Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba in sklep U 1926/2001

ECLI:SI:UPRS:2002:U.1926.2001 Upravni oddelek

teritorialni domet ZDen tuja pravna oseba zavezanec
Upravno sodišče
20. november 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi po mnenju sodišča lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 9. 11. 2001 se odpravi, zadeva se vrne v nov postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo.¤Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 19. 12. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da je tožnik dolžan izročiti v last upravičenki AA poslovni prostor - trgovski lokal AAA v pritličju stavbe v A, danes parc. št. 1900, prejšnja parc. št. 198, skupaj s stavbiščem, danes pripisani v zemljiško knjižnem vložku 879 k.o. A, in pri navedeni nepremičnini dovoliti vknjižbo lastninske pravice na ime omenjene upravičenke, in sicer takoj po pravnomočnosti prvostopne odločbe (1. točka); zavezanec je dolžan nepremičnino izročiti v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer BB (2. točka); pravnomočna odločba je podlaga za vpis v zemljiško knjigo (3. točka); vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka); o vlaganjih tožnika v poslovni prostor iz 1. točke te odločbe pa bo odločeno z dopolnilno odločbo, prav tako bo o tem odločeno o plačilu revalorizirane kupnine zavezancu za odplačno pridobljeni predmetni poslovni prostor (5. točka). Tožena stranka je iz upravnih spisov prve stopnje ugotovila, da je bil navedeni poslovni prostor, skupaj s stavbnim zemljiščem podržavljen AA na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč leta 1958 (v nadaljevanju ZNNZ) in da ima AA status upravičenke v tem postopku. Zavezanec pa je podjetje AAA, ki ima sedež na območju Republike Hrvaške, v B. Podjetje AAA se je preoblikovalo v delniško družbo z odločbo z dne 28. 2. 1994 ter je s tem z 28. 3. 1994 postalo delniška družba, torej po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je začel veljati 7. 12. 1991. Ker je bil ta poslovni prostor ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, je AAA zavezanec za njegovo vrnitev v naravi, zato je prvostopni organ po mnenju tožene stranke odločil pravilno, ko je navedeni poslovni prostor vrnil upravičenki v last v naravi. Prvostopni organ je tudi pravilno ugotovil, da je zavezanec upravičen do odškodnine, o čemer naj bi bilo odločeno s posebno upravno odločbo, prav tako tudi o vlaganjih zavezanca v poslovni prostor. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij, pri kateri bi moralo biti tožniku priznano enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Tožena stranka je ugotovila, da tožniku ni mogoče priznati več pravic, kot jih imajo domače pravne osebe. Tožnik se je namreč lahko lastninsko preoblikoval v skladu z zakonodajo države, kjer ima sedež, vendar ne v delu družbenega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji predmet denacionalizacije in je tako zavarovano s splošno določbo 88. člena ZDen. Tožnik bi lahko uveljavljal, da ni zavezanec za vrnitev predmetnega poslovnega prostora po 3. odstavku 16. člena ZDen le v primeru, če bi bil že v času uveljavitve ZDen preoblikovan v civilno pravno osebo in bi bilo njegovo premoženje, medtem tudi nepremičnina, ki je predmet tega postopka, zasebno premoženje te civilno pravne osebe. Ker pa temu ni tako, je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršenja materialnih predpisov, ki je bilo storjeno s tem, da tožena stranka ni dokazno preizkusila tožnikovih navedb v pritožbi, da izpolnjuje vse kriterije in merila iz 2. odstavka 2. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij. Tožnik bi bil zavezanec le v primeru, če bi bil domača pravna oseba, to pa ni, ker ima svoj sedež v drugi državi. Tuja pravna oseba pa po mednarodnem pravu ni pravna oseba javnega prava v smislu domače pravne ureditve, pač pa pravna oseba zasebnega prava in kot taka ne more biti zavezanec za vračilo premoženja. Iz navedenih pogojev nesporno izhaja, da ni pogojev za vračilo nepremičnine v naravi, temveč lahko zahteva upravičenka le odškodnino po pozitivnih predpisih. Zato tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijani akt tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranki z interesom v tem sporu, vlagateljici denacionalizacijske zahteve BB in CC, ki ju zastopata odvetnika DD in EE, v odgovoru na tožbo predlagata, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. V odgovoru na tožbo navajata, da pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij ni sklenjena, razen tega pa se sklicevanje na 2. odstavek 2. člena te pogodbe in pa trditev, da tožnica ni zavezanka, izključujeta. Tožnica se ni pravočasno lastninsko preoblikovala, ampak se je preoblikovala šele po uveljavitvi ZDen, pa še to ne v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo, torej je predmetni poslovni prostor, ki je predmet denacionalizacije, še vedno mogoče vrniti v naravi. Tudi tožničine navedbe, da ni zavezanka, ker da se je preoblikovala v civilno družbo, ne držijo, ker se je preoblikovala v delniško družbo po uveljavitvi ZDen, v času uveljavitve ZDen pa je bilo to družbeno premoženje, ne pa premoženje v lasti civilno pravne osebe. Tudi sicer pa lahko družba AAA zahteva odškodnino po 73. členu ZDen in tudi vlaganja v predmetni poslovni prostor po 25. členu ZDen in s tem zaradi vračila v naravi ne bo nič prikrajšana.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je delniška družba AAA, s sedežem v B v Republiki Hrvaški, v postopku denacionalizacije lahko zavezanka za vračilo nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji in so v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe podjetja AAA iz B ter jih je podjetje nesporno kupilo od fizične osebe pred uveljavitvijo ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, in 54-I/02 - odl. US), v naravi, pri čemer je družba AAA bila ob osamosvojitvi Republike Slovenije 25. 6. 1991 in ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 družbeno pravna oseba s sredstvi v družbeni lastnini; pri čemer tožena stranka in stranki z interesom menijo, da je zavezanka, ker kot tuja pravna oseba ne more imeti več pravic kot jih imajo domače pravne osebe, ki so bile ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini, in ker z vračilom v naravi ne bo oškodovana, ker lahko uveljavlja valorizirano kupnino po 73. členu ZDen in vlaganja v poslovni prostor po 25. členu ZDen, tožnica pa meni, da ni zavezanka, ker za njo kot tujo pravno osebo ZDen ne velja, in zaradi tega glede na domače pravne osebe ni v piviligiranem položaju. Sodišče meni, da ima prav tožnica.

Denacionalizacija je z ZDen urejen gospodarsko političen ukrep, za katerega se je kot samostojna suverena država odločila Republika Slovenija z namenom poprave krivic, ki so bile lastnikom premoženja storjene s podržavljenjem njihovega premoženja na način iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen, pri čemer je kot primarno obliko vračanja opredelila vračilo v naravi (2. člen), če pa to ni mogoče pa v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima v lasti Republika Slovenija ali na zahtevo upravičenca v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (prvi odstavek 42. člena ZDen), hkrati pa dencionaliazcija tudi oblika lastninjenja družbenega premoženja pravnih oseb, katerih lastninsko preoblikovanje, to je preobrazba družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki in posledično statusno preoblikovanje v civilne pravne oz. javne pravne osebe je v pristojnosti Republike Slovenije. Torej se je lahko Republika Slovenije zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. Po prvem dostavku 51. člena ZDen je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - stvari (torej v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. V tretjem odstavku 16. člena ZDen je določeno, da se podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je v lasti fizičnih ali civilno pravnih oseb; v četrtem odstavku 16. člena ZDen pa je določeno, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi po mnenju sodišča lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Teorija sedeža podjetja je uveljavljena tudi v 559. členu zdaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah. Iz navedenih določb ZDen in Zakona o podjetjih po mnenju sodišča izhaja, da je lahko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja le pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (domača pravna oseba), ki je bila ob uveljavitvi ZDen v družbeni oz. mešani lastnini, in to za podržavljeno premoženje, ki je med njenimi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. V prid temu stališču govori tudi ureditev vračanja podržavljenih podjetij v ZDen, ki se lahko vrnejo v naravi oz. je upravičencu prepuščeno, v kakšni obliki bo vračilo podržavljenega podjetja zahteval, kajti v primeru, da gre za tuje podjetje, s slovenskimi predpisi ni mogoče zagotovi vračila podržavljenega podjetja, vračila v obliki delnic v tujem podjetju. Možno bi bilo sicer zagotovit vračilo v obliki sredstev tujega podjetja v naravi, če ta sredstva ležijo v Republiki Sloveniji, vendar bi šlo v takem primeru po mnenju sodišča za nedopusten poseg v premoženje tujega podjetja, s tem pa tudi v njegovo registracijo, spremembo morebitnih lastninskih deležev (upoštevati je namreč treba, da se je lastninjenje družbenega premoženja izvršilo tudi v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, in to po njihovih predpisih) in v druge pravice, česar pa s predpisom ene države nad podjetjem iz tuje države ni dopustno storiti, ne glede na to, v kakšnem lastninskem statusu tuje podjetje oz. njegovo premoženje je.

Na podlagi take razlage pa ZDen po presoji sodišča ne daje tujim pravnim osebam priviligiran položaja napram domačim pravnim osebam, ker ZDen za tuje pravne osebe kot zavezanke po načelu teritorialnosti sploh ne velja, pač pa so tuje pravne osebe lahko zavezanke za vračanje podržavljenega premoženja le po predpisih svoje matične države.

V prid temu stališču govori tudi določba 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po katerem se tujim pravnim in fizičnim osebam ob dejanski vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin zajamčene lastninska in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih ob uveljavitvi ustavnega zakona uživajo, kar pa ne pomeni, da lahko premoženje tujih pravnih oseb država vzame v primeru, če ne obstoja dejanska vzajemnost med Republiko Slovenijo in med državo, v kateri ima sedež pravna oseba, ampak pomeni dejansko zamrznitev v razpolaganju s tem premoženjem. Ne glede na nekdanje pojmovanje družbene lastnine in pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini in ne glede na to, da ustavni zakon govori o lastninski in drugih stvarnih pravicah, je treba po mnenju sodišča mednje šteti tudi pravico uporabe na nepremičninah družbeni lastnini, torej je s to določbo zajamčena ob pogoju vzajemnosti tudi pravica uporabe tujim pravnim osebam, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije družbene pravne osebe z družbeno lastnino, kar je bilo tudi podjetje AAA. Čeprav Republika Slovenija še nima zakona o lastninski pravici tujcev na nepremičninah, so tujcem ob vzajemnosti z navedenim ustavnim zakonom zajamčene lastninska in druge stvarne pravice, tudi pravica uporabe na nepremičninah, ki jih imajo v Sloveniji.

Ker je torej gospodarska družba AAA, ki je sedaj po podatkih izpodbijane odločbe in upravnih spisov civilno pravna oseba z znanimi lastniki, bila že ob uveljavitvi ZDen tuja pravna oseba, kar je postala z osamosvojitvijo Republike Slovenije, in ker ji 16. člen ustavnega zakona ob pogojih vzajemnosti jamči lastninsko oz. druge stvarne pravice, med njih pa sodišče šteje tudi pravico uporabe na nepremičninah, ki ležijo v Sloveniji, sporno nepremičnino pa je po podatkih upravnih spisov kupila, ne more biti zavezanka za denacionalizacijo za nepremičnine, ki so sestavni del njenega premoženja in ležijo v Republiki Sloveniji. Pravilnost takšnega stališča je potrjena tudi s kasnejšim meddržavnim sporazumom, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ratificiranim z Zakonom o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 31/99), ki o denacionalizaciji sicer ne govori, daje pa med drugim tujim lastnikom in tudi imetnikom pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljenih na sredstvih v družbeni lastnini na odplačen način, ki so na ozemlju druge države, enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim pravnim in fizičnim osebam (2. člen pogodbe).

Tožena stranka torej nima prav, ko meni, da je pravica do vračanja podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih tuje pravne osebe, zavarovana z 88. členom ZDen, saj ZDen, ki je začel veljati 7. 12. 1991, za takšno premoženje sploh ne velja, pravica uporabe v korist AAA na sporni nepremičnini pa je pa je ob pogoju vzajemnosti zajamčena s slovenskim ustavnim zakonom z dne 25. 6. 1991 do ureditve lastninskih razmerij tujcev na nepremičninah v Sloveniji, kar pa ZDen ni.

Odločba tožene stranke pa je nezakonita tudi zato, ker je pustila v veljavi 5. točko izreka prvostopne odločbe, ki napoveduje odločanje v upravnem postopku o odškodnini po 73. členu ZDen, kar pa je v pristojnosti sodišča, ne pa upravnega organa.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povračilo stroškov postopka, ker je v obravnavani zadevi odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, v takih primerih pa na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia