Jedro

V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (predstojnik oziroma v primeru toženke ravnatelj) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za leto 2016 v znesku 263,57 EUR; višji zahtevek (še za 536,43 EUR) je zavrnilo. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku 26. 4. 2016, nezakonita; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 4. 2013 za čas od 29. 4. 2016 dalje; ga za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja in mu do vrnitve na delo obračunati in izplačati mesečne plače. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za izplačilo odškodnine namesto vrnitve nazaj na delo v višini 22.539,84 EUR. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti v zvezi s pravočasnostjo odpovedi glede posameznih kršitev ter da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede seznanjenosti oz. ugotovitve odpovednih razlogov. Meni, da je odpoved prepozna glede kršitev v zvezi z obiskom otrok O. dne 7. 3. 2016, kršitev v zvezi z ogledom videonadzornih kamer dne 7. 1. 2016 ter kršitev v zvezi z dopustitvijo brezplačnega vstopa dvanajstih oseb dne 20. 2. 2016. Pritožbeno sodišče je nepravilno zaključilo tudi, da je izpolnjen subjektivni element odpovednega razloga, ker naj bi tožnik ravnal najmanj hudo malomarno oz. naklepno. Določeno ravnanje je lahko storjeno bodisi naklepno, bodisi malomarno, ne more pa kršitelj istega ravnanja storiti z obema oblikama krivde hkrati. Sodišče druge stopnje ne pojasni, katero izmed ravnanj tožnika šteje za storjeno v naklepu, katero pa iz malomarnosti. Sodišče je očitke v zvezi z navodili tožnika blagajničarki, naj izklaplja videonadzorni sistem, oprlo izključno na pisno izjavo in ustno izpovedbo priče J. I. Tožnik je opozoril na številne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v prepričljivost in resnicoljubnost izjav, ki jih je podala slednja. Sodišči sta opustili presojo okoliščin, v katerih so bile izjave te priče podane, zato takšna presoja po stališču revizije ni dovolj skrbna, vestna in celovita, da bi dosegala predpisan metodološki prag določbe 8. člena ZPP in ima vpliv na pravilnost in zakonitost sodb. Revizija nadalje meni, da je sodišče druge stopnje naredilo nedopusten procesni preobrat glede utemeljevanja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je to utemeljilo z drugimi razlogi kot sodišče prve stopnje.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, in sicer tako v zvezi s pravočasnostjo, kot tudi s subjektivnim elementom izredne odpovedi, zato so vsi nasprotni očitki tožnika v reviziji neutemeljeni.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja akvarija VI. Toženka mu je 26. 4. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (prva alineja) oziroma ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja).

