Jedro

Če je predmet upravnega spora procesno vprašanje (zavrženje zahteve tožnikov za denacionalizacijo zaplenjenega premoženja), ne gre za pravico ali obveznost stranke, izraženo v denarni vrednosti.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od navedenega stališča upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, izguba možnosti vrnitve zaplenjenega premoženja in njegova velika vrednost ne predstavlja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetnici vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavljata vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2006, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 13. 5. 2005. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. x., glede katerega v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

6. V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo, pri čemer pa je sporna procesna odločitev prvostopnega upravnega organa oziroma pravilna uporaba procesne določbe drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP(1986). Čeprav gre v tej zadevi za denacionalizacijo, z izpodbijanim sklepom o njej po vsebini ni bilo odločeno, torej ne gre za odločitev o pravici ali obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti. Glede na navedeno pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije v tem primeru ni izpolnjen.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija sicer dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. Revidenta uveljavljata, da gre v obravnavani zadevi za naslednja pomembna pravna vprašanja: kršitev pravice stranke do sodelovanja v postopku, ki ga je sama sprožila, upravni organ pa procesno zaključil, ne da bi odločil o zahtevku; kršitev pooblastil upravnega organa v razmerju do strank postopka, ker je zavlačeval postopek, sam izvajal poizvedbe in „silil stranke ravnati v lastno škodo in umiku tožbe na sodišču“; vprašanje kolizije med materialnimi pravicami strank po dveh podlagah in postopkovnimi upravičenji po ZUP in ZPP; kršitev materialnih pravic po določbah ZDen in obligacijskega prava. Dodajata še, da je v odločbah upravnih organov in izpodbijani sodbi prišlo do posegov v njune temeljne pravice in svoboščine iz 22., 25., 26. in 33. člena Ustave RS.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja, ki jih izpostavljata revidenta, niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev o zavrženju zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo vložila revidenta, temelji na določbi drugega odstavka 125. člena ZUP(1986). Glede zavrženja zahteve za denacionalizacijo v primerih, kadar je vlagatelj zahteval vrnitev premoženja v sodnem in upravnem postopku istočasno, kakršen je tudi obravnavani primer, obstoji ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (na primer sodbi U 852/94 z dne 12. 6. 1996 in U 50/93 z dne 24. 3. 1994). Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi od navedenega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa. Ker je torej navedeno pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od navedenega stališča upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, vprašanja o položaju stranke, pooblastilih organa, kolizije pravic strank po različnih materialnih in procesnih podlagah, kršitev materialnih pravic po določbah ZDen in obligacijskega prava ter posegu v temeljne pravice in svoboščine iz 22., 25., 26. in 33. člena Ustave RS, ki jih izpostavljata revidenta, niso pomembna po vsebini te zadeve v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da je v tej zadevi pomembno pravno vprašanje že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, revidenta dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 nista izkazala niti s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 545/2000 z dne 14. 6. 2000, ki sicer izhaja iz ureditve pravdnega postopka. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je namreč dovoljenost revizije zaradi neenotnosti sodne prakse sodišč nižje stopnje, mogoče uveljavljati le, če o relevantnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločilo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidenta zelo hudih posledic nista izkazala z navedbo, da sta zaradi izpodbijane odločitve prikrajšana za morebitno vrnitev zaplenjenega premoženja deloma v naravi in deloma v odškodnini, niti s sklicevanjem na veliko vrednost tega premoženja.

12. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.