Jedro

Sodišče ne bo izvedlo vseh predlagani dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz tudi v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, npr. če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, itd. Nadalje bo sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP) zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Postojni spoznalo V. D. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen štiri mesece zapora. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu A. S. znesek 3.800 EUR in oškodovanemu G. M. znesek 2.500 EUR vse v roku 15 dni, s presežkom premoženjsko-pravnega zahtevka pa je oškodovanega S. napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki se vplivale na zakonitost sodne odločbe. Dne 10. 9. 2015 je svojo vlogo še dopolnil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistveni očitek iz zahteve, da sodišče ni zaslišalo kot pričo pooblaščenko oškodovancev in sestavljalko kazenske ovadbe, s čemer naj bi kršilo določbo kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena, namreč ni utemeljen, saj vložnik ni utemeljil, kako naj bi zavrnitev dokaznega predloga lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi v 2. točki svoje sodbe ustrezno utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, čemur je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke vložnik vztraja na svojih navedbah in poudarja, da zaradi nezaslišanja osebe M. L. sodišče „ni razrešilo nobene navedbe iz vložene kazenske ovadbe“. Sprašuje se namreč na čemu temelji ovadba, saj je vlagatelj v pisnem opravičilu sodišču sporočil, da nima nobenih listinskih dokazov, ni podana pravilna subjektiviteta za osebo M., ki ni posloval z R., d. o. o., gre za civilno razmerje, o čemer bi lahko pričala izključno L. M. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če se so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, čeprav isto izhaja že prvega odstavka tega člena, zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedeno pomeni, da se Vrhovno sodišče v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi pazi po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve pa je popolnoma jasno, čeprav zakon tega izrecno ne zahteva, da mora vložnik zahteve svoj očitek obrazložiti oziroma mora navesti v čem naj bi bile kršitve zakona, v primeru, če uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

6. V prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - MP, št. 7/94 in 22/2003), 22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave RS, 16. člen ZKP in četrti odstavek 329. člena ZKP). Vendar pa zgolj pravica navajati dejstva oziroma predlagati dokaze ne bi imela nobenega smisla, če ne bi zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlagani dokazov, temveč bo praviloma izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz tudi v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, npr. če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, itd. Nadalje bo sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP) zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja.

7. V obravnavani zadevi je obdolženec predlagal zaslišanje priče M. L., kot predlagateljice kazenskega pregona, ki naj bi argumentirala in podala „kak relevanten dokaz“ na katerem sloni pregon zoper njega (dokument z dne 9. 2. 2014, list. št. 239). Dne 12. 2. 2014 pa je obsojenec izjavil, da dokazni predlog za zaslišanje M. L. kot priče umika (list. št. 241 spisa). Naknadno je na glavni obravnavi dne 26. 3. 2014 ponovil predlog za zaslišanje M. L., ker je imenovana zagovornica oškodovanca (ne samo priča) in je potrebno preveriti, če je v kazenskem spisu preklic pooblastila za zastopanje in ustrezne listine glede na vsebino njenega opravičila. Gre namreč za ključno osebo v tem postopku, saj je bila z njene strani napisana lažna kazenska prijava, oziroma brez ustreznih dokazil. Sodišče je dokazni predlog na obravnavi, opravljeni dne 26. 3. 2014 zavrnilo kot nepotreben, saj je ugotovilo, da je M. L., ki je bila takrat odvetnica in je zastopala oba oškodovanca podala kazensko ovadbo v njunem imenu, medtem ko je ves nadaljnji postopek prevzela policija in tožilstvo, zaradi česar je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. L. namreč ne bi mogla povedati ničesar relevantnega. Višje sodišče je presoji sodišča prve stopnje pritrdilo in navedlo, da predlog za zaslišanje M. L. ni konkretiziran oziroma vložnik ni navedel določno dejstev, ki naj bi se dokazovala.

8. Taki odločitvi pa v zahtevi nasprotuje obsojenec in poudarja, da bi moralo sodišče dokaz izvesti, da ima pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, da je M. L. avtor ovadbe in bi lahko marsikaj pojasnila in morebiti odpravila vse dvome pri ugotavljanju materialne resnice ipd. Kasneje, po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je svojo vlogo še dopolnil (in v njej ponavlja že v zahtevi zavzeta stališča). Z navedenim pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti uspešen. Tako, kot pravilno ugotavljata že nižji sodišči, dokazni predlog ni bil substanciran oziroma v njem ni bilo navedeno, katera konkretna relevantna dejstva bi z zaslišanjem te priče sodišče lahko ugotovilo. Kot je bilo že pojasnjeno, pa sodišče takih dokaznih predlogov, kjer bi se šele z zaslišanjem ugotavljalo ali bi morda priča povedala kaj pomembnega za zadevo ali ne, ni dolžno izvajati.

9. Ker torej sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95.člena, pri višini odmerjene takse pa je sodišče upoštevalo tudi tarifo, določeno v Zakonu o sodnih taksah.