Jedro

Po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ davčno izvršbo odloži le po uradni dolžnosti. Stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po navedeni določbi ZdavP-2, zato je bila tovrstna tožnikova zahteva, v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 3. 3. 2008, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) vlogo tožnika za odlog davčne izvršbe po odločbi Davčnega urada Maribor št. ... z dne 28. 1. 2008 (v nadaljevanju odmerna odločba) zavrgel. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopni organ dne 19. 2. 2008 prejel tožnikovo vlogo za odlog davčne izvršbe davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) v višini 82.206,64 EUR in zamudnih obresti. Vloga je bila vložena na podlagi 2. odstavka 87. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), saj je tožnik zoper odločbo, s katero mu je bila naložena davčna obveznost, istočasno vložil tudi pritožbo.

Prvostopni organ nato v obrazložitvi sklepa navaja vsebino tožnikove pritožbe zoper odmerno odločbo in pojasni, da davčni organ po določbi 87. člena ZDavP-2 do odločitve o pritožbi po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe, če se pritožbi ne ugodi. Poudari še, da se izvršba po navedenem lahko odloži le v primeru, če davčni organ sam oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Nadalje navaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled in nato dne 28. 1. 2008 izdana odločba, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. Prvostopni organ je nato po uradni dolžnosti presojal pritožbene ugovore in ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi in zato tudi postopek glede odloga davčne izvršbe po uradni dolžnosti ne bo uveden. Ker je bilo tako ugotovljeno, da ne obstojajo pogoji za odlog davčne izvršbe na podlagi 87. člena ZDavP-2, je prvostopni organ vlogo tožnika zavrgel. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. ... z dne 16. 10. 2008 zavrnilo. Drugostopni organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na 2. odstavek 87. člena ZDavP-2 in 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, v nadaljevanju ZUP). Tudi po presoji drugostopnega organa je po v 2. odstavku 87. člena ZDavP-2 odlog izvršbe mogoč le po uradni dolžnosti. Odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo na zahtevo stranke ni predvideno in je zato potrebno takšno zahtevo, skladno z določbo 129. člena ZUP, zavreči. V obravnavanem primeru je sicer prvostopni organ tožniku pojasnil tudi razloge, zaradi katerih o odlogu izvršbe ni odločal niti po uradni dolžnosti, česar sicer ni mogoče oceniti kot nepravilno, vendar tako utemeljevanje, glede na to, da niso podani formalni razlogi, ni potrebno. Poudari še, da niti iz spisovnega gradiva niti iz pritožbenih navedb ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da so bile v postopku na prvi stopnji storjene nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato zavrne pritožbo zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno. Pojasni tudi odločitev o stroških.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma pojasnjuje, da vztraja pri vseh pritožbenih razlogih, ki jih dodatno utemeljuje. V obrazložitvi sklepa so navedene le zakonske določbe ter pavšalna navedba, da naj bi po prejemu pritožbe prvostopni organ ugotovil, da „niti iz pritožbenih navedb niti iz spisovnega gradiva ne izhajajo dejstva na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi“. To pa po mnenju tožnika ne zadošča, saj bi bilo potrebno tožnikovo vlogo obravnavati vsebinsko. Meni, da 87. člen ZDavP-2 dopolnjuje 3. odstavek 293. člena ZUP, po katerem se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo nastala nepopravljiva škoda. Sklicuje se še na 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998. Meni tudi, da prvostopni organ s tem, ko je predlog zavrgel, ni ravnal skladno z določbami ZUP, kar obširno pojasnjuje. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in vpogledu v listinsko podlago, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05, ZUS-1).

Med strankama ni sporno, da je prvostopni organ tožnikov predlog za odlog davčne izvršbe prejel dne dne 19. 2. 2008, skupaj s pritožbo zoper (odmerno) odločbo št. ... z dne 28. 1. 2008. Po določbi 1. odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, kar pomeni, da pritožba v davčnem postopku ni suspenzivno pravno sredstvo. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Po navedenem tudi po presoji sodišča davčno izvršbo po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odloži le po uradni dolžnosti. Čim je pa tako, tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati odloga izvršbe do odločitve o pritožbi po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2 in je zato pravilna odločitev, da se njena zahteva, v skladu z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, s sklepom zavrže. Povedano drugače je odločitev prvostopnega organa pravilna (tudi) zaradi tega, ker stranka (davčni zavezanec) ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu izvršbe po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2. Kolikor pa tožnik smiselno uveljavlja oziroma daje pobudo za odločanje prvostopnega organa po uradni dolžnosti, sodišče pripominja, da prvostopni organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati. Če jo bo izdal, je odvisno od njegovega preudarka in ocene pritožbenih razlogov in tudi od upoštevanja zakonsko predpisanega pravila o nesuspenzivnosti pritožb v davčnih odmernih odločbah.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-297/95 sodišče pripominja, da se navedena odločba nanaša na Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94-popr., 1/95-odl.US, 2/95-odl.US, 7/95, 14/96-odl.US, 18/96, 44/96, 68/96-odl.US, 82/97-odl.US in 87/97) in členi ki jih obravnava, niso identični določbam ZDavP-2, ki so relevantne v tem primeru. V obravnavanem primeru gre namreč, kot je že navedeno, za odločanje po določbi 2. odstavka 87. člena ZDavP-2, glede na vsebino katere davčni organ lahko izvršbo odločbe odloži le po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je sodišče odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.