Jedro

Če tožeča stranka s tožbo zahteva vrnitev tistega, kar je toženi plačala na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, je treba tožbo zavreči, ker gre za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Na pritožbo tožeče stranke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in tožba zavrže. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je njeno razveljavitev.

Navedla je, da sodišče ni zaslišalo prič in tako ni ugotovilo, da je bila izvršba na denarna sredstva opravljena neupravičeno, zaradi česar je bila tožena stranka neupravičeno obogatena.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožeča stranka je nato sicer umaknila tožbo in se odpovedala tožbenemu zahtevku, česar pa sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Po določbi 1. odst. 331.a člena ZPP se namreč tožnik lahko odpove tožbenemu zahtevku samo do konca glavne obravnave (na prvi stopnji).

Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, iz katerih je vložena.

Med strankama v tej zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je toženi stranki plačala na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 1249/93. To pomeni, da zahteva nekaj, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, čeprav sta bili (sicer isti) stranki v obratnih vlogah (sedanja tožeča stranka je bila dolžnik, sedanja tožena pa upnik). O zadevi, o kateri je bilo s sodno odločbo že pravnomočno odločeno, pa ni možno novo sojenje (primerjaj določbo 2. odst. 333. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) ugotovilo, da je bila z izdajo sodbe o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je na podlagi določbe 2. odst. 369. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožbo pa zavrglo.

Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške za pritožbo.