonite obveznosti na odstranitev odpadkov) ob njeni izdaji nezakonita in je bilo z njo nezakonito poseženo v njegove pravice ali pravne koristi; da odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti škodo v višini 101.397,72 EUR in od tega zneska od 30. 4. 2019 plačati zakonske zamudne obresti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.S tem v zvezi tožnik še navaja, da če bi Upravno sodišče RS ugotovilo, da se lahko izpodbijani upravni akt ohrani v veljavi, tožnik soglaša z odločitvijo, da se odloči o vprašanju, kot je bilo naloženo s sodbo z dne 19. 4. 2022, torej ali je tožnik ob izdaji inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018 bil inšpekcijski zavezanec za odstranitev odpadkov, ter o posledicah, ki iz tega sledijo - obstoju odškodninskega zahtevka, o katerem se odloči kot o adhezijskem zahtevku znotraj upravnega postopka. Če je po mnenju Upravnega sodišča RS zadostna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke že zgolj odprava inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018 s sodbo Upravnega sodišča RS z dne 19. 4. 2022 in da ni potrebna posebna ugotovitev nezakonitosti odpravljene inšpekcijske odločbe v trenutku njene izdaje oz. izvršitve, pa tožnika zadovolji tudi samo odločitev o plačilu odškodnine.

12.Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

Glede zavrženja tožbe zoper inšpekcijsko odločbo z dne 16. 7. 20218

Tožnik je v tožbenem predlogu (na 11. in 12. strani tožbe) izrecno predlagal, da sodišče ugotovi (tudi) nezakonitost inšpekcijske odločbe organa prve stopnje številka 0618-1665/2017-20 z dne 16. 7. 2018, ki jo je tožbi tudi priložil,

torej je sodišče štelo tudi to odločbo kot izpodbijani upravni akt v tem upravnem sporu.

Za presojo dopustnosti tožbe zoper navedeno odločbo je ključno dejstvo, ki ga tožnik v tožbi tudi sam navaja, da je bila navedena inšpekcijska odločba z dne 16. 7. 2018 s sodbo Upravnega sodišča RS IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022 odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, kar je razvidno tudi iz tožbi priložene te sodbe.

Ker po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, je sodba s tem datumom postala tudi pravnomočna. To pomeni, da so skupaj z odpravo navedene odločbe odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena ZUP), zadeva pa je bila vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). S tem, ko je bila izpodbijana odločba v sodnem postopku odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo.

Ker je sporna odločba že bila odpravljena (je ni več), tožnik s tožbo zoper ta akt ne more več spremeniti svojega pravnega položaja (ga izboljšati)

. Zaradi pravnega učinka odprave izpodbijane odločbe, ki je retroaktiven in deluje za nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba, je torej pravni položaj tožnika takšen, kot da v konkretni upravni zadevi odločba sploh ne bi bila izdana. Zaradi dejstva, da je bila odločba že odpravljena, tožnik nima pravnega interesa niti za ugotovitveno sodbo, s katero sodišče ugotovi, da je upravni akt nezakonit (prvi odstavek 64.a člena ZUS-1). Iz te določbe izhaja, da je tudi v tem primeru predmet presoje še obstoječi upravni akt, ugotovitev nezakonitosti pa je potrebna, ker si tožnik zaradi nastalih okoliščin z izpodbojno tožbo iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in predlagano odpravo te odločbe ne more več izboljšati svojega položaja. Ker je bila izpodbijana odločba v predhodnem upravnem sporu že odpravljena in za tožnika nima več pravnih posledic, je njegova tožba zoper navedeno odločbo nedopustna v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Razlog za zavrženje tožbe v tem delu pa je tudi, da je 26. 4. 2023 vložena tožba zoper inšpekcijsko odločbo z dne 16. 7. 2018, pri čemer je bila pritožba zoper to odločbo zavrnjena z odločba Ministrstva za okolje in prostor številka 0613-45/2018-2 z dne 4. 12. 2018, prepozna. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Sodišče zaradi tožbenih navedb, ki se nanašajo na sodbo Upravnega sodišča RS IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022, tožniku še pojasnjuje, da Upravno sodišče RS v upravnem sporu ne sme presojati odločitev, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1), torej ne sme presojati, ali je bilo pravilno v zadevi IV U 12/2022 ob ugoditvi tožbi odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Zoper sodbo Upravnega sodišča RS res ni pritožbe, ima pa stranka možnost vložiti izredna pravna sredstva v skladu z ZUS‑1.

Glede zavrženja tožbe zoper sklep o ustavitvi postopka

Po določbah prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Določba drugega odstavka istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Poleg tega se lahko po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija tudi sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, št. 06182-1665/2017-53 (29272) z dne 15. 9. 2022, ki je bil v pritožbenem postopku z odločbo organa druge stopnje dopolnjen z navedbo številke postopka.

Ta sklep glede na vsebino sprejete odločitve ne pomeni odločitve o njeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) namreč po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.3 Izpodbijani sklep pa tudi ni drug akt iz druge povedi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj zakon tega ne določa.

Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer dopusten upravni spor po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Vendar je tudi v tem primeru po stališču Vrhovnega sodišča RS za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.4

Tako je pravni interes podan, če se je upravni postopek začel na zahtevo stranke, njena zahteva pa je bila s sklepom zavržena še pred izdajo upravne odločbe. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila.5

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 107/2020 bistvo inšpekcijskega nadzora ni golo ugotavljanje kršitev zakona, ampak izrekanje inšpekcijskih ukrepov, torej ukrepov, katerih izvršitev pomeni vzpostavitev z zakonom skladnega stanja, in ukrepov s ciljem preprečevanja nadaljnjih bodočih nezakonitih ravnanj. Iz ZIN pa ne izhaja, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti oziroma z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja dejanj v nasprotju z zakonom, vseeno izdati odločbo, in sicer odločbo o ugotovljenih kršitvah zakona (čeprav te ne zahtevajo naložitve inšpekcijskih ukrepov). O tem je Vrhovno sodišče RS tudi v sodbi X Ips 30/2017 navedlo, da v upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti v primeru, če stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Sklep o ustavitvi postopka, ki se je vodil po uradni dolžnosti, temelji na vsebinski ugotovitvi organa, da javni interes za vodenje postopka ni več podan, da niso (več) izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za vodenje postopka po uradni dolžnosti oziroma da dejstva, ki bi utemeljevala izdajo upravne odločbe in naložitev obveznosti stranki skladno z zakonom, niso podana. Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka tako pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ustaviti.6

Glede na navedeno tožnik s tožbenimi navedbami ne more doseči drugačne presoje. Lahko da ustavitev inšpekcijskega postopka ni v skladu z njegovim dejanskim interesom oziroma pričakovanji (ker želi - kot je mogoče razumeti tožbene navedbe v končni posledici - povrnitev škode), vendar po navedenem to za utemeljitev pravnega interesa za nadaljevanje postopka ne zadošča. Poleg tega ni sporno dejstvo, da je bila predhodna inšpekcijska odločba v upravnem sporu odpravljena. To pomeni, da je bilo treba ponovno odprti inšpekcijski postopek zaključiti z eno od možnih odločitev, ki jih lahko inšpektor sprejme v zvezi s predmetom odločanja, to je v zvezi z opravljenim nadzorom nad zavezančevim izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (2. člen ZIN), za kar pa je upoštevno dejansko stanje v času odločanja, saj se po naravi stvari le nanj lahko nanašajo izrečeni ukrepi za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Tožnik si napačno razlaga posledice izdane sodbe. Učinek sodbe, s katero sodišče odpravi izpodbijani akt, je v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo. Pri ponovnem odločanju je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pri tem pa je vezanost upravnega organa mogoče zahtevati le ob nespremenjenih podlagah (bodisi dejanskih bodisi pravnih okoliščinah) za ponovno odločanje.7

