Jedro

ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča občinski Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Občinske uprave Občine Hoče-Slivnica št. 478-1/2016-044 z dne 14. 6. 2017 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da za čas od 10. 5. 2017 do 9. 6. 2017 za uporabo javne površine v izmeri 3480 m2 v športnem parku ... na zemljišču parc. št. 13/4 in 13/10-del, obe k.o. ... poravna občinsko takso v znesku 21.576,00 EUR. Tožeča stranka je dolžna navedeno takso plačati v roku navedenem v odločbi in na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeči stranki dne 18. 4. 2017 potekel rok za odstranitev objektov za vzpostavitev prvotnega stanja na zgoraj navedenem zemljišču, ki ga je taksni zavezanec imel v najemu. Ker kljub temu objektov ni odstranil in zemljišča ni vzpostavil v prejšnje stanje, se mu od 10. 5. 2017 do vključno 9. 6. 2017 zaračuna občinska taksa za uporabo javne površine v skladu z veljavnim Odlokom o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica (v nadaljevanju Odlok) in Sklepom o določitvi vrednosti točke za odmero občinskih taks na območju Občine Hoče-Slivnica.

2. Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, župan Občine Hoče-Slivnica pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 12. 8. 2016 z Občino Hoče-Slivnica sklenila najemno pogodbo za najem dela zemljišč parc. št. 13/4 in 13/10 k.o. ... z namenom ureditve prostora za izvajanje gostinske dejavnosti in pokritega nogometnega igrišča (balona) za izvajanje športnih dejavnosti. Dne 18. 1. 2017 je najemnik najemodajalca obvestil o odstopu od pogodbe. Glede na to je najemodajalec najemojemalcu določil 90 dnevni rok za odstranitev objekta in vzpostavitev v prvotno stanje, čemur slednji ni oporekal, vendar pa kljub večkratnim pozivom obveznosti ni izpolnil. Zato mu je občinski organ v skladu s prej navedenim odlokom odmeril takso za uporabo javne površine za obdobje od 19. 4. 2017 do 9. 5. 2017 v višini 14.616,00 EUR.

3. Glede na to, da omenjenega še zmeraj ni izvedel, se je tožniku za obdobje od 10. 5. 2017 do 9. 6. 2017 odmerila občinska taksa za uporabo javne površine v skladu z veljavnim Odlokom v višini 21.576,00 EUR. Pri odmeri je bila upoštevana tarifa št. 1.1, ki se nanaša na uporabo javnih površin in javnih prostorov in sicer za urejene in vzdrževane površine (tlakovane, betonske, asfaltirane in podobne) in javne prostore. Med te spadajo tudi prej navedena zemljišča. Drugostopni organ zavrača pripombo tožeče stranke, da navedeni odlok ni podlaga za odmero občinske takse za uzurpacijo zemljišč v občinski lasti. Odlok namreč določa, da se plačilo občinske takse zahteva za uporabo javnih površin, zato ga je treba razlagati na način, da obsega tudi primere, ko gre za objekte, ki stojijo ali so postavljeni na občinskem zemljišču. Takšen sklep je bil tudi sprejet na seji občinskega sveta Občine Hoče-Slivnica dne 31. 5. 2017. 4. Zoper prej navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da Odlok o občinskih taksah Občine Hoče-Slivnica (Odlok) v 2. členu taksativno določa, za katere predmete in storitve se plačujejo občinske takse. Med taksativno naštetimi storitvami in predmeti pa ni določila, ki bi toženi stranki nalagal odmero takse v primeru neodstranitve objektov iz zemljišča v njeni lasti, pri čemer v danem primeru ne gre za drugo uporabo javne površine, ki bi jo določal zakon, izpodbijana odločba pa se na takšno zakonsko določilo niti ne sklicuje. Občinske takse je v skladu z načelom zakonitosti mogoče in dovoljeno odmerjati le v primerih, ki so v odloku navedeni oziroma določeni, za obravnavano zadevo pa takšne določbe ni. Že iz razloga, ker je bila občinska taksa odmerjena za predmet oziroma storitev, ki je občinski odlok ne predvideva, je izpodbijana odločba nezakonita. Razen tega predmetna nepremičnina parc. št. 13/4 in 13/10 k.o. ... ni urejena in vzdrževana površina, zato je uporaba tar. št. 1.1. napačna.

5. Napačno pa je ugotovljena tudi površina, za katero je tožena stranka odmerila občinsko takso. Površina objektov, ki jih tožeča ni odstranila, je namreč znatno manjša, kot je celotna površina navedenih zemljišč, in kolikor tožena stranka tožeči stranki odmerja takso zaradi neodstranitve objektov, bi lahko to odmerila izključno le za površino neodstranjenih objektov. Tožeča stranka še navaja, da je po najemni pogodbi znašala najemnina 300,00 EUR mesečno, sedaj odmerjena občinska taksa za 31 dni pa znaša kar neverjetnih 21.576,00 EUR oz. 696,00 EUR na dan. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta stranki dne 12. 8. 2016 sklenili pogodbo o najemu občinskega zemljišča, s katero je tožeča od tožene vzela v najem nepremičnine parc. št. 13/4 in 13/10, obe k.o. ... znotraj športnega parka X. v skupni izmeri 3480 m2. V skladu z drugim odstavkom 11. člena najemne pogodbe je tožena stranka tožeči stranki naložila razumen rok za odstranitev vseh objektov in sicer 90 dni od prenehanja najemnega razmerja, to je do dne 18. 4. 2017, tožeča stranka pa kljub številnim pozivom tega ni storila. Zato je tožena stranka tožeči stranki za prej navedeno obdobje odmerila občinsko takso za uporabo javne površine. Taksa je bila tožeči stranki odmerjena na podlagi določb Odloka o odmeri občinske takse. Pri odmeri je bila upoštevana tarifa 1.1 Odloka. Tožena stranka zanika navedbo tožeče stranke, da glede na Odlok odmera občinske takse za uzurpacijo zemljišč v občinski lasti ni dovoljena. Plačilo občinske takse se zahteva za uporabo javnih površin, zato je treba Odlok razlagati tako, da plačilo takse zajema tudi primere, ko gre za objekte, ki stojijo na občinskem zemljišču, torej ko gre za uzurpacijo zemljišč v občinski lasti. V zvezi s tem se sklicuje še na sklep občinskega sveta Občine Hoče-Slivnica z dne 31. 5. 2017. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in priglaša stroške tega upravnega spora.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke, da je tožeča stranka, ki po prenehanju najemne pogodbe zemljišča (še) ni izpraznila in ga vzpostavila v prejšnje stanje, za uporabo tega zemljišča dolžna plačati občinsko takso.

9. Materialnopravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavljata Zakon o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) in na njegovi podlagi sprejet Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica (Odlok). ZFO-1 v 9. členu določa, da lahko občina predpiše občinsko takso za oglaševanje, prirejanje razstav in prireditev, parkiranje in opravljanje drugih dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo: javnih površin v lasti občine (kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ipd.), nepremične in premične infrastrukture občinskih javnih služb, stavb v lasti občine in za druge zadeve, če tako določa zakon. Občinsko takso predpiše občina z Odlokom, s katerim predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo takse. Višina takse se ne določi po vrednosti predmeta, dejanskem prometu ali dejanskem dohodku.

10. Odlok v prvem odstavku 2. členu določa, da se v občini plačujejo občinske takse za naslednje predmete in storitve: uporabo javnih površin za prirejanje razstav in zabavnih prireditev, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah, uporabo javnega prostora za kampiranje in druge oblike uporabe javne površine, ko tako določa zakon.

11. Občinska taksa je eden od drugih (nedavčnih) lastnih virov financiranja občin (prvi odstavek 7. člena ZFO-1) za opravljanje nalog iz občinske pristojnosti. Občina sicer sprejme odlok, s katerim predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za njeno plačilo, pri tem pa je vezana na z zakonom opredeljeno podlago, s katero je določen okvir, znotraj katerega je obveznost plačila takse dopustna. ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na zgoraj citirane taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča Odlok tožene stranke ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso. Ne v zakonu in posledično tudi ne v Odloku pa ni okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo takse v obravnavani zadevi.

12. V predmetni zadevi gre za spor med strankama tega postopka, ki je nastal po prenehanju najemnega razmerja, in ko tožeča stranka najetih površin ni v celoti izpraznila. Za takšne primere pa ne ZFO-1 ne Odlok ne predpisujeta plačila občinske takse, niti tega ne predpisuje kakšen drug zakon. Okoliščine, v katerih nastane obveznost plačila občinske takse ZFO-1 in Odlok taksativno naštevata, v drugih primerih pa odmera oziroma naložitev plačila občinske takse ni dopustna. Glede na to so bile z izpodbijano odločbo napačno uporabljene določbe ZFO-1 in Odloka. Na gornji zaključek sklep občinskega sveta Občine Hoče-Slivnica z dne 31. 5. 2017 o odmeri občinske takse ne vpliva, saj takšen sklep ni pravni vir. Kot že pojasnjeno materialnopravno podlago predmetne odločitve predstavljata zgoraj navedena predpisa, ta pa odmere občinske takse v okoliščinah obravnavane ne omogočata.

13. Po obrazloženem je sodišče glede na zgoraj navedeno materialno podlago, ki je bila v zadevi napačno uporabljena, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločitev odpravilo.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

16. Glede na obrazloženo je sodišče zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).