Jedro

Ko je zavarovalnica plačala tožniku del odškodnine, je tožena stranka postala prosta dela obveznosti za naprej, še vedno pa je dolgovala tožniku zakonske zamudne obresti od delno plačane odškodnine, in sicer od njene zapadlosti do dneva plačila. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi II Ips 1196/2008 z dne 20. 9. 2012 navedlo, da ni razloga, da bi bila stranka zaradi delnega plačila odškodnine privilegirana glede zakonskih posledic lastne zamude. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka za čas, dokler je bila v zamudi z vso dolgovano odškodnino, plačati zakonske zamudne obresti od celotne odškodninske odmere, od trenutka, ko je škodo delno povrnila zavarovalnica, pa jo zakonske zamudne obresti bremenijo od za valorizirano vrednost delnega plačila zmanjšanega zneska odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 138.500,00 EUR za obdobje med 12. 9. 2009 in 1. 2. 2011 in od zneska 104.377,70 EUR za obdobje od 2. 2. 2011 dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 104.377,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do zahtevanega zneska 157.500,00 EUR) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.968,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka. V III. točki izreka je tožniku naložilo, da stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrne stroške postopka v znesku 1,68 EUR, v IV. točki izreka pa je odmerilo pričnino, ki jo je dolžna plačati tožena stranka.

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zoper ugodilni del I. točke izreka (za znesek 79.377,70 EUR) in prav tako zoper odločitev o stroških postopka pa tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo odškodninskemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga znižanje prisojene odškodnine.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da so sicer pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti poškodb in posledičnih obolenjih narekovale odmero višje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin sodišče ni ovrednotilo dejstva, da so glavoboli in restriktivna motnja pri dihanju dodatne posledice škodnega dogodka. Stopnjo in trajanje telesnih bolečin je sodišče skoraj v celoti pravilno povzelo, vendar jih je nato ovrednotilo v premajhni meri. Poleg tega se ni opredelilo v celoti do tožnikove izpovedbe. Ob upoštevanju bodočih telesnih bolečin in tožnikove starosti v času delovne nezgode bi moralo sodišče odmeriti višjo odškodnino. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker bi moralo sodišče neprerekane trditve tožnika glede stopnje in trajanja bolečin v skladu z 214. členom ZPP šteti za priznane in tudi iz tega razloga odmeriti odškodnino v zahtevanem znesku. Tožnik v zvezi s tem očita sodišču tudi kršitev določbe 286. člena ZPP. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti tožnik meni, da sodišče objektivno ugotovljenih dejstev ni ovrednotilo v zadostni meri. Ker je tožnik mlad, bi moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. V zvezi z odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče po stališču tožnika ni upoštevalo vseh po izvedencu objektivno ugotovljenih dejstev. V premajhni meri je upoštevalo tožnikovo izpovedbo, njegovo starost in dejstvo, da je bil pred nesrečo izredno športno dejaven. Tožnik, sklicujoč se na sodno prakso, meni, da bi moralo sodišče odmeriti odškodnino v zahtevanem znesku 157.500,00 EUR. Trdi, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ko je pri odmeri odškodnine upoštevalo navedbo stranskega intervenienta (zavarovalnice) o izplačanem nespornem delu odškodnine v znesku 32.100,00 EUR v sporu med tožnikom in zavarovalnico. Plačila navedenega zneska sodišče v tem sporu ne bi smelo upoštevati zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke in litispendence. Poleg tega tožnik ni prejel zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.100,00 EUR od dneva zamude 12. 9. 2009 do delnega plačila dne 1. 2. 2011. Zato bi moralo sodišče odločiti o zakonskih zamudnih obrestih od navedenega zneska. Tožnik graja tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških. Pri odmeri stroškov je potrebno upoštevati, da je bilo delno plačilo odškodnine v znesku 32.100,00 EUR izvedeno šele 1. 2. 2011, torej po vložitvi tožbe v odškodninskem sporu med tožnikom in zavarovalnico pred sodiščem splošne pristojnosti. Končni uspeh tožnika v tem sporu znaša 88 % in ne 66,3 %, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

4. Tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na zadevo II DoR 511/2010, v kateri je oškodovanec utrpel bistveno hujše poškodbe, navaja, da odmerjena odškodnina za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 60.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 70.000,00 EUR bistveno presega višino pravične odškodnine. Tudi prisojena odškodnina zaradi prestanega strahu v znesku 6.000,00 EUR je glede na citirano zadevo občutno previsoka. Upoštevaje zadeve (II Ips 418/99, II Ips 104/98, II Ips 139/95 in II Ips 33/99) je po stališču tožene stranke pretirana tudi odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožena stranka meni, da bi bil tožnik glede na že plačani znesek 32.100,00 EUR upravičen do dodatne odškodnine v višini največ 25.000,00 EUR, zato je v pritožbenem postopku spornih še 79.377,70 EUR. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožnik.

8. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi odškodninskemu zahtevku, ker tožena stranka ni posebej prerekala njegovih navedb v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode. Sodišču prve stopnje očita kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Tožena stranka je prerekala višino odškodninskega zahtevka. Pogojev za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP ni, ker je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in pri tem ni vezano le na trditve ene stranke. Skrbeti mora, da je odmerjena odškodnina pravilno in primerno individualizirana ter objektivizirana. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta namreč načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod (tako npr. Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 147/2014 z dne 26. 11. 2015). Za presojo materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine za že pretrpljeno (179. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) in za bodočo škodo (182. člen OZ), ki je pritožbeno še sporna, so zato v konkretnem primeru pomembne le ugotovitve o trajanju in intenziteti bolečin in ne tožnikove trditve. Kršitev določbe 286. člena ZPP o prekluziji tožnik v pritožbi uveljavlja le pavšalno in jo ne utemelji. Zato pritožbeno sodišče na takšno neargumentirano citiranje navedene določbe ne more odgovoriti.

9. Obe stranki izpodbijata odmero denarne odškodnine za uveljavljane posamezne oblike nepremoženjske škode, in sicer s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njihovem mnenju opravičevale odškodnino v drugačnem znesku, pri čemer tožnik ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsa v pritožbi ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, so ustrezno in pravilno upoštevana že v izpodbijani sodbi. Subjektivne posledice delovne nezgode pri tožniku (bolečine pri obremenitvah, restriktivne motnje pri dihanju, glavobole) je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve, ustrezno ovrednotilo že v okviru odmere duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Odmera odškodnine za navedene posledice pa tudi sicer ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). V okviru tega načela je sodišče svoje dejanske zaključke oprlo tako na izvedensko mnenje in na pisno dopolnitev, na katero stranki nista imeli pripomb, kot tudi na tožnikovo izpovedbo. V določbah ZPP pa ni podlage za stališče tožnika, da bi bilo treba pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin dati večjo težo njegovi izpovedbi kot izvedenskemu mnenju.

10. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ob načelu individualizacije upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primera, ko bi sodišče odločalo o odškodnini za pretrpljene in bodoče bolečine ter prestani strah v intenziteti in trajanju, kot so ugotovljene pri tožniku in bi izvirale iz istovrstnih poškodb, v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ni zasledilo. Zato je za primerjavo vzelo zadeve, v katerih so (drugi) oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe (politravmo - poškodbe več organov) iz različnih poškodbenih skupin v povezavi s V. skupino po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb (zelo hudi primeri), saj se poškodbe, ki jih je utrpel tožnik in z njo povezane posledice, uvrščajo v to skupino. Oprlo se je na primerjavo z zadevo II Ips 225/2014 z dne 25. 4. 2013, v kateri je bila odmerjena odškodnina v višini 147 povprečnih neto plač in na zadevo, na katero opozarja tožena stranka (II DoR 511/2010), v kateri je bila odmerjena odškodnina za starejšega oškodovanca, ki je postal 100 % invalid, v znesku 137,17 plač. Obravnavana zadeva pa ni primerljiva z drugimi zadevami, ki jih v pritožbah navajata stranki. Primerjava intenzitete in trajanja bolečin in strahu ter odškodnin zanje v teh (primerjanih) zadevah s tožnikovimi bolečinami in strahom ter zanje prisojeno odškodnino v višini 139 povprečnih neto plač oziroma 138.500,00 EUR pokaže, da je ta primerna, upoštevaje da bo tožnik bolečine trpel tudi v bodoče, torej glede na starost ob poškodbi (32 let) po rednem teku stvari še nekaj desetletij. Pritožbeno zavzemanje tožnika za zvišanje oziroma tožene stranke za znižanje odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je glede na vse navedeno neutemeljeno.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati s strani stranskega intervenienta (zavarovalnice) plačanega dela odškodnine. Po prvem odstavku 201. člena ZPP ima intervenient pravico dajati predloge in opravljati vsa pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. Na podlagi petega odstavka 201. člena ZPP pa imajo pravdna dejanja intervenienta pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji. Intervenient je v vlogi z dne 3. 9. 2012 navedel, da je tožniku dne 1. 2. 2011 izplačal nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v navedenem znesku, o čemer je predložil tudi dokaz. Navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje upoštevalo delno plačilo brez ustrezne trditvene podlage, so torej neutemeljene. Zavarovalnica je tožniku za škodo, katere povračilo uveljavlja v tem sporu, 1. 2. 2011 plačala znesek 32.100,00 EUR, torej pred vložitvijo tožbe v tem sporu. Navedeno pomeni, da je z delnim plačilom delno prenehala tudi denarna (odškodninska) obveznost tožene stranke (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Zmotno je stališče tožnika, da je v tem individualnem delovnem sporu podana litispendenca, ker je bilo delno plačilo izvršeno v odškodninskem sporu proti zavarovalnici, ki poteka pred sodiščem splošne pristojnosti. Ker za obstoj navedene procesne predpostavke v tem sporu ni izpolnjen pogoj istovetnosti pravdnih strank, kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje za čas od 12. 9. 2009 do 1. 2. 2011 neupravičeno zmanjšalo znesek glavnice, od katere tožena stranka dolguje zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje bi moralo za ta čas (gre za čas od začetka teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo do 1. 2. 2011, ko je zavarovalnica plačala tožniku nesporni del odškodnine v znesku 32.100,00 EUR) prisoditi tožniku zakonske zamudne obresti od celotnega zneska odmerjene odškodnine, tj. od zneska 138.500,00 EUR, ne pa le od zneska 104.377,780 EUR, kolikor znaša razlika med zneskom odmerjene odškodnine in zneskom na dan sojenja valorizirane odškodnine. Od dneva poteka izpolnitvenega roka iz odškodninskega zahtevka (12. 9. 2009) pa do delnega plačila odškodnine (1. 2. 2011), je tožena stranka dolgovala tožniku ves znesek odmerjene odškodnine oziroma bila v zamudi s celoto dolgovanega. Ko je nato 1. 2. 2011 zavarovalnica plačala tožniku del odškodnine, je tožena stranka postala prosta dela obveznosti za naprej, še vedno pa je dolgovala tožniku zakonske zamudne obresti od delno plačane odškodnine, in sicer od njene zapadlosti do dneva plačila. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi II Ips 1196/2008 z dne 20. 9. 2012 navedlo, da ni razloga, da bi bila stranka zaradi delnega plačila odškodnine privilegirana glede zakonskih posledic lastne zamude. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka za čas, dokler je bila v zamudi z vso dolgovano odškodnino, plačati zakonske zamudne obresti od celotne odškodninske odmere, od trenutka, ko je škodo delno povrnila zavarovalnica, pa jo zakonske zamudne obresti bremenijo od za valorizirano vrednost delnega plačila zmanjšanega zneska odškodnine.

13. Tožnik je v odškodninskem sporu uspel deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim (104.377,70 EUR) in s tožbo zahtevanim (157.500,00 EUR) zneskom. Uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša torej 66 %. Za odmero pravdnih stroškov v tem sporu ni pomembno, da je zavarovalnica del odškodnine plačala po vložitvi tožbe v drugem sporu, ki poteka pred sodiščem splošne pristojnosti. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe strank, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem izpodbijanem delu odločitve niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v tem obsegu skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

15. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, tožnik pa je s pritožbo delno uspel le v delu, ki se nanaša na stransko terjatev - zamudne obresti, torej v zanemarljivem delu. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožb (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.