Tudi Vrhovno sodišče RS je v dosedanji praksi že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato pa sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna. Vendar če v (ponovljenem) postopku upravni organ vsebinsko ugotovi, da javni interes za vodenje postopka ni več podan, da niso (več) izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za vodenje postopka po uradni dolžnosti oziroma da dejstva, ki bi utemeljevala izdajo upravne odločbe in naložitev obveznosti stranki skladno z zakonom, niso podana, (tožnik v konkretni zadevi izrecno potrjuje, da so vsa dejstva v izpodbijanem sklepu o ustavitvi zanj nesporna), je pravilna pravna posledica izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. V inšpekcijskem postopku pa upravni organ tudi ni pristojen more odločati o (ne)zakonitosti svoje inšpekcijske odločbe, ki je bila že v sodnem postopku odpravljena, kar zatrjuje tožnik, niti odločati o zahtevku za povrnitev škode, saj o tem odločajo sodišča.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik tudi glede izpodbijanega sklepa o ustavitvi ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj se z njim ne posega v pravni položaj tožnika in si tožnik svojega položaja s tožbo zoper ta sklep ne more izboljšati, je s tem sklepom tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

Glede tožbenega zahtevka za povrnitev škode

Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval tudi povrnitev škode v znesku 101.397,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je utrpel v posledici odstranitve odpadkov na podlagi nezakonite inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2018.

Po določbi drugega odstavka 7. člena ZUS-1 sme (med drugim) tožnik v upravnem sporu zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

Tovrstnega zahtevka tožnik ne more uspešno uveljavljati samostojno, temveč ga lahko uveljavlja le kot adhezijski zahtevek v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kadar sodišče s sodbo v glavni stvari odloči v upravnem sporu polne jurisdikcije o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu, pa tudi v primeru ugotovitvene sodbe iz drugega odstavka 64. člena in 64.a člena ZUS-1.8

V vsakem primeru gre pri tem za zahtevek akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije in v primeru ugotovitvene sodbe. Ti pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.9 Ker je v obravnavani zadevi tožba zavržena kot nedopustna, sodišče po določbah ZUS-1 ni imelo podlage za odločanje o tem tožbenem zahtevku za povrnitev škode. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper sporne upravne akte tožnik tudi ni upravičen zahtevati vsebinske presoje postavljenega odškodninskega zahtevka.

Sicer pa o zahtevkih za povračilo škode (tudi za povračilo škode v smislu 26. člena Ustave Republike Slovenije) odloča pristojno sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Ob ugotovitvi, da tožba ni dopustna, se sodišče do ostalih tožbenih navedb in dokaznih predlogov ni opredeljevalo, saj je tožbo obravnavalo le formalno. Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave ter izvajalo dokazov, kot je to predlagano v tožbi, ker niso podane niti procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Glede tožnikovih navedb o potrebnem izvajanju materialnega procesnega vodstva sodišče pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo služi kot sredstvo, s katerim sodišče prepreči, da bi izšla "sodba presenečenja", kadar se sodišče pri svoji presoji opre na pravno podlago, s katero stranke spora tudi ob zadostni skrbnosti ne bi mogle računati. S tem je zagotovljeno, da bodo lahko uresničile svojo pravico, da v zvezi s tako pravno podlago navajajo dejstva in dokaze, ki so po tej pravni podlagi za odločitev pomembna.10 Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama. V konkretni zadevi pa dejstva in pravno razmerje niso sporni, pač pa se tožnik zavzema za potek postopka in pravne posledice, ki jih zakon ne omogoča.

K II. točki izreka

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri (med drugim), kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glej Kerševan E. v Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 49. Takšna je tudi sodba praksa - glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019, sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 119/2021 z dne 9. 11. 2022, I Up 107/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 295/2024 z dne 20.01.2025 in sklepe Upravnega sodišča RS IV U 159/2018 z dne 23. 4. 2020, I U 1004/2021-10 z dne 13.03.2023 ter druge.

6Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 30/2017, tč. 20 in op.16.

7Glej Steinman T. v Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 365.

8Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 63, 269, 368-369, 383.

9Glej na primer tudi sklep Upravnega sodišča RS III U 15/2020 z dne 2. 7. 2020, sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 206/2016 z dne 5. 1. 2017 in druge.

10Glej npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023.