10. V izredni odpovedi mu je očitala vrsto kršitev, pri čemer se je sodišče druge stopnje v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi oprlo na naslednje ugotovljene kršitve: − da tožnik ni obvestil ravnatelja toženke in najemnice trgovine v akvariju o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa dne 7. 3. 2016 ter je tega dne opravil voden ogled skupine otrok iz O., zaračunal pa cenejše vstopnice (ne za voden ogled), pri čemer otrokom ni izdal vstopnic, zato je toženka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo; − da je 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam (ribiču G. L. in najemnici N. H.) in ga ni evidentiral ter da je blagajničarki naročil, da občasno izklaplja videonadzor, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine; − da je 20. 2. 2016 dovolil obisk akvarija dvanajstim osebam brez plačila vstopnine.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da navedene kršitve predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi (na katere je revizijsko sodišče vezano), se je 9. 3. 2016 na toženko obrnila najemnica trgovine v akvariju v zvezi z nepravilnostmi v poslovanju akvarija (obiskom otrok 7. 3. 2016 ter krajo njenih artiklov). Z namenom ugotavljanja, kaj se dogaja v akvariju, je ravnatelj po prijavi najemnice najel detektiva ter revizijsko hišo. Detektiv je dogajanje v akvariju neposredno opazoval in ugotovil, da se izvajajo manipulacije z vstopnicami in računi ter izdelal dve poročili - dne 4. 4. 2016 o kršitvah blagajničarke ter dne 18. 4. 2016 o kršitvah tožnika, prav tako je toženka 4. 4. 2016 prejela revizijsko poročilo. Sprva je bila za nepravilnosti osumljena blagajničarka, s katero je ravnatelj po prejetih poročilih dne 6. 4. 2016 opravil razgovor in istega dne z njo sklenil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Na razgovoru z blagajničarko je ravnatelj izvedel za navodila tožnika v zvezi z mahinacijami z vstopnicami in računi, da so si potem denar razdelili tožnik in ostala dva zaposlena v akvariju ter da je bila blagajničarka k temu nagovorjena s strani tožnika. Po razgovoru z blagajničarko je ravnatelj oz. toženka pričela ugotavljati tudi vlogo tožnika pri kršitvah. Še istega dne je obiskala akvarij, preverila stanje v blagajni in stanje kart, našla skrite vstopnice (ki niso bile izročene učencem O. dne 7. 3. 2016) ter pregledala videoposnetke v zvezi s tožnikovo vlogo pri kršitvah, tudi glede dogodka 7. 3. 2016. Po navedenem je tožniku omogočila zagovor in mu dne 28. 4. 2016 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Tožnik v reviziji vztraja pri stališču, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (predstojnik oziroma v primeru toženke ravnatelj) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.

13. Ugotovljene tožnikove kršitve so strnjene v zgoraj navedene tri sklope očitkov, pri čemer vsak sklop dejansko vsebuje več kršitev. Tožnik ima prav, da je toženka za določene (vendar obrobne) kršitve v prvem sklopu vedela že pred aprilom 2016. Da tožnik ni obvestil najemnice trgovine in njega samega o organiziranem obisku O., je namreč ravnatelj vedel že na začetku marca, ko se je na toženko obrnila najemnica trgovine (kot pravilno opozarja tožnik v reviziji, je to toženka navedla že v izredni odpovedi). V zvezi z navedenima kršitvama (ki se nanašajo na neobvestitev najemnice in ravnatelja o obisku 7. 3. 2016) je zato odpoved, ki je bila podana 26. 4. 2016, res prepozna. Ni pa prepozna v zvezi s preostalimi, težjimi očitki v prvem sklopu kršitev. Bistven del kršitev je namreč v tem, da je tožnik 7. 3. 2016 opravil voden ogled, zaračunal pa cenejše vstopnice, zaradi česar je toženka prejela manjše plačilo kot bi ji pripadalo. Z navedenim toženka ni bila seznanjena v marcu 2016, saj se informacije, ki jih je prejela od najemnice, niso nanašale na nepravilno zaračunavanje kart. Toženka je te očitke ter tožnikovo vlogo v zvezi s tem pričela ugotavljati šele v aprilu 2016, ko je prejela poročili detektiva in revizijske hiše ter opravila razgovor z blagajničarko, od katere je izvedela za tožnikova navodila v zvezi z mahinacijami s kartami. Kot je bilo ugotovljeno, si je toženka po 6. 4. 2016 tudi ogledala videoposnetke v zvezi z obiskom učencev O. 7. 3. 2016 oz. tožnikovo vlogo pri tem dogodku (morala je ugotoviti, za kakšen ogled je pravzaprav šlo - ali je tožnik izvedel vodenje ali ne; šele v posledici tega je lahko ugotovila ali so bile karte pravilno obračunane). Pri tem ne gre za dodatne dokaze v potrditev že ugotovljenih dejstev, temveč je toženka šele s tem pregledom razjasnila dejansko stanje v zvezi s tožnikovo kršitvijo. Toženka je torej kršitve v zvezi z nepravilnim obračunom kart ter njenim oškodovanjem ugotovila šele po izvedeni preiskavi v aprilu 2016, zato odpoved v tem delu ni prepozna.

