Jedro

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala.

Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2017 in št. ... z dne 13. 1. 2017 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 214,20 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti pritožbene stroške v višini 117,00 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2017 in št. ... z dne 13. 1. 2017 in priznanje pravice do začasnega nadomestila. Obenem je odločilo, da stroški tožnice za čas, ko ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v času, ko ji ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, pa jih je dolžna kriti sama.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka in pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter ugotovi, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Sodišče je postopek izvedlo brez njene prisotnosti na naroku, kljub predlogu za preložitev naroka iz opravičenega razloga. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Prisotnost pooblaščenca na naroku ne more nadomestiti prisotnosti stranke. Dokaz z njenim zaslišanjem je bil neutemeljeno zavrnjen. Kršena ji je bila pravica do izjave in kontradiktornosti postopka zato, ker ji ni bilo omogočeno sodelovanje na obravnavi, kjer bi lahko podala trditveno podlago, in ker ni bil izveden dokaz z njenim zaslišanjem. Pravica do premestitve ji je bila priznana na podlagi določb ZPIZ-1, zato je tožena stranka po prepričanju sodišča pravilno odločala o priznanju pravice do začasnega nadomestila po ZPIZ-1, ne glede na to, da je bila vloga za priznanje pravice do začasnega nadomestila vložena v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Sodišče nepravilno ugotavlja, da določba prvega odstavka 90. člena ZPIZ-1 ne ureja njenega pravnega položaja, saj naj bi se nanašala le na zavarovance, ki so vključeni v zavarovanje na podlagi 13. in 14. člena ZPIZ-1 in so pri delodajalcu v delovnem razmerju ter čakajo na delo na novem delovnem mestu. Napačna je razlaga, da je pravico do začasnega nadomestila v primeru podane odpovedi moč priznati le, če je odpoved dana po zaključeni poklicni rehabilitaciji, ne pa med njenim trajanjem ter le v primeru, če je zavarovanec vključen v obvezno zavarovanje. Tožena stranka bi jo morala v času izvajanja poklicne rehabilitacije zaščititi in preprečiti podajo izredne odpovedi. Sodišče se napačno sklicuje na dokumentacijo iz sodnega spisa I Pd 1087/ 2013, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnica ni storila kaznivega dejanja in ni bila obsojena. Postopek je še vedno v teku.

Ni bilo pridobljeno mnenje komisije iz 103. člena ZPIZ-1 in ji ni bila nudena zaščita kot delovnemu invalidu ob podani izredni odpovedi. Sklep o odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov je nezakonit, ker temelji na neobstoječem dogodku in ga je izdal neobstoječ organ. A. pred odpovedjo ni obvestil tožene stranke in ni pridobil mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sklep o odpovedi ne bi smel vplivati na izpolnitev tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji. V avgustu 2013 je obvestila toženo stranko o nedopustnem ravnanju A. Podala je vlogo za podaljšanje poklicne rehabilitacije. Z aneksom sklenjenim med njo, Zavodom za zaposlovanje in ZPIZ‑om je ZPIZ odobril podaljšanje poklicne rehabilitacije. Zavod za zaposlovanje je vstopil v pogodbo o poklicni rehabilitaciji v pravnem položaju delodajalca. Dne 30. 9. 2016 je uspešno zaključila poklicno rehabilitacijo. Ker je Zavod za zaposlovanje ni pozval na delo, je do nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji upravičena. Z odločbo z dne 2. 10. 2016 ji je priznana pravica do premestitve na drugo delo. Stališče, da ji je delovno razmerje krivdno prenehalo v času poklicne rehabilitacije in zato glede na 90. člen ZPIZ-1 ni upravičena do nadomestila, ni pravilno. Moralo bi se uporabiti 84. člen ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, glede na to, da ji je pogodba o rehabilitaciji potekla dne 30. 9. 2016 in je bil aneks k pogodbi podpisan dne 8. 10. 2013. Sodišče ni pravilno zavrnilo predloga za zaslišanje prič, saj je bilo zaslišanje pomembno za odločitev o zadevi. V vlogi z dne 5. 5. 2021 je podala spremembo tožbe, ki predstavlja podredni tožbeni zahtevek. Sodišče spremembe tožbe napačno ni dopustilo. Ker je sodišče zavrnilo primarni zahtevek, bi moralo odločati o podrednem zahtevku. Odločanje o slednjem bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. V kolikor bi pravilno odločilo, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da ji povrne stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške in predlaga oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni utemeljen pritožničin očitek, da zavrnitev predloga za njeno zaslišanje pomeni kršitev določb postopka. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS3 se zagotavlja z obveznostjo sodišča, da izvede predlagane dokaze. Ta obveznost pa ni absolutna. Sodišče ni zavezano izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno. Prav tako ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Pravico do izvedbe dokazov je mogoče omejiti tudi z opustitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Določba 257. člena ZPP sodišču omogoča, da se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovijo z zaslišanjem strank. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru za rešitev pravnega vprašanja, zaslišanje tožnice ni bilo potrebno4 in tožničina pravica do izjave z ničemer ni bila kršena. Prav tako z zaslišanjem tožnica navedb ne bi mogla nadomestiti oziroma dopolniti. Zaslišanje strank je namreč le eno od dokaznih sredstev, s katerimi stranke lahko dokazujejo tisto, kar trdijo. Trditvene podlage pa z njim ne morejo nadomestiti. Tako postopek na prvi stopnji ni obremenjen s smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke z dne 7. 4. 2017 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi tudi utemeljeno zavrnilo predlog za spremembo (razširitev) tožbe, saj je bistvo spora presoja navedenih odločb tožene stranke.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo z omejitvami5, kot npr. univerzitetna diplomirana pravnica s polnim delovnim časom od 28. 8. 2008 dalje. Tožnica je 30. 9. 2016 zaključila poklicno rehabilitacijo in ji je bila z odločbo z dne 20. 10. 2016 priznana pravica do premestitve na drugo delo, z omejitvami dela preko polnega delovnega časa, terenskega dela, ročnega dvigovanja in premeščanja bremen nad 3 kg ter pogoste stoje in hoje, kot npr. univerzitetna diplomirana pravnica, s polnim delovnim časom od 1. 10. 2016 dalje. Odločilo je še, da bo o pravici do začasnega nadomestila in njegovi višini odločeno s posebno odločbo.

