Jedro

Če bi šteli, da prvi odstavek 190. člena OZ uzakonja vrnitveno načelo, za kar si zavzema tožnica v pritožbi, bi to pomenilo, da so vse navedbe toženca glede porabe prejeta zneska nebistvene; zgolj na podlagi dejstva, da je za plačilo zneska 49.093,06 EUR naknadno (s spremembo pravnomočne sodbe) odpadla pravna podlaga, je tožničin zahtevek utemeljen. Če pa bi izhajali iz obogatitvenega načela, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa bi bilo bistveno, kakšna je bila obogatitev toženca, torej ali je toženec znesek, ki mu je bil plačan 11. 7. 2018, do 11. 12. 2018, ko je bil obveščen o vloženi reviziji, porabil (na način, da s koristjo več ne razpolaga), kot je (v določeni meri pavšalno) zatrjeval, in sicer za nakup motornega kolesa, potovanje na Filipine in plačilo odvetniških stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v drugem odstavku točke I izreka in točki IV izreka, tako da se v točkah I, III in IV izreka v celoti na novo glasi: "I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 49.093,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2020 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 49.093,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2020 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.087,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. "

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.670,79 EUR v roku 15 dni, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v višini 48.026,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2020 do plačila; v presežku za 1.066,88 EUR terjatev ne obstoji (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 44.400,00 EUR bruto oziroma 36.194,90 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2017 do plačila (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici plača znesek v višini 48.026,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2020 do plačila (točka III izreka). Naložilo mu je, da ji povrne stroške postopka v višini 2.733,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). Toženca je določilo za zavezanca za plačilo sodne takse (točka V izreka).

2. Zoper drugi odstavek točke I izreka ter odločitev o pravdnih stroških v točki IV izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da obogatitveno načelo ne velja v vseh primerih, ki jih ureja 190. člen OZ. Sklicuje se na pravni mnenji Vrhovnega sodišča RS, sprejeti na občnih sejah dne 19. 12. 2000 in 30. 6. 2004. Tožnica je dokazala, da potovanje za toženca ni bilo neobičajno; do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Skladno s sodno prakso se ne vrača le tisto, kar je prejemnik porabil v dobri veri z ravnanjem, ki sicer ni običajno (sklep VS RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec ni zatrjeval, da bi plačila izvedel iz sredstev, ki jih je prejel od tožnice. Plačila v višini 1.066,88 EUR ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje ga je samo ugotovilo iz predložene listine. Trditev vsebina dokazov ne more nadomeščati. Toženec je hkrati prejemal določena plačila; za znesek v višini 533,80 EUR je opredeljen namen "prejeto plačilo - hvala". Navedeno potrjuje, da za potovanje na Filipine ni porabil sredstev tožnice. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca in odsotnosti iz pisarne, čeprav iz vlog in spisa Delovnega sodišča v Kopru Pd 106/2017 izhaja, da gre za pooblaščenca, ki tudi sicer zastopa tožnico in z njo povezano družbo A., d. o. o. Pooblaščenec je bil seznanjen s prehodnim sporom med pravdnima strankama. Sodna praksa glede priznavanja stroškov je neenotna, izpodbijana odločitev za tožnico predstavlja sodbo presenečenja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je dokazal, da je prejeti znesek porabil za nakup motornega kolesa in potovanje na Filipine. Plačal je odvetniške stroške. Od prejetega zneska nima več koristi. Uveljavljeno načelo proste presoje dokazov pomeni, da formalna dokazna pravila ne veljajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nepravilna. Toženec je zatrjevana dejstva dokazoval s svojo izpovedjo in izpovedjo B. B. ter C. C. Njegova izpoved je skladna z izpovedjo B. B., da sta na potovanju na Filipinih porabila med 10.000,00 EUR in 15.000,00 EUR. Potovanje je plačal toženec, zato B. B. ni imel natančne informacije o porabljenem znesku. Ko je bil zaslišan, ni spreminjal svoje izpovedi glede datuma potovanja. Zamešal je žige v potnem listu. Upoštevaje pravilne žige je pravilno izpovedal, da je potovanje trajalo od 22. 11. 2018 do 4. 12. 2018. Priča je predlagal, da sodišču pokaže potni list, česar ni smel storiti. Izpovedal je, da mu je toženec plačal potovanje zaradi prijateljstva in pomoči, ki jo je bil deležen. Splošno znano dejstvo je, da takšno potovanje za dve osebi stane vsaj 13.000,00 EUR, pri čemer je toženec porabljeni znesek ustrezno specificiral. Nasprotje v izpodbijani sodbi je glede tega, zakaj sodišče prve stopnje izpovedi B. B. ni sledilo, in vsebine prepisa zvočnega posnetka zaslišanja. Sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno očita, da ni predložil listinskih dokazov, saj je dejstva dokazoval z drugimi dokaznimi sredstvi. V letu 2018 toženec ni računal na to, da bo listine, ki se nanašajo na potovanje na Filipine, rabil v kasnejšem sporu. Hrambe listin od njega ne zahteva noben predpis. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožencu, da je kupil motorno kolo. Predložil je overjen prevod računa; nakup je potrdil, ko je bil zaslišan. Nasprotnega dokaza tožnica ni predložila. Enako velja glede odvetniških stroškov. C. C. je potrdil, da je zadržal znesek v višini 5.000,00 EUR in da je nato pripravil obračun. V nasprotju s tem sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo tožencu oziroma je zmotno ugotovilo, da toženec iz prejetega nakazila ni plačal odvetniških stroškov. Podana je protispisnost. Dokazna ocena je zmotna in v nasprotju z zahtevo, kot izhaja iz 8. člena ZPP. Toženec obračuna ni predložil, saj ga ni prejel. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni vpogledalo v potni list B. B. Neutemeljeno ni verjelo izpovedim toženca in B. B. ter C. C. Če bi dejansko stanje pravilno ugotovilo, bi presodilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženca obstoji. Posledično bi drugače odločilo o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe. Navaja, da toženec z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zmotne uporabe materialnega prava v pritožbi ne utemelji. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženec svojih trditev o dobroverni porabi sredstev ni dokazal; izpovedi toženca in prič niso bile skladne, drugih dokazov toženec ni predložil. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev. Toženec ni podal navedb, da bi motorno kolo nato prodal; o tem je izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Sam nakup motornega vozila ne pomeni, da je toženec sredstva porabil in da ni obogaten. Če je motorno kolo nato prodal, je obogaten za znesek kupnine. Toženec bi svoje navedbe lahko dokazoval tudi z listinami, npr. bančnimi izpiski, iz katerih bi bil viden dvig gotovine, ki jih ni predložil. Podobno velja za odvetniške stroške. Toženec je trdil, da sta se z odvetnikom dogovorila za plačilo po uspehu, pri čemer dogovora ni predložil. Teh navedb odvetnik C. C., zaslišan kot priča, ni potrdil. Tožencu bi odvetniški stroški nastali v vsakem primeru, tudi če jih ne bi plačal iz sredstev, ki jih je prejel od tožnice. Za te stroške je obogaten. Tako toženec kot B. B. sta nedosledno izpovedala o potovanju na Filipine. Potrdila o izvršenih plačilih na tem potovanju bi lahko toženec pridobil brez težav in jih predložil v sporu. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da toženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njegove strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice prereka njene pritožbene navedbe. Navaja, da velja obogatitveno, ne vrnitveno načelo, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev je upoštevalo zahteve, kot izhajajo iz 8. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je toženec uporabil znesek 1.066,88 EUR v dobri veri. Tožnici utemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca in odsotnosti iz pisarne, pri tem je upoštevalo sprejeto sodno prakso. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njene strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja toženec v pritožbi, pri čemer po vsebini (neutemeljeno) oporeka sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje.

8. Zahtevek tožnice temelji na pravilih o neopravičeni obogatitvi. Prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Izhajalo je iz stališča pravne teorije (Juhart M., Plavšak N. (red).: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 46, 47; tudi Galič, A.: Kdaj je mogoče prejeto obdržati? v Odvetnik, št. 21/2003, str. 6; Možina D.: Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka v Razsežnosti zasebnega prava: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2017, str. 147, 148; Lutman K.: Restitucijski zahtevki zaradi razveljavitve sodbe in odpad obogatitve v Liber amicorum Dragica Wedam Lukić, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 189, 190), da gre za uzakonjeno obogatitveno (ne vrnitveno) načelo, ki mu sicer sodna praksa v delovnih sporih ni v celoti sledila (sodba VS RS VIII Ips 290/2005 z dne 23. 5. 2005, ki je bila sprejeta na podlagi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, sodba VDSS Pdp 340/2016 z dne 18. 8. 2016; drugače sodba in sklep Pdp 278/2023 z dne 26. 7. 2023).

9. Če bi šteli, da prvi odstavek 190. člena OZ uzakonja vrnitveno načelo, za kar si zavzema tožnica v pritožbi, bi to pomenilo, da so vse navedbe toženca glede porabe prejeta zneska nebistvene; zgolj na podlagi dejstva, da je za plačilo zneska 49.093,06 EUR naknadno (s spremembo pravnomočne sodbe) odpadla pravna podlaga, je tožničin zahtevek utemeljen. Če pa bi izhajali iz obogatitvenega načela, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa bi bilo bistveno, kakšna je bila obogatitev toženca, torej ali je toženec znesek, ki mu je bil plačan 11. 7. 2018, do 11. 12. 2018, ko je bil obveščen o vloženi reviziji, porabil (na način, da s koristjo več ne razpolaga), kot je (v določeni meri pavšalno) zatrjeval, in sicer za nakup motornega kolesa, potovanje na Filipine in plačilo odvetniških stroškov.

10. Navedeno razlikovanje, ali gre pri pravilih o neopravičeni obogatitvi za obogatitveno ali vrnitve načelo, v tem sporu niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec odpada koristi od neutemeljeno prejetega zneska 49.093,06 EUR, ki ga tožnica zahteva nazaj, ni dokazal - razen v delu, v katerem se nanaša na znesek 1.066,88 EUR.

11. Toženčeve navedbe glede porabe prejetega zneska so bile, kot že navedeno, pavšalne, kar velja predvsem za navedbe, ki se nanašajo na potovanje na Filipine. V zvezi s tem potovanjem pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziral zneska, ki bi ga porabil, ampak ga je opredelil na način, da je "za letalske karte odštel približno 5.300,00 EUR, za nastanitve približno 3.500,00 EUR, za transferje po Filipinih (letala, trajekti, rent-a-car) približno 2.500,00 EUR ter za hrano in pijačo med 1.800,00 EUR in 2.000,00 EUR" (pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2022) oziroma da "strošek potovanja na Filipine v obdobju od 20. 11. 2018 do 4. 12. 2018 je znašal najmanj 13.000,00 EUR" (pripravljalna vloga z dne 27. 1. 2023). Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo šteti, da je toženec prejeti znesek porabil na način odpada koristi, da bi se štelo, da obogatitve ni bilo (več).

12. S pripravljalno vlogo z dne 20. 4. 2023 je toženec predložil izpis porabe z bančno kartico (B15), pri čemer navedb o porabi ni konkretiziral; s predloženim izpisom je dokazoval svoje navedbe, da je bil na potovanju na Filipinih ("da je bila tožena stranka do dne 19. 11. 2018 še v Sloveniji /.../, nato pa je odpotovala na Filipine, kot je razvidno tudi iz njenih plačil, izvedenih v tujini v višini cca. 2.000,00 EUR, in sicer dne 20. 11. 2018 Bonn in Zurich, nato pa dne 21. 11. 2018 že Hong Kong in Manila. Tudi v obdobju od dne 22. 11. 2018 do dne 4. 12. 2018 je tožena stranka nekatere svoje nakupe na Filipinih opravila s pomočjo svoje bančne kartice (hrana in pijača v hotelu, nakup lokalne letalske karte za let znotraj Filipinov)").

13. Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP); navedeno enako velja za dejstva (in dokaze), s katerimi stranke izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Z vsebino dokazov izostalih navedb ne more nadoknaditi. Dejstva lahko predstavljajo podlago odločitve samo preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP; trditvene podlage ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi (sodba VS RS II Ips 48/2018 z dne 18. 4. 2019, sodba in sklep II Ips 103/2018 z dne 8. 8. 2019, sklep II Ips 70/2019 z dne 5. 5. 2020). To za konkretni spor pomeni, da sodišče prve stopnje ob izostanku konkretnih navedb toženca o porabljenem znesku ne bi smelo samo iz predložene listine ugotavljati, v kakšni višini njegova obogatitev ni več podana (gre za znesek 1.066,88 EUR). S takšnim postopanjem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev razpravnega načela), ki jo po vsebini uveljavlja tožnica v pritožbi in ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje na več mestih očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja (in tudi zmotno uporabo pravil o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP), kar je vse neutemeljeno. 8. člen ZPP uzakonja prosto presojo dokazov, po kateri sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Navedeno odsotnost formalnih dokaznih pravil (razen glede verodostojne listine v prvem odstavku 224. člena ZPP), ki jo poudarja toženec v pritožbi, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in ocenilo verodostojnost vsakega izvedenega dokaza samega zase in v povezavi z drugimi. Pritožbeno sodišče sprejeti dokazni oceni pritrjuje; je ne le formalno, ampak tudi vsebinsko pravilna.

15. Kot že navedeno, je bila toženčeva trditvena podlaga glede porabe sredstev na potovanju na Filipinih nezadostna (pavšalna), v vsakem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja toženca in z njegove strani predlagane priče B. B. pravilno štelo, da njegove (pavšalne) navedbe niso dokazane. Pritožbeno sodišče sledi razlogovanju v izpodbijani sodbi, da za porabo (pavšalno) zatrjevanega zneska toženec (z izjemo svoje enako pavšalne izpovedi) ni ponudil nobenih dokazov, pri čemer sam v pritožbi navaja, da B. B. ni mogel ovrednotiti stroškov, saj ni imel natančnega vpogleda v porabo.

16. Sodišče prve stopnje je sicer tožencu verjelo, da je šel na potovanje na Filipine, tako da so s tem povezane pritožbene navedbe nebistvene (gre za oceno verodostojnosti priče B. B., ki je med zaslišanje spreminjal datume potovanja). Poleg tega mu v pritožbi neutemeljeno očita, da priči B. B. ni dopustilo, da predloži svoj potni list na vpogled, saj takšnega dokaznega predloga v dosedanjem postopku ni podal. Enako velja za to, da bi šlo za splošno znana dejstva. Dejstvo, da takšno potovanje za dve osebi stane najmanj 13.000,00 EUR, ni splošno znano, da bi odpadla potreba po dokazovanju (peti odstavek 214. člena ZPP).

17. V zvezi z nakupom motornega kolesa za 34.927,90 EUR je toženec sicer res, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je znesek poravnal v gotovini; izpovedal je tudi, da je motorno kolo kasneje prodal za bistveno manjši znesek. V tem delu je njegova izpoved ob izostanku ustrezne trditvene podlage neupoštevna. Tožnica je že pred sodiščem prve stopnje pravilno izpostavila, da z nakupom motornega kolesa sredstva niso bila porabljena na način odpada koristi (pripravljalna vloga z dne 7. 1. 2023), toženec pa tovrstnih navedb ni konkretizirano prerekal. Glede na navedeno je pravzaprav nebistveno, ali je do nakupa motornega kolesa prišlo, pri čemer sicer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je to dejstvo ostalo nedokazano kljub izpovedi toženca in predloženemu računu, ki je izdan na njegovo ime, ne potrjuje pa plačila.

