Jedro

Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripominja, da se na podlagi 23. člena ZAzil v postopku za pridobitev azila subsidiarno uporablja ZUP. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na določbi 37. člena ZAzil pri čemer pa nepravilno navaja, da se zavrne prošnja za azil na podlagi določbe 37. člena ZAzil. Navedena določba namreč določa, da pristojni organ, prošnjo za azil s sklepom zavrže prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 26. 1. 2004 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, 134/03-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil) zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje azila z dne 22. 1. 2004, ker je na podlagi izjave tožnika ob podaji prošnje za azil ugotovila, da je tožnik iz Afganistana ilegalno odšel v Iran, od tam v Turčijo, nato v Grčijo, od koder je z ladjo odpotoval v Italijo, skrit pod tovorno vozilo, ki je nadaljevalo pot do Slovenije. Tožnik je mislil, da je prispel v Francijo, kamor je dejansko hotel oditi in od tam nadaljevati pot v Anglijo k prijatelju, ki naj bi mu priskrbel delo. Slovenijo pa je tožnik hotel zapustiti z vlakom in se odpeljati nazaj v Italijo ter od tam v Anglijo, pri čemer ga je pri odhodu na vlak prijela slovenska policija. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je glede na določbe Odloka o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02, v nadaljevanju Odlok), ki je stopil v veljavo 20. 7. 2002, Republika Italija varna tretja država v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, in ker je tožnik prišel iz te države, se njegova vloga za azil s sklepom zavrne v skladu z določbami 37. člena ZAzil. Tožnik v tožbi zoper odločbo št ... z dne 16. 1. 2004 (pravilno: sklep št. ... z dne 26. 1. 2004) navaja, da je izpodbijani sklep preuranjen, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno in v posledici napačno uporabljeno materialno pravo, Zakon o azilu. Tožnik je po ugotovitvah tožene stranke v svoji vlogi navedel, da je bil na poti v Slovenijo tudi v Italiji, kasneje pa se je odločil, da bo za azil zaprosil v Sloveniji. V tožbi navaja, da v Italiji tožnik najverjetneje še sploh ni bil, ampak je tja šele nameraval oditi in je vprašanje, kje je tožnik sploh bil v času svojega potovanja v Slovenijo. Tožnik je mislil, da je v Italiji, dejansko pa je bil v kakšni drugi državi. Ob splošno znanih dejstvih, da si večina emigrantov želi priti ravno v Italijo in s tem v druge evropske države, je neživljenjska situacija, da bi nekdo, ki je že v Italiji, od tam pobegnil v Republiko Slovenijo. Tožniku bi bilo zato potrebno omogočiti zaslišanje v prisotnosti svetovalca za begunce, da bi lahko natančno pojasnil, kako je pripotoval v Slovenijo. Pri zapisu tožnikove vloge je v tem primeru lahko prišlo tudi do napake, brez zaslišanja tožnika pa dejanskega stanja ni mogoče razjasniti. Težnja po hitrem reševanju azilnih zadev ima sicer podlago v Zakonu o azilu, ne more pa v tolikšni meri krniti pravic stranke v postopku, kot je v izpodbijani odločbi, pri čemer tožnik misli temeljno procesno pravico stranke, da sodeluje v postopkih, kjer se odloča o kakšni njeni pravici. V tožbi navaja, da tožnik v danem primeru ni imel možnosti, da bi v postopku dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil, izpodbijana odločba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar narekuje njeno odpravo že iz procesnih razlogov. Izpodbijana odločba ne daje odgovora na vprašanje, na kakšen način je bila tožnikova vloga prevedena v slovenski jezik in ali je bil tožnik seznanjen o možnosti sodelovanja svetovalca za begunce v azilnem postopku ter ali se je tožnik ob seznanitvi o vseh njegovih procesnih pravicah izrecno odpovedal pravici do svetovalca za begunce. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Nasprotuje tožbenim navedbam, da tožnik v Italiji najverjetneje sploh ni bil in da je samo mislil, da je bil v Italiji, dejansko pa je bil v kakšni drugi državi. Ob podaji prošnje za azil dne 22. 1. 2004 je tožnik povedal, da je državno mejo z Iranom prečkal peš, iz Irana odšel v Turčijo, nato v Grčijo, iz Grčije z ladjo v Italijo, na ladji pa se je kot slepi potnik skril pod tovorno vozilo, ki je pot nadaljevalo proti Sloveniji, mislil pa je, da gre v Francijo. Tja je hotel oditi in od tam naprej v Anglijo k prijateljem, ki bi mu priskrbeli delo, v Sloveniji pa je tožnik hotel oditi na vlak in se odpeljati nazaj v Italijo, pri čemer ga je prijela slovenska policija. V zvezi z vprašanji, ki jih v tožbi navaja tožnik, tožena stranka odgovarja, da je bil tožnik v materinem jeziku seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter pravicami in dolžnostmi in pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce skladno z 9. členom ZAzil. To je potrdil s svojim podpisom, pravici do svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce pa se je ob podaji prošnje z lastnoročno izjavo odpovedal in ga ni trenutno zahteval. Tožnik, ki mu je bil v odgovor posredovan odgovor tožene stranke na tožbo, v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2004 navaja, da v celoti vztraja pri svojih tožbenih navedbah in dodaja, da ne morejo zdržati ugotovitve, da naj bi tožnik mislil, da gre v Francijo, dejansko pa naj bi se iz Italije pripeljal v Slovenijo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožbi je sodišče ugodilo iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik.

Sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka uvodoma navedeni izpodbijani sklep vročila tožniku dne 4. 2. 2004. To izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu z lastnoročnim podpisom tožnika z dne 4. 2. 2004. Vendar pa se v predloženem upravnem spisu ne nahaja prevod izpodbijanega sklepa v tožnikov materin jezik, temveč je med listinami upravnega spisa zgolj prevod listine z datumom izdaje 16. 1. 2004 (šifra: ...), ki glede na datum tožnikove vloge za priznanje azila (22. 1. 2004) in glede na datum izdaje izpodbijanega akta (26. 1. 2004) po oceni sodišča ni in ne more biti prevod izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan pozneje kot listina, katere prevod se nahaja v predloženih upravnih spisih (brez izvirnika v slovenskem jeziku). Nadalje sodišče ugotavlja na podlagi podatkov predloženih upravnih spisov, in sicer vročilnice (z navedbo "Babai 173", v kateri je rubrika "vsebina" neizpolnjena), da je bila dne 27. 2. 2004 opravljena vročitev listine št. ... odvetniku AA, A, vendar pa se med predloženimi upravnimi spisi ne nahaja niti pooblastilo tožnika imenovanemu odvetniku. Ker pa je izpodbijani sklep izdan pod drugo številko, in sicer št. ..., sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo.

Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004 (priloga A1), vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Pri tem sodišče pripominja, da se na podlagi 23. člena ZAzil v postopku za pridobitev azila subsidiarno uporablja ZUP.

Sodišče nadalje ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na določbi 37. člena ZAzil pri čemer pa nepravilno navaja, da se zavrne prošnja za azil na podlagi določbe 37. člena ZAzil prosilcu, ki prihaja iz varne tretje države. Navedena določba 1. odstavka 37. člena ZAzil namreč določa, da pristojni organ, prošnjo za azil s sklepom zavrže prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil. Sodišče je glede na navedeno, ne da bi se spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, moralo tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani sklep na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in da je bil zakon (1. odstavek 37. člena ZAzil) nepravilno uporabljen, zadeva pa se s tem vrne v stanje v katerem je bila, preden je bil izpodbijani sklep izdan.

K točki 2: Sodišče je ob upoštevanju statusa tožnika na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 16/90 in nadaljnji), saj bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.