Jedro

Sodba na podlagi pripoznave je posledica razpolaganja strank z zahtevkom (1. odstavek 331. člena ZPP). V tem pogledu je podobna poravnavi (321. člen ZPP). Stranka lahko pripozna terjatev, ki jo je istočasno ali tudi pred tem že poravnala. Če pride do tega, tedaj sodba na podlagi pripoznave ni izvršilni naslov. Ima le deklaratorni pomen, ker je že izvršena. Na podlagi take sodbe ni mogoče dovoliti izvršbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 536/96 z dne 4.12.1996 na predlog upnika dovolilo zoper dolžnico izvršbo z rubežem dobroimetja dolžnice na njenem žiro računu.

Zoper ta sklep je dolžnica ugovarjala z navedbo, da je dolžni znesek nakazala na žiro račun odvetnika upnika.

Sodišče je s sklepom z dne 12.5.1998 zavrnilo ugovor dolžnice.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dolžnice tako, da je spremenilo izpodbijani sklep in ugodilo ugovoru zoper sklep o izvršbi ter izvršbo utavilo in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo. Ugotovilo je, da je dolžnica nakazala upniku znesek 600.000,00 SIT dne 4.10.1996, torej pred izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave z dne 4.12.1996. Navedeni znesek je plačala takoj po delni pripoznavi tožbenega zahtevka. Iz tega izhaja, da je dolžnica dolg, ki izvira iz delne sodbe na podlagi pripoznave, poplačala.

Zoper ta sklep vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno materialnopravno in procesnopravno uporabo 50. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi s 3. odstavkom 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni izpodbijani sklep tako, da se pritožba dolžnice zoper sklep prve stopnje zavrne kot neutemeljena. Navaja, da je bil izvršilni naslov izdan v pravdi, v kateri je upnik zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1,900.000,00 SIT.

Dolžnica bi mogla uspešno uveljaviti ugovor po 8. točki 50. člena Zakona o izvršilnem postopku le, če bi terjatev prenehala v času, ko dolžnica tega ni mogla več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Iz pravdnega spisa izhaja, da je bila upnici tožba vročena dne 10.10.1996, nesporni del odškodnine pa je plačala že 4.10.1996. Gre za predujem v smislu 3. odst. 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Upnik je po prejemu tega zneska in po pripoznavi tožbeni zahtevek ustrezno zmanjšal. Dolžnica se zoper izvršilni naslov ni pritožila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama.

Dolžnica je nanjo odgovorila z izjavo, v kateri zavrača navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in poudarja, da je plačala prav tisti del dolga, ki ga je pripoznala, kar je tudi izrečno navedla v pravdnem postopku. Smiselno predlaga zavrnitev zahteve.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril tudi upnik. V podporo zahtevi navaja primere sodne prakse.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je upnik vložil zoper dolžnico tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,900.000,00 SIT, da je dolžnica že pred prejemom tožbe dne 4.10.1996 nakazala upniku znesek 600.000,00 SIT in nato v vlogi pojasnila, da v tem obsegu tožbeni zahtevek pripoznava. Na naroku dne 4.12.1996, ki se ga dolžnica (tedaj toženka) ni udeležila, je bila za pripoznani znesek 600.000,00 SIT izdana delna sodba na podlagi pripoznave, na podlagi katere upnik predlaga izvršbo v obravnavanem postopku. Na podlagi tega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je dolžnica plačala upniku terjatev, izvirajočo iz delne sodbe na podlagi pripoznave. Ali je terjatev plačana ali ne, je dejansko vprašanje, ki ni predmet preizkusa v postopku obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 404. člena ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s tem ne uveljavlja nobene kršitve določb postopka. Zato sodišče drugostopnega sklepa v tej smeri ni preizkusilo (1. odstavek 408. člena ZPP). Pri takem stanju stvari je terjatev, na katero se nanaša delna sodba na podlagi pripoznave, prenehala.

V zvezi z razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, in sicer zmotne uporabe 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in 3. odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, pa je treba opozoriti na naslednje: sodba na podlagi pripoznave je posledica razpolaganja strank z zahtevkom (1. odstavek 331. člena ZPP). V tem pogledu je podobna poravnavi (321. člen ZPP). Stranka lahko pripozna terjatev, ki jo je istočasno ali tudi pred tem že poravnala. Če pride do tega, tedaj sodba na podlagi pripoznave ni izvršilni naslov. Ima le deklaratorni pomen, ker je že izvršena. Na podlagi take sodbe ni mogoče dovoliti izvršbe. Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi je v takem primeru dopusten in utemeljen. ZIP v 50. členu primeroma našteva razloge za ugovor. To izhaja iz uvodnega besedila, po katerem je ugovor zoper sklep o izvršbi "dopusten iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:". Beseda "zlasti" dovoljuje, da sodišče presodi utemeljenost ugovora tudi izven primerov, naštetih v nadaljevanju 50. člena ZIP. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je ugotovljeno, da je dolžnica terjatev, na katero se nanaša delna sodba na podlagi pripoznave, že poravnala. Pri tem je sodišče upoštevalo že omenjeno posebnost sodbe na podlagi pripoznave, pri kateri ne gre za odločitev sodišča o sporu med strankami, ampak gre za prosto razpolaganje strank, ki lahko časovno sovpada tudi z izpolnitvijo obveznosti, na katero se nanaša. Glede na navedeno kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane. Zato je revizijsko sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP).