Jedro

Načelo sorazmernosti je v izvršbi varovano z možnostjo dolžnika, da predlaga, naj sodišče določi za izvršbo drugo sredstvo oziroma predmet izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana.

V primeru, da bodo podane nove okoliščine v zvezi z bivanjem dolžnika, bo dolžnik lahko ponovno podal predlog, pri čemur mu glede na spremenjeni drugi odstavek 71. člen ZIZ ne bo več potrebno izkazovati pogoja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, temveč zgolj posebno upravičene razloge za odlog izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, - da se ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom opr. št. VL81679/2012 z dne 18. 3. 2013 zavrne; - predlog upnika za odlog izvršbe se zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pritožbo po začasnem zastopniku iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo načelo sorazmernosti. Dejstvo je, da je v tej zadevi dolžnikov začasni zastopnik absolutno omejen v svojih prizadevanjih, zato bi moralo sodišče to okoliščino posebej upoštevati. Začasni zastopnik ne ve, kje se nahaja dolžnik. Sodišče prve stopnje ni opravilo obravnave. Prav tako se ni opredelilo do navedbe, da bi si lahko upniki izposlovali zastavno pravico na nepremičnini. Navaja zgolj, da dolžnik ni predlagal drugega sredstva izvršbe. Ponovno opozarja na zadevo pri ESČP. Sodišče bi moralo upoštevati v okviru načela sorazmernosti, da višina dolžnikove obveznosti znaša 192,39 EUR, kar je povsem nesorazmerno v zvezi z nadaljevanjem postopka izvršbe z novim sredstvom izvršbe. Dolžnik bi namreč s prodajo nepremičnine ostal brez stanovanja, ki bi bilo prodano pod tržno ceno s ciljem izpolniti bagatelni zahtevek. Sodišče trdi, da naj ne bi šlo za dolžnikovo stanovanje namenjeno za njegovo bivanje, vendar pa sploh ne ve, v kakšnem stanju se dolžnik sploh nahaja. Začasni zastopnik tudi poskuša na vse načine vzpostaviti kontakt z dolžnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje na pravilne razloge sklepa sodišča prve stopnje. Ne drži pritožbena trditev, da bi sodišče moralo opraviti v tem postopku narok. Tega Zakon v izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne predpisuje (prim. 29.a člen ZIZ). Ne drži tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do splošnega načela sorazmernosti. Napisalo je, da je načelo sorazmernosti v izvršbi varovano na drug način in sicer z možnostjo dolžnika, da predlaga, naj sodišče določi za izvršbo drugo sredstvo oziroma predmet izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je tudi opredelilo do tega, da je s strani upnika predlagan obseg izvršbe potreben za dosego zasledovalnega cilja, saj je zapisalo, da 34. člen ZIZ upniku dopušča prosto izbiro sredstev in predmetov izvršbe ter da predmetna nepremičnina za dolžnika ne predstavlja stanovanja, v katerem bi dolžnik prebival in predstavlja zgolj njegovo premoženje. S tem se je opredelilo tudi do nadaljnjega kriterija testa sorazmernosti, to je, da je tak poseg tudi primeren za dosego cilja, to je poplačila upnikove terjatve, ki jo dolžnik prostovoljno ne izpolni v primerjavi s posledico v človekovo pravico. Že sodišče prve stopnje pa je zapisalo, da dejansko stanje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice opr. št. 20082/02 ni primerljivo z odločitvijo v tem postopku. V kolikor začasni zastopnik trdi, da ni jasno, kje se dolžnik sploh nahaja in v kakšnem stanju je, pa je navesti, da zaenkrat iz spisa sodišča prve stopnje pa tudi iz pritožbe ne izhaja, da bi v tej nepremičnini dolžnik živel. 5. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe po 34. členu ZIZ, pravilno pa je zavrnilo tudi predlog za odlog izvršbe, saj dolžnik, ni izkazal kumulativni obstoj pogojev izvršbe v smislu prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Dolžnik je sicer po mnenju višjega sodišča izkazal, da obstajajo posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe, ni pa izkazal zahtevanega kriterija po prvem odstavku 71. člena ZIZ, torej verjetnosti, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Bo pa dolžnik v primeru, da bodo podane nove okoliščine v zvezi z bivanjem dolžnika, lahko podal ponovno predlog, pri čemur mu glede na spremenjeni drugi odstavek 71. člen ZIZ tudi ne bo več potrebno izkazovati pogoja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, temveč zgolj posebno upravičene razloge za odlog izvršbe.

6. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj jih upnik dolžniku ni neutemeljeno povzročil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).