Jedro

Oba dediča sta sicer v enakem položaju glede kriterijev iz 2. in 3. alineje 7. člena ZDKG, v tej situaciji pa je gotovo pomembno, da se je za prevzemnico določena dedinja še naprej po svojih močeh trudila pri ohranjanju kmetije, prav tako pa ni brez pomena dejstvo, da je vdova zapustnika z njo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere predmet je delež na zaščiteni kmetiji ter ob zaslišanju izrecno soglašala s tem, da se jo določi za prevzemnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zapuščinski zadevi z delnim sklepom odločilo, da se za prevzemnika zaščitene kmetije določi zapustnikova hči M. Š.

2. Dedič Ž. M. v pritožbi proti temu sklepu uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je v dokaz svojih trditev, da dedinji M. M. in M. Š. ne izpolnjujeta zahtevanih pogojev za prevzemnici zaščitene kmetije, v spis predložil mnenje sodne izvedenke za kmetijstvo, iz katerega izhaja, da se dejanska raba na parcelah v naravi razlikuje od uradnih podatkov v zemljiškem katastru ter da se velik del kmetijskega zemljišča ne obdeluje oziroma njihova raba ni optimalna. V dokaz teh trditev je poleg mnenja predlagal tudi izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem in angažiranjem izvedenca kmetijske stroke, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Glede stanja zemljišč, kot tudi gospodarjenja na kmetiji, je predlagal tudi zaslišanje sovaščanov, ki so jim razmere dobro znane, vendar sodišče tudi teh dokaznih predlogov ni sprejelo. Stanje, v katerem se nahaja kmetija, dokazuje, da dedinja M. Š. ni sposobna niti ohraniti, kaj šele krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije. Pritožnik je ob zaslišanju izkazal, da ima resen namen obdelovanja vseh kmetijskih zemljišč v sklopu zaščitene kmetije, da ima znanje in voljo, da organizira delo na kmetiji ter sredstva, da kmetijo opremi s kmetijskimi stroji. Njegov sin se je v letošnjem letu vpisal na Kmetijsko šolo v Novem mestu, kjer bo pridobival strokovno znanje za pomoč pri gospodarjenju. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 12. 2012, ki je bila sklenjena zgolj za potrebe tega zapuščinskega postopka. Zaradi nesoglasij in pritiskov M. Š. na svojo mamo, se je ta 30. 8. 2013 odselila od nje in sedaj živi pri hčerki M. A. Pritožnik predlaga v dokaz potrdilo o prijavi začasnega prebivališča in lastnoročno podpisano izjavo matere. Zaključek sodišča, da bi po zapustnikovi smrti tudi on moral sodelovati pri skrbi za zaščiteno kmetijo je v nasprotju z dejanskim stanjem, pritožnik je takšno sodelovanje ponudil, vendar ga zaradi nasprotovanja matere in sestre ni mogel uresničiti.

3. Dedinji M. M. in M. Š. sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem zanikata navedbe v pritožbi in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem zapuščinskem postopku po pokojnem J. M. je med dediči sporna določitev prevzemnika zaščitene kmetije, ki je do polovice predmet zapuščine, solastnica preostale polovice zapuščine pa je zapustnikova vdova M. M. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča med dediči ni soglasja o prevzemniku zaščitene kmetije, pri čemer se za prevzem potegujeta zapustnikova hči M. Š. in sin Ž. M., medtem ko se zapustnikova vdova, ki je slabega zdravstvenega stanja in sama potrebna pomoči, za prevzem ne poteguje več in predlaga, da se za prevzemnico določi M. Š. Pred tehtanjem primernosti obeh potencialnih prevzemnikov zaščitene kmetije je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je kmetija v slabem stanju, predvsem je do poslabšanja stanja kmetije prišlo po letu 2007 (po zapustnikovi smrti), kar je posledica nesoglasij med dediči. 6. Pravila o določitvi dediča zaščitene kmetije vsebuje Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič (5. člen ZDKG). Glede na pripadnost kmetije, ali je v lasti samo enega lastnika ali v solasti ali skupni lasti zakonskega para, pa je določitev prevzemnika urejena v 7. in 8. členu ZDKG. 8. člen ureja primer dedovanja kmetije, ki je v solasti oziroma skupni lasti zakoncev, pa eden od njiju umre. V takšnem primeru je dedič dela kmetije, ki je pripadal zapustniku, zapustnikov preživeli zakonec. Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče pa je v konkretnem primeru očitno, da vdova ne želi in glede na slabo zdravstveno stanje tudi ne zmore biti prevzemnica kmetije, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na namen ZDKG, ki izhaja iz splošnih določb zakona, dopustno in zato pravilno iskati prevzemnika glede na pogoje iz 7. člena ZDKG, ki sicer ureja položaj, ko je zaščitena kmetija pripadala samo eni osebi – zapustniku, k dedovanju pa je poklicanih več oseb, ki spadajo v isti dedni red (sodediči). Ta določba vsebuje podrobna pravila, kateri dediči imajo prednost, če se o tem ne morejo sporazumeti.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkurenci med obema dedičema in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG. Ugotovilo je namreč, da sta oba dediča sicer izražala namen obdelovati kmetijo, vendar je bila v obdobju po zapustnikovi smrti M. Š. edina, ki je izražala skrb za kmetijo in jo tudi delno obdelovala oziroma organizirala delo na kmetiji. Oba dediča sta sicer v enakem položaju glede kriterijev iz 2. in 3. alineje 7. člena ZDKG (nista se usposabljala za opravljanje kmetijske dejavnosti, sta pa oba odraščala na kmetiji in nudila staršem pomoč, oba sta tudi preskrbljena). V tej situaciji je gotovo pomembno, da se je za prevzemnico določena dedinja še naprej po svojih močeh trudila pri ohranjanju kmetije, prav tako pa ni brez pomena dejstvo, da je vdova zapustnika z njo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere predmet je delež na zaščiteni kmetiji ter ob zaslišanju izrecno soglašala s tem, da se jo določi za prevzemnico. Četudi zadnji je eden od kriterijev za določitev prevzemnika tudi upoštevanje želje zapustnikovega preživelega zakonca.

8. Pritožnik sicer trdi v pritožbi, da ima sam več znanja, volje in sredstev za organiziranje dela na kmetiji, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Odločilno tudi ne more biti, da se je pritožnikov sin vpisal na Kmetijsko šolo. Pravilnosti odločitve tudi ne omaje pritožbena trditev, da za prevzemnico določena dedinja ni sposobna ohranjati funkcije zaščitene kmetije, ker se po ugotovitvah izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik vložil v spis, kmetijske površine zaraščajo, gospodarska poslopja pa propadajo. Zaradi spora med dediči je takšno stanje kmetije razumljivo in ga ni mogoče pripisati v škodo dedinje M. Š. Pri presoji kriterijev primernosti prevzemnika tudi ni odločilno, zakaj pritožnik po smrti zapustnika ni skrbel za ohranjanje kmetije. Sicer pa na podlagi izpovedi pritožnika sodišče ugotavlja, da je na kmetiji delal do leta 1990, potem pa ne več zaradi spora s starši. Ker je bilo že na podlagi izpovedi pritožnika in izvedenskega mnenja, ki ga je vložil v spis, ugotovljeno, da je kmetija v slabem stanju, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s tem izvajati tudi druge predlagane dokaze.

9. Končno pa na pravilnost sklepa tudi ne more vplivati pritožbena trditev, da se je vdova po izdaji sklepa odselila k drugi hčerki in da želi razvezati pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

10. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 163. člena Zakona o dedovanju.