Jedro

Sodba bi učinkovala zoper obe stranki le, če bi bilo ves čas postopka jasno, da sta stranki postopka oba toženca, ki sta ves čas postopka za to vedela in je bila njuna identiteta kot tožene stranke ves čas postopka nesporna in jima ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. V konkretnem primeru pa je napaka v zapisu tožene stranke toženki nedvomno onemogočila sodelovanje v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato takšna sodba ne obvezuje oziroma ne pogojuje njenega položaja dolžnice v tem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovoru dolžnice ugodilo tako, da je sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2005 v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka) in naložilo upniku, da je dolžan dolžnici povrniti 473,53 EUR stroškov v osmih dneh od prejema sklepa in v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, brez navedbe pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da se s stališčem sodišča ne strinja. Vtoževani dolg izvira iz leta 1993 iz poslovanja obratovalnice F., D. ulica 145, L., katere skupna lastnika oziroma nosilca dejavnosti sta bila Z. Š. in S. T. Imela sta skupno obratovalnico, ki je po tedanjih predpisih bila možna (kasneje so bile tako imenovane skupne obratovalnice ukinjene), od leta 1990 dalje. Registriran sedež njune obratovalnice je bil D. ulica 145, L. in kot nosilca dejavnosti skupne obratovalnice sta bila za obveznosti le-te solidarno odgovorna z vsem svojim premoženjem. Glede na to sta bila v prvotnem izvršilnem predlogu in nato tekom pravdnega postopka tudi navajana oba ter se je sklep o izvršbi glasil in bil vročen na naslov skupne obratovalnice D. ulica 145, L.. Kdo konkretno od teh dveh je prevzel pošiljko, je po mnenju upnika nepomembno, saj je to stvar njunega medsebojnega razmerja, njunega dogovora ter zaupanja, v nobenem primeru pa to ne more biti na račun tretjih – poslovnih partnerjev. Nenazadnje je to lahko vselej učinkovit izgovor in razlog, da se izogne plačilu. Dejstvo je, da je bila izvršba dolžniku vročena, saj je bil podan ugovor in sledila je pravda. Res je, da je bil aktiven le Z. Š., vendar je nastopal v imenu obratovalnice, torej obeh nosilcev dejavnosti in v takem smislu je očitno dolžnika smatralo tudi pravdno sodišče in pred njim že izvršilno sodišče, sicer bi moralo upnika oziroma tožečo stranko pozvati, da dolžnika pravilno opredeli, bodisi enega ali drugega ali pa oba kot nosilca skupne obratovalnice z njunima domačima naslovoma, pa tega ni storilo, ker je enako kot upnik smatralo, da je dolžnik obratovalnica oziroma sta dolžnika njuna nosilca. Stvar njunih medsebojnih razmerij in zaupanja je torej, kdo je prevzemal pošto in na kakšen način je z njeno vsebino seznanjal sonosilca obrti. Dolžnost Z. Š., ki je ugovarjal zoper sklep o izvršbi in se pravdal, je bila da s svojimi aktivnostmi seznani drugo nosilko dejavnosti S. T. Upnik ne dvomi, da je bilo to storjeno in da je Z. Š. nastopal v imenu obeh in da sta tedaj tudi oba nosilca dejavnosti svojo aktivnost smatrala kot skupno, tako kot je to smatral upnik in kot je to menilo izvršilno in pravdno sodišče. Če ne bi bilo tako, zakaj bi Z.Š. obveznosti, ki so izhajale iz poslovanja obeh prevzel na sebe in za skupne obveznosti jamčil z vsem svojim premoženjem. Glede na skupno obratovalnico in solidarno odgovornost, je bila dolžnost obeh nosilcev dejavnosti, da se o poslovanju medsebojno obveščata, seznanjata, odločata pa tudi pravdata. Ta dolžnost ne more biti enostranska, da eden drugega seznanja, obvešča temveč v obratni smeri, da se sonosilec obrti zanima za poslovanje, terja podatke in preverja. Če med dolžnikoma tovrstnega informiranja in skupnega odločanja o poslovanju ni bilo, za kratek stik med njima ne more nositi posledic upnik. Upnik je bil v dobri veri, da za obveznosti odgovarjata oba. Sodišče je tudi v stroškovnem delu - pri dolžniku priznanih stroških storilo napako pri opredelitvi zakonskih zamudnih obresti. Le-te glede na predpise ter ustaljenost s prakso ne morejo teči od osmega dne od prejema sklepa, temveč lahko tečejo šele od izteka paricijskega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, na katerega razloge se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, dolžnica v ugovoru zatrjuje, da ni pasivno legitimirana v tem izvršilnem postopku, ker v izvršilnem naslovu ni navedena kot tožena stranka, zaradi česar ji je bilo v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, onemogočeno sodelovanje. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Pg 220/97 z dne 17. 4. 1998 je nesporno, da je kot tožena stranka označena: »Š. Z. – T. S., F., D. ulica 145, L.«, prav tako je nesporno, da je to ime skupne obratovalnice Z.Š. in S. T., sporno pa je, ali se izvršljivost nanaša na obratovalnico, ki je neobstoječa oseba, saj obratovalnica ni mogla biti pravdna stranka, ali pa se nanaša na imetnika obratovalnice kot fizične osebe, ki je edino lahko bila pravdna stranka. Podlaga za odgovornost obeh imetnikov obratovalnice v obravnavanem primeru namreč izhaja iz določbe 101. člena Obrtnega zakona (Ur. l. SRS, št. 35/88), ki je določal, da soustanovitelja skupne obratovalnice odgovarjata solidarno z vsem svojim premoