Jedro

Nagib ni sestavni del odplačnega pogodbenega razmerja, zato na pogodb ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 11.120.200,00 SIT in obresti TOM + 11% od 8.10.1997 do 8.5.1998, od tedaj dalje pa do plačila pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožencu tudi naložilo, da je dolžan povrniti tožniku 524.693,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe pa do plačila.

Toženec je proti sodbi vložil pritožbo iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Po mnenju pritožnika, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ta dokaz pa bi glede na listine, ki so že v spisu, lahko vplival na pravilnost prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožnika tudi zmotno in nepopolno ugotovilo, da po vsebini posojilna pogodba v kombinaciji z aneksom predstavlja naročilo tožencu, da za tožnika odkupi poslovni delež in ga plača s posojenim denarjem, pri čemer naj bi pravno gledano šlo v tem primeru za predpogodbo. Sodišče je prišlo do takšnega zaključka zato, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, predvsem dokaz z zaslišanjem strank, ko bi se dalo razjasniti, ali je dejansko šlo za predpogodbo ali ne, kot to šteje sodišče oziroma kakšen posel je bil dejansko sklenjen. Tudi v zvezi z obrestmi je sodišče preuranjeno odločilo, saj bi moralo oceniti, ali je toženec sploh v zamudi ali ne, glede na to, da je tožnik tisti, ki se ne drži sklenjene pogodbe. Pritožnik ponovno opozarja, da sodišče ni moglo o nagibih, iz katerih je bila pogodba sklenjena, odločati brez zaslišanja strank in hkrati zatrjevati, da le-ti na njeno veljavnost ne vplivajo ter enostavno zavezati toženca, da mora posojilo vrniti, ne glede na ostala pogodbena določila. Sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in tudi nim razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku - ZPP, Ur. list RS št. 26/99, na določbe katerega se sklicuje toženec v pritožbi, v času izdaje izpodbijane sodbe še ni pričel veljati, zato določb ZPP/99 ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi. Vendar ne glede na to, toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP/99 (po 1. odstavku 354. člena ZPP/77) in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP/99 (13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, neizvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem strank pa tudi ni vplival na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeni razlog bistvenih kršite določb pravdnega postopka torej ni podan.

Neutemeljeno očita toženec sodišču prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Na osnovi posojilne pogodbe, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 8.10.1997 in aneksa z istega dne, je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo oporo za svojo odločitev. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne bi mogla privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev in s tem do drugačne odločitve sodišča. Nagib ni sestavni del odplačnega pogodbenega razmerja, zato na pogodbo ne vpliva (53. člen ZOR). Prav zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem strank o nagibu, zaradi katerega je prišlo do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Za pravilno odločitev je zadoščal vpogled v posojilno pogodbo, na osnovi katere je sodišče lahko zanesljivo ugotovilo, da je tožnik tožencu posodil vtoževani znesek, sicer zato, da bi toženec odkupil določeni delež družbe d.o.o., toženec pa se je zavezal prejeto posojilo tožniku vrniti do 8.5.1998. Toženec je za dogovorjeni namen posojilo tudi uporabil, do dogovorjenega roka pa posojenega denarja tožniku ni vrnil. Tožnik zat utemeljeno zahteva od toženca vrnitev posojenega denarja (562. člen ZOR) z dogovorjenimi obrestmi. Prav nobenih pomislekov ni, da je toženec v zamudi z vrnitvijo posojila, kajti aneks k posojilni pogodb ne spreminja datuma, do katerega bi moral toženec tožniku vrniti posojeni denar. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko predstavlja aneks le predpogodbo, tore pogodbo, da bosta stranki sklenili drugo pogodbo (45. člen ZOR).

Pritrditi pa je tudi stališču sodišča prve stopnje, da bi moral toženec tožniku vrniti posojeni denar tudi, če bi bila pogodba, ki st jo sklenili pravdni stranki, nična, kajti posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek (104. člen ZOR).

Ker je toženec v zamudi z vrnitvijo posojenega denarnega zneska, je dolžan plačati tožniku poleg glavnice in za čas od prejema posojila p do dogovorjenega roka vrnitve dogovorjenih obresti, od tedaj dalje pa do plačila tudi zakonite zamudne obresti (prvi odst. 277. čl. ZOR).

Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe neutemeljene in neutemeljen je s tem pritožba toženca v celoti. Kot takšno jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca, je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe. Toženec je dolžan trpeti sam svoje pritožben stroške, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77).