Jedro

otroku starša, ki je življenje izgubil doma ob okupatorjevem topovskem obstreljevanju domače vasi, ne gre status žrtve vojnega nasilja, saj okupator ni neposredno nad njegovim staršem izvajal nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, ki so pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote A z dne 20. 8. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in zavrgel njegovo zahtevo za priznanje pravice do odškodnine. V obrazložitvi povzema pritožbene navedbe, da je prvostopna odločitev v nasprotju s 1. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju : ZZVN) in da je prav gotovo nasilno dejanje tudi okupatorjevo nočno obstreljevanje civilnih naselij, in jih po vpogledu dokumentacije v upravnem spisu zavrača kot neutemeljene. Zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN, ki ga tudi citira, za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po mami AA, ki je po tožnikovih navedbah izgubila življenje kot civilistka dne 2. ali 3. 08. 1943, ko so Italijani napadli B in metali granate. Da je (pri)tožnikova mama izgubila življenje ob eksploziji italijanske granate pred domačo hišo, je razvidno tudi iz potrdila Dolenjskega muzeja z dne 31. 5. 2000. Tožena stranka zato ugotavlja, da (pri)tožnikova mama ni umrla kot talka in tudi ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 2. členu ZZVN in tudi ni umrla zaradi sodelovanja v NOB, ampak kot civilna žrtev vojne. Njena smrt je posledica nesrečnih okoliščin oziroma eksplozije italijanske granate pred njenim domom, zato tudi tožnik ni upravičen do statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN. Glede zahteve (pri)tožnika za priznanje pravice do odškodnine po 11. členu Zakona o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja pa tožena stranka pojasnjuje, da ta zakon ureja le izplačilo odškodnine upravičencem, pri čemer pogoje za pridobitev statusa upravičenca do odškodnine ureja ZZVN.

Tožeča stranka v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da vztraja pri navedbah iz pritožbe z dne 22. 8. 2001 in dodaja, da je vsakomur jasno, da je bilo okupatorjevo topovsko obstreljevanje domače vasi, v katerem sta izgubila življenje tožnikova mama in bratec, nasilno dejanje v smislu 1. člena ZZVN. To ni bila le nesrečna okoliščina, kot tako tragedijo imenuje tožena stranka, ampak nasilno dejanje okupatorja. Če bi mama in brat ostala živa po tem dogodku, bi bila civilna invalida vojne po 5. členu ZZVN in tudi žrtvi vojnega nasilja, kar pa tožena stranka ne priznava.Tožnik sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odloči tako, da bo tožnik pridobil status in pravice žrtve vojnega nasilja na podlagi 8. odstavka 2. člena ZZVN kot otrok po pokojni mami, ki je bila ubita v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98-odl.US, 43/99, 19/2000-odl.US, 28/2000, 1/2001 in 64/2001) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Prvi odstavek 2. člena ZZVN pa določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena oseba, ki so jo nemške italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali v internacijo (interniranec), ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 28/2000) je do varstva po tem zakonu upravičen tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941, ali je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945 ter tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje, ob pogojih iz 1. člena ZZVN.

Sodišče je po pregledu upravnih spisov ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialni predpis. Iz listin v upravnih spisih namreč izhaja, da je tožnikova pokojna mama izgubila življenje dne 2. ali 3. 8. 1943 ob topniškem napadu italijanske okupatorske vojske na domačo vas B. Iz podatkov upravnih spisov tako ne izhaja, da bi nad mamo tožeče stranke bilo izvajano vojno nasilje v smislu citiranih določb 1. in 2. člena ZZVN. Tožeča stranka sicer navaja, da bi morala definicija statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otroka po 2. odstavku 8. člena ZZVN glede na določbo 1. člena ZZVN, ki obsega tako nasilna dejanja kot prisilne ukrepe okupatorja, obsegati tudi primere, kakršen je obravnavani primer tožnika, ki je izgubil mamo zaradi topniškega obstreljevanja domače vasi s strani okupatorja, kar je brez dvoma nasilno dejanje okupatorja. Pogoj, ki ga zahteva 8. odstavek 2. člena ZZVN, namreč da je do varstva po tem zakonu upravičen le otrok tiste osebe, "ki je izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN", glede na obrazloženo ni izpolnjen. Zakonodajalec je namreč z besedami " katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu" povedal, da je morala za pridobitev statusa in pravic vojnega nasilja otroka po 8. odstavku 2. člena ZZVN pokojna oseba, ki je bila eden od staršev tega otroka, izpolnjevati katerega izmed pogojev, ki jih ZZVN zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali pa je bila ubita v obdobju II. svetovne vojne kot talec ali zaradi sodelovanja v NOB ali kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 (oziroma v zakonsko določenih okoliščinah tudi neposredno po II. svetovni vojni do 31. 12. 1945). V obravnavanem primeru pa je med strankama nesporno, da je tožnikova pokojna mama AA izgubila življenje ob topniškem napadu italijanskega okupatorja na domačo vas B dne 2. ali 3.8.1943. Ob takem dejanskem stanju pa niso podani znaki nobenega izmed nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ki je pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Okupator namreč ni neposredno nad mamo tožnika izvajal nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, opisanih v citiranih določbah ZZVN iz narodnostnih, političnih, rasnih ali verskih razlogov in tega tožnik tudi ne zatrjuje. To pa tudi ne izhaja iz upravnih spisov. Zato tožnik kot družinski član v vojni umrle mame na navedeni podlagi ne more uspešno uveljavljati pravic, ki gredo žrtvam vojnega nasilja po določbah ZZVN, saj je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da sicer celotno obdobje II. svetovne vojne predstavlja že samo po sebi obdobje nasilja, vendar ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so kljub izgubi najbližjih preživele obdobje II. svetovne, vojne pridobijo status žrtve vojnega nasilja ter iz tega statusa izvirajoče pravice.

Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.