Tožnica je 3. 1. 2017 vložila zahtevo za priznanje pravice do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji. Tožena stranka je njeno vlogo z izpodbijanima odločbama zavrnila, ker je štela, da je potrebno, ob upoštevanju določila 389. člena ZPIZ-2 uporabiti 90. člen ZPIZ-1. Po tej določbi pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do začasnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je tako odločitev potrdilo ob razlagovanju, da je bila tožnici pravica do premestitve, s katero je povezana tudi pravica do začasnega nadomestila, priznana na podlagi določb ZPIZ-1 in se zato na podlagi 390. člena ZPIZ-2 uporabi 90. člen ZPIZ-1. 7. Kot pravno relevantno se zastavi vprašanje ali je potrebno kot pravno podlago za odločitev uporabiti določbe ZPIZ-1 ali ZPIZ-2.6

8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je potrebno pravico do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji presojati po določbah ZPIZ-2. Določba 389. člena ZPIZ-2, na katero se sklicuje tožena stranka, določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona naprej zagotavljajo pravice v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala.7

9. Prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče utemeljiti uporabo ZPIZ-1 na podlagi določbe 390. člena ZPIZ-2 na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Ta določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V teh primerih se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Namen navedene določbe je v tem, da se zavarovancem, ki so zahtevo vložili pred veljavnostjo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravice izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana po določbah ZPIZ-1, čeprav se bo o njej odločalo v času veljavnosti ZPIZ-2.8 Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2.9 Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na tej pravni podlagi ni pravilna.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v predsodnem postopku ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih10 - ZDSS-1). Ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča, bo tožena stranka ponovno odločila o zahtevi tožnice za priznanje pravice do začasnega nadomestila in pri presoji ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje navedene pravice uporabila določbo 84. člena ZPIZ‑2. 11. Sprejeta odločitev je posledično vplivala na odločitev o stroških postopka. Ob upoštevanju, da je tožnica v postopku v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo11 (OT) povrniti stroške postopka na prvi stopnji, tj. 300 točk za zastopanje na naroku (3.a tč. tar. št. 16 OT) in 50 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), skupaj torej 350 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 210,00 EUR.

12. Ker je na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu12 (ZOdv) odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči13 upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, se priznana nagrada zmanjša za polovico14 in znaša 105,00 EUR. Pooblaščenka je upravičena še do izdatkov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev, tj. 7 točk oz. 4,20 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 214,20 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati za tožnico v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več, to je zastopanje na naroku 30. 3. 2022, je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj se pooblaščenka naroka ni udeležila. Tožnica tudi ni upravičena do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).

13. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče skladno s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP in OT priznalo 375 točk za pritožbo (4 tč. tar. št. 16 OT) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk). Pritožbeno sodišče pooblaščenki ni priznalo 50 točk za končno poročilo stranki, saj pri poročilu stranki ne gre za samostojno opravilo, ki ne bi bilo zajeto že v tar. št. 16 OT. Ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv15 je toženi stranki naložilo, da plača za tožnico na račun sodišča 117,00 EUR (tj. 195 točk, od tega 187,50 točk za pritožbo in 7,50 točk za materialne stroške). Navedeni znesek je tožena stranka dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. 4 Enako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič. 5 Tj. delo preko polnega delovnega časa, terenskega dela, ročnega dvigovanja in premeščanja bremen nad 3 kg ter pogoste stoje in hoje. 6 ZPIZ-2 je začel veljati s 1. 1. 2013. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2015 z dne 24. 2. 2015. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 308/2015 z dne 19. 4. 2016. 9 Kljub temu, da se v obrazložitvi te odločbe ZPIZ sklicuje na uporabo določb ZPIZ-1. 10 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. 12 Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl. 13 Tožnici je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 37/2019 z dne 26. 5. 2022. 14 Spremenjen peti odstavek 17. člena ZOdv se je začel uporabljati šele 26. 4. 2023 (3. člen ZOdv-G; Ur. l. RS, št. 130/2022). 15 Tožnici je bila z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 13/2023 z dne 1. 2. 2023 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pritožbo.