18. Toženec je pred sodiščem prve stopnje za znesek 4.909,36 EUR navedel, da je predstavljal plačilo odvetniku C. C. za zastopanje v predhodnem sporu (v katerem je bil njegov zahtevek po reviziji zavrnjen) (pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2022) in da je bilo to plačilo v deležu 10 odstotkov prisojenega (s sodbo pritožbenega sodišča) zneska. Dogovora za takšno plačilo (do katerega odvetnik niti ne bi bil upravičen po spremembi pravnomočne sodbe; navedba tožnice na prvem naroku za glavno obravnavo 4. 4. 2023), kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, toženec ni dokazal; zaslišan kot priča, ga je odvetnik C. C. zanikal, toženec pa pisnega dogovora ni predložil. C. C. je sicer izpovedal, kot je povzelo v izpodbijani sodbi, da je znesek, ki ga je zadržal (gre za 4.909,36 EUR), nato dvignil v gotovini in po opravljenem obračunu (skladnem z odvetniško tarifo) tožencu izročil razliko. V zvezi s tem obračunom toženec pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb (te bi bile tudi nasprotne zatrjevanju, da je bil sklenjen dogovor za plačilo v deležu prisojenega zneska); njegove s tem povezane pritožbene navedbe so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19. Ob nedokazanem dogovoru za plačilo v deležu prisojenega zneska sodišče prve stopnje glede na izostanek ustrezne trditvene podlage in na podlagi predloženih dokazov niti ni moglo ugotoviti, kakšen znesek bi bil s strani toženca plačan odvetniku C. C., pri čemer ne gre za porabo, za katero bi se štelo, da ne predstavlja obogatitve. Ne gre namreč za ravnanje, ki ne bi bilo običajno oziroma za katerega bi lahko šteli, da ga toženec brez prisojenega zneska ne bi opravil (sklep VS RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008).

20. Toženec v pritožbi nekonkretizirano (in neutemeljeno) izpodbija odločitev o neutemeljenosti pobotnega ugovora, v zvezi s katero je pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in da je sodišče prve stopnje pri presoji, da toženec na podlagi prenehanja pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 2. 1. 2014 ni upravičen do odpravnine, določene za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno uporabilo materialno pravo.

21. Sodišče prve stopnje je pri odločanju, kateri stroški tožnice so za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), pravilno izhajalo iz stališča, sprejetega v novejši sodni praksi, da se potni in z njimi povezani stroški pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, ne priznajo, razen če so posebej utemeljeni (sklep VDSS Pdp 447/2022 z dne 4. 8. 2022, sklep VSL I Cp 1446/2021 z dne 23. 9. 2021, tudi sklep I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021). Zmotno pa je štelo, da tožnica posebne utemeljitve ni podala oziroma da ta ne izhaja iz spisa; navedeno ne drži. Kot je razvidno iz spisa, ima tožnica sedež v istem kraju, kot je sedež pooblaščenca, to pa utemeljuje priglašene stroške, za kar si utemeljeno prizadeva v pritožbi. Glede na navedeno je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena še do potnih stroškov in stroškov odsotnosti iz pisarne za štiri naroke za glavno obravnavo, ki so bili opravljeni, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 1.354,88 EUR, vsi stroški, ki jih je dolžan tožnici plačati toženec pa namesto 2.733,00 EUR skupaj 4.087,88 EUR (sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo vseh njenih stroškov na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP; po delni spremembi izpodbijane sodbe je takšna stroškovna odločitev utemeljena na prvem odstavku 154. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je utemeljeni tožničini pritožbi ugodilo in na podlagi 5. in 6. alineje 358. člena ZPP, pri čemer je ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka glede na njeno naravo odpravilo na seji senata, z njene strani izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je zahtevku ugodilo in ustrezno spremenilo stroškovno odločitev, kot je razvidno iz izreka.

23. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec, ki sam krije svoje stroške, je dolžan tožnici po načelu uspeha plačati vse utemeljeno priglašene stroške, in sicer 1.125 točk za pritožbo, 1.125 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 1.670,79 EUR.