14. Podobno je mogoče ugotoviti v zvezi z drugim sklopom kršitev. Četudi bi držali očitki tožnika v reviziji, da se je toženka že pred aprilom seznanila s tem, da je tožnik omogočil nepooblaščen ogled videoposnetka najemnici N. H. in da tega ni evidentiral, toženka pred aprilom 2014 (pred razgovorom z blagajničarko) gotovo ni bila seznanjena z ugotovitvijo, da je tožnik blagajničarki naročil, da občasno izklaplja videonadzor (tega tožnik tudi v reviziji ne zatrjuje). Ravno ta del očitka pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki skupaj s prej ugotovljeno (oškodovanje toženke z nepravilnim zaračunavanjem vstopnic 7. 3. 2016) predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (tudi brez upoštevanja očitka, da je tožnik 20. 2. 2016 dovolil obisk akvarija dvanajstim osebam brez plačila vstopnine).

15. Glede na ugotovljena dejstva se revizijsko sodišče strinja s presojo, da je toženka šele aprila 2016, ko je pridobila poročila detektiva in revizijske hiše, ko je bil opravljen razgovor z blagajničarko in pregledani videoposnetki v zvezi s tožnikovimi spornimi ravnanji, ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (nepravilno zaračunavanje vstopnic, oškodovanje toženke, navodila o izklapljanju videonadzora). Ravnatelj s temi tožnikovimi kršitvami ni bil seznanjen pred aprilom 2016, zato je odpoved, ki je bila tožniku podana 26. 4. 2016 (v delu, ki se nanaša na navedene kršitve) pravočasna, saj je bila podana v roku 30 dni od seznanitve.

16. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori v zvezi s presojo subjektivnega elementa ugotovljenih kršitev (naklepom oz. hudo malomarnostjo). Sodišče prve stopnje je pri nekaterih kršitvah (npr. opustitvah) ugotovilo, da je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno, pri nekaterih kršitvah pa tožnikov naklep; pritožbeno sodišče je s presojo sodišča prve stopnje soglašalo. V obrazložitvi sodbe je pritožbeno sodišče pri povzemanju ugotovitev sicer res nekajkrat uporabilo tudi izraz huda malomarnost oziroma/ali naklep, kar pa je razumljivo ob upoštevanju dejstva, da je bilo tožniku očitanih več kršitev in da sodišče ni pri vseh ugotovilo enake stopnje krivde. Tožnikovi očitki glede presoje subjektivnega odnosa do kršitev so zato neutemeljeni.

17. Tožnik nadalje ugovarja, da je izredna odpoved nezakonita, ker sodišče v zvezi z izpovedjo priče J. I. ni upoštevalo pripomb tožnika, ki naj bi vzbujale resen dvom v prepričljivost in resnicoljubnost izjav priče. Očitki so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z navedeno pričo ustrezno utemeljilo, zakaj ji je poklonilo vero (med drugim zato, ker je tudi njej sami prenehalo delovno razmerje pri toženki, torej ni več zaposlena oz. odvisna od toženke; ker je v zvezi z očitki, na katere je oprlo odpoved, ves čas izpovedovala enako), zato so očitki o kršitvi 8. člena ZPP neutemeljeni.

18. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika o nedopustnem procesnem preobratu sodišča druge stopnje glede utemeljevanja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je slednje zaključilo ob upoštevanju izpovedi ravnatelja ter teže očitkov tožniku, ki se nanašajo na poslovanje z denarjem toženke, pri čemer je akvarij tržna dejavnost, odvisna od prihodka, ki ga ustvari. Sodišče druge stopnje je ponovilo, da je že teža in narava ugotovljenih kršitev takšna, da utemeljuje presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar ne predstavlja nedopustnega procesnega preobrata, kot to zatrjuje tožnik, temveč gre v osnovi za ponovitev razlogov, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

19. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.