Jedro

Potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ni izkazana. Zato ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4828/2022/7 (1222-07) z dne 19. 10. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4828/2022/7 (1222-07) z dne 19. 10. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 18. 10. 2022 od 11.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 18. 1. 2023 do 11.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (PP) Ilirska Bistrica z dne 17. 10. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik dan prej ob 02.46 uri peš v skupini nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda Rakitovec in se tako izognil mejni kontroli. Po prehodu državne meje jih je prijela policija. Tožnik je na PP podal namero za mednarodno zaščito in pojasnil okoliščine potovanja iz izvorne države v Slovenijo. Navedel je, da je iz izvorne države je odšel zaradi ekonomskih razlogov, njegova ciljna država je Italija. Iz registracijskega lista z istega dne je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom ob prisotnosti tolmača za jezik, za katerega je dejal, da ga razume. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom v Ljubljani, v katerega sprejemnih prostorih je bil nastanjen do podaje prošnje za mednarodno zaščito.

3. Iz zaznamka PP za izravnalne ukrepe Ljubljana je razvidno, da je bil tožnik prijet na Tivolski ulici ... v Ljubljani, kjer je ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem postopku je bil 17. 10. 2022 ponovno odpeljan v azilni dom na Viču. 4. Dne 18. 10. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tej priložnosti je povedal, da je Pakistan zapustil leta 2019 in da je do Slovenije potoval nezakonito. Njegova ciljna država je Italija. Izjavil je še, da v drugih državah ni vložil prošnje za mednarodno zaščito in da bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka. Pojasnil je, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Kot voznik traktorja je v izvorni državi na mesec zaslužil 12.000 pakistanskih rupij, kar ni zadoščalo za dostojno življenje. Drugih težav v izvorni državi ni imel. 5. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Takrat je tožnik na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito odgovoril, da ni vedel, da tega ne sme storiti. O tem ga nihče ni seznanil. Trdil je, da na PP ni prejel nobenih informacij o poteku azilnega postopka v Sloveniji, tam so mu le odvzeli prstne odtise. Tudi v azilnem domu ga niso seznanili s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov, zato je od tam odšel in se namenil v Italijo. Če bi takrat poznal pravila našega azilnega postopka, bi v Slovenji zaprosil za mednarodno zaščito in ostal tu.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav je tožena stranka podvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi naprej v Italijo. To je ob omejitvi gibanja sam izjavil, na to pa kaže tudi dejstvo, da ga je po odhodu iz azilnega doma policija našla na Tivolski ulici v Ljubljani, kjer je ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik že po enem dnevu, ko je bil po prihodu v Slovenijo prepeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in bil prijet. Poudarja, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da se bo v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred podajo prošnje štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. To opozorilo je bilo tožniku dano ob izraženi nameri ob prisotnosti tolmača za jezik, za katerega je sam povedal, da ga razume. Zapisano je v registracijskem listu, ki ga je tožnik podpisal. Poleg tega je v azilnem domu na voljo veliko informativnih gradiv v različnih jezikih z informacijami o posledicah samovoljne zapustitve tamkajšnjih sprejemnih prostorov.

7. Ob ugotovitvi, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in želel pot nadaljevati ter da je iz njegovih izjav razvidno, da za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti. S tem pa bi pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega bo treba podrobneje razjasniti njegove razloge za mednarodno zaščito. Treba bo ugotoviti ali so zatrjevani razlogi ekonomske narave morda posledica tretjih akterjev, ki so z kakšnimi ukrepi ogrožali njegovo ekonomsko eksistenco, s tem pa posegali v njegove pravice. Pri tem pa po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Poudarila je, da vsa dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v nasprotnem primeru, kljub njegovi izjavi, da tega ne bo storil, utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in s tem onemogočiti meritorno odločanje o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, je namreč brez težav samovoljno zapustil že po enem dnevu.

9. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Upoštevala je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda odhajajo in prihajajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Dejstvo, da je tožena stranka z njim nameravala opraviti osebni razgovor, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je osebni razgovor procesno dejanje, ki ga je treba opraviti. Za omejitev gibanja ne zadostuje s tem povezano pojasnilo tožene stranke, da bo ugotavljala morebitno namerno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi. Treba je ugotavljati okoliščine, ki kažejo na to, da bo tožnik pobegnil, če njegovo gibanje ne bo omejeno.

11. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka po izdaji izpodbijanega sklepa s tožnikom dne 26. 10. 2022 osebni razgovor že opravila. Do naroka za glavno obravnavo bo morda tudi že odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato mora sodišče preveriti ali sta kumulativno še podani obe predpostavki za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti, in da hkrati obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil). Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 18. 10. 2022 in nato istega dne še na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja je tožnik povedal vse, kar je bilo potrebno za odločitev o njegovi prošnji. Če je tožena stranka menila, da bi ji tožnik lahko posredoval še kakšne dodatne informacije, bi mu lahko takrat zastavila ustrezna vprašanja. Na to je uradno osebo na razgovoru 18. 10. 2022 izrecno opozoril tožnikov pooblaščenec.

12. Opozorilo (glede posledic zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito) mu po prijetju ni bilo pojasnjeno v njegovem maternem jeziku, da bi ga lahko razumel. Je prava neuka oseba z nekaj razredi osnovne šole, ki prihaja iz drugega družbenega okolja, kjer veljajo drugačne pravne norme. Poleg tega je življenjsko nerazumno pričakovati od osebe, da bi bila po večdnevni utrujajoči hoji in prijetju, ki je še dodatno povzročilo stresno situacijo, sploh zmožna razumeti osnovne določbe slovenskega azilnega prava. Na policiji so ga povprašali le po imenu, priimku, datumu rojstva in poti oziroma po tem, kako je v skupini z območja Republike Hrvaške prišel v Slovenijo. Nato mu je uradna oseba na policiji povedala kje vse naj se podpiše. To je sicer storil, ni pa ni razumel kaj podpisuje, saj pred tem v nobeni državi še ni podal niti namere niti prošnje za mednarodno zaščito.

13. Tožnik meni, da njegov samovoljni odhod iz azilnega doma ne daje podlage za izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Tam je res videl plakate, ki pa jih ni bral, saj je menil, da so namenjeni ostalim tam nastanjenim osebam. Te je videl prihajati in odhajati skozi glavna vrata azilnega doma mimo varnostnikov, zato je menil, da tudi sam lahko odide v center mesta in se nato vrne nazaj v azilni dom. Policija ga je prijela na Tivolski cesti ... in napačno sklepala, da je imel (tako kot nekateri drugi prosilci) namen kupiti vozovnico za vlak in se odpeljati v Italijo. Tožnik takšnega namena ni imel, saj je bil tako brez prtljage kot tudi brez vozovnice. Ker se je takrat nahajal v centru mesta, še ne pomeni, da je želel zapustiti državo. Istega dne se je nameraval vrniti nazaj v azilni dom. Sedaj, ko mu je bil pojasnjen slovenski azilni postopek, bo na območju Slovenije ostal do zaključka postopka za mednarodno zaščito.

14. Tožena stranka pri omejitvi gibanja ni tehtala sorazmernosti tega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera osebo pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Ker je njegova begosumnost zelo šibko izkazana, je tožena stranka prvi del določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (ki govori o znatni nevarnosti) nepravilno uporabila. Pridržanje je strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le kadar je to nujno, razumno in sorazmerno - v konkretnem primeru te okoliščine niso izkazane. Ni jasno zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, toženi stranki pa naj se naloži, da po prejemu sodne odločbe takoj preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

15. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

16. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

17. Dne 4. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. V obravnavani zadevi je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prosilcu lahko odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku tega ukrepa. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi sodišče v okviru sodnega nadzora nad izvajanjem tega ukrepa ali med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.1

20. Po presoji sodišča v času izdaje sodbe nista izpolnjena oba navedena pogoja. Sama okoliščina, da je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor, sicer ne pomeni prenehanja razlogov za njegovo pridržanje. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) ali ugotovitev, da prosilec ni več begosumen, ali ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa tožnik trdi, da so bila tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru dne 26. 10. 2022 že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, pa ni podala niti na poziv sodišča na glavni obravnavi. Glede na navedeno procesno stanje zadeve po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

21. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.

22. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

**K II. točki izreka:**

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

26. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

27. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit (prim. I. točko izreka). Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Glej določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.