Jedro

Pritožnica, ki se je šele v pritožbenem postopku odpovedala dediščini v korist svojega sodediča, ne more doseči spremembe izpodbijanega sklepa o dedovanju. Izjavo o tem, ali sprejemajo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, namreč lahko prizadete osebe podajo pri sodišču le do konca postopka na prvi stopnji oziroma do izdaje sklepa o dedovanju. Izpodbijani sklep o dedovanju pa ni nobena ovira za pritožnico, da svoj dedni delež prepusti sodediču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II.b) in točka III.b) izreka) glede dedinje A. Š. potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, katere nepremičnine sodijo v zapuščino, za zakonita dediča tega premoženja razglasilo zapustnikovega vnuka F. U. ter zapustnikovo pravnukinjo A. Š., in sicer slednjo do 1/15 nepremičnine parc. št. 1949 vl. št. 875 k.o. X; obenem je odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vknjiži lastninska pravica na oba dediča. 2. Navedenemu sklepu je v pritožbenem roku ugovarjala dedinja A. Š., ki izpodbija sklep v delu, kjer je navedena kot dedič. Navaja, da se je po ugotovitvi dejanskega stanja odločila, da se dediščini v celoti odpove v korist sodediča F. U..

3. Ugovor ni pravno sredstvo zoper sklep o dedovanju. Tega je mogoče izpodbijati le s pritožbo. Sodišče je zato ugovor dedinje glede na njegovo vsebino obravnavalo kot pritožbo. Z njo je seznanilo tudi ostale udeležence zapuščinskega postopka, vendar se o pritožbi niso izjavili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapuščina preide na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD (1)). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. V tem primeru se šteje, kakor da sploh ni postal dedič (133. člen ZD). Odpoved dediščini pa ne more biti delna in ne pogojna, zato se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (136. člen ZD). Če se torej dedič odpove dediščini v korist svojega sodediča, je treba takšno njegovo izjavo razumeti kot sprejem dediščine in hkrati razpolaganje z dednim deležem.

6. Pritožnica je v vlogi, ki jo je izročila sodišču prve stopnje 7. 6. 2011, izrecno izjavila, da sprejema dediščino po zapustniku. Takšne dedne izjave ni mogoče preklicati (138. člen ZD). Pritožnica je tako s sprejemom dediščine tudi dejansko postala dedinja. Kljub vabilu pa se pritožnica ni udeležila zapuščinske obravnave, kjer bi še lahko, tako kot večina ostalih dedičev, odstopila svoj dedni delež sodediču F. U.. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je upoštevalo njeno pisno izjavo o sprejemu dediščine in pritožnico na tej podlagi razglasilo za dedinjo ter ji določilo pripadajoči dedni delež.

7. Pritožnica, ki se je šele v pritožbenem postopku odpovedala dediščini v korist svojega sodediča, kljub pritožbi ne more doseči spremembe izpodbijanega sklepa o dedovanju. Izjavo o tem, ali sprejemajo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, namreč lahko prizadete osebe podajo pri sodišču le do konca postopka (tretji odstavek 205. člena ZD), kar pomeni do konca postopka na prvi stopnji oziroma do izdaje sklepa o dedovanju. Samo izjemoma lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze še v pritožbi, če tega prej brez svoje krivde niso mogle storiti. Pač pa se v pritožbenem postopku brez navedene omejitve upoštevajo tiste novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice. Razlog za to je posebna narava zapuščinskega postopka, ki se uvede po uradni dolžnosti (164. člen ZD), ob tem pa zakon sodišču še posebej nalaga skrb za ugotovitev in varovanje pravic strank (165. člen ZD). Poleg tega pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD).

8. Za pritožnico navedena izjema pri navajanju novot ne velja. Izjava o odstopu dednega deleža sodediču namreč ne pomeni uveljavljanja pravice do zapuščine, saj na ta način dedič zgolj prenaša svojo dedno pravico na sodediča, potem ko je sam prej dediščino že sprejel. Za povrh lahko dedič prenese svoj dedni delež kadarkoli, pred delitvijo dediščine samo na sodediča, po delitvi pa tudi tretjim (146. člen ZD). Potemtakem izpodbijani sklep o dedovanju ni nobena ovira za pritožnico, da svoj dedni delež prepusti sodediču. 9. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zapuščinski postopek pa je izvedlo tudi brez uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP (2) v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Zakon o dedovanju; Ur. l. RS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/2004

(2) Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008