Jedro

Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.

Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 7.976.89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.231,57 EUR od 1. 1. 2013 do plačila, od zneska 1.263,54 EUR od 1. 1. 2014 do plačila in od zneska 1.283,79 EUR od 1. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). Zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica (avstrijska pokojninska družba) zahteva od toženke (odgovornostna zavarovalnica) povrnitev izplačanih invalidskih pokojnin in obračunane pokojnine, do katerih je upravičen njen zavarovanec A. A., ki je utrpel poškodbe v prometni nesreči 28. 12. 1998 v Republiki Sloveniji. Povzročitelj nesreče je bil toženkin zavarovanec, s katerim je imela sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. S svojim regresnim zahtevkom tožnica zahteva 3.778,90 EUR iz naslova izplačanih invalidskih pokojnin za leta 2013-2014 in 4.197,99 EUR iz naslova obračunane pokojnine za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 7. 2018. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da zavarovanje avtomobilske odgovornosti toženke ne obvezuje k plačilu tovrstnih stroškov.

7. Tožnica v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti avstrijsko pravo in tožbenemu zahtevku ugoditi. Podredno temu pa, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi določil ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da med strankama obstaja pravno razmerje z mednarodnim elementom, pravilno pa je uporabilo tudi določilo alineje a) prvega odstavka 85. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004). To določilo ureja pravice nosilcev socialnih zavarovanj. Določilo alineje a) prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 se glasi: "1. Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila: (a) kadar nosilec, ki je odgovoren za dodelitev dajatev, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi, tak prevzem priznavajo vse države članice;" Citirano določilo določa le pravo, ki se uporabi glede presoje prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja predpisov o socialni varnosti. V konkretnem primeru se uporabi glede prehoda pravic z oškodovanca A. A. na tožnico avstrijsko pravo.

Določilo 8. člena v zvezi s Prilogo II Uredbe 883/2004 je derogiralo uporabo Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zaključnim protokolom in dogovorom o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (v nadaljevanju Konvencija), ki je sicer v prvem odstavku 38. člena vsebovala smiselno enako pravilo.1

9. Prej obravnavana določila pa ne vodijo do zaključka, za katerega se zavzema tožnica, da je celotno pravno razmerje treba presojati po avstrijskem pravu. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo v Republiki Sloveniji, se na podlagi prvega odstavka 30. člena ZMZPP, ki določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, uporablja slovensko pravo.2

10. Tako velja, da se glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.3

11. Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, ZPIZ-1 ali ZPIZ-2), o čemer se je sodna praksa izrekla že večkrat.4 ZOZP namreč ureja obvezna zavarovanja v javnem prometu, zato ima tudi ureditev povračilnih zahtevkov v tem zakonu prednost pred splošno ureditvijo. K zavzemanjem tožnice, da je treba v konkretnem primeru uporabiti drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, ki višine odškodnine ne veže na omejitve v drugih zakonih, je treba pojasniti sledeče. V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013,5 in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000.6 Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.7 Vsa vtoževana plačila izvirajo iz škodnega dogodka iz leta 1998, zato je treba za obseg povračilnih zahtevkov uporabiti materialno pravo, ki je tedaj veljalo. V skladu s sodno prakso pa velja, da je vsaj do uveljavitve novele ZPIZ-2B dne 1. 1. 2016, ZOZP kot specialni predpis urejal obseg povračil odgovornostne zavarovalnice.8

12. V prvem odstavku 18. člena ZOZP je predpisano, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Toženka je iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavezana kriti le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica v tem postopku vtožuje izplačane in obračunane pokojnine, toženka pa glede na določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP teh izdatkov ni dolžna kriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženka dolg pripoznala. Pripoznava dolga ima omejen učinek predvsem na zastaranje terjatev (prim. npr. 341. in 364. člen OZ), za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj med strankama ni spora o zastaranju terjatev. Četudi je toženka kaj plačala za leta 2000-2011, s tem ni pripoznala niti temelja niti višine terjatve za vtoževano obdobje (2013 in naslednja leta). Drugačne pritožbene trditve so materialnopravno zmotne.

14. Ker toženka ni zavezana kriti kaj več ali kaj drugega, kot določa 18. člen ZOZP, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, katere pravice je tožnica lahko pridobila (na podlagi zakonite cesije) od svojega zavarovanca in katere ne, saj to vprašanje za odločitev v sporu ni bilo relevantno in do drugačnega izida ne bi moglo pripeljati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Določilo se je glasilo: "Če je oseba, ki je po pravnih predpisih ene države podpisnice upravičena do odškodnine za škodo, nastalo na območju druge države podpisnice in ima po predpisih te države pravico do odškodninske zahteve proti tretji stranki, preide odškodninska zahteva na nosilca prve države podpisnice po pravnih predpisih, ki veljajo zanj." 2 Gl. VSRS III Ips 109/2009. Do enakega rezultata vodi uporaba določila 26. člena ZMZPP, ki določa, da se za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga za dolžnika oziroma upnika, ki nista sodelovala pri odstopu oziroma prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg. Gl. VSRS III Ips 245/2008. 3 Gl. predhodno opombo in VSL I Cpg 756/2006. Do enakega končnega rezultata pripelje odločba SEU v zadevi C-397/96 z dne 21. 9. 1999, kjer je SEU presodilo, da obseg prenesenih pravic ne more presegati pravic po pravu države, kjer je prišlo do škodnega dogodka (gl. 16. točko obrazložitve in 2. točko izreka). 4 Gl. npr. VSRS III Ips 73/2014, 125/2014, 33/2017, 69/2017, 65/2017, 63/2017, 61/2017, itd. 5 431. člen ZPIZ-2. 6 456. člen ZPIZ-1. 7 Gl. tudi VSK I Cpg 127/2018. 8 Poleg prej navedene sodne prakse VSRS še odločbe VSL I Cpg 1144/2014, I Cpg 1628/2014, I Cpg 502/2016, I Cpg 688/2016, VSK Cpg 111/2017, VSL I Cpg 197/2017in I Cpg 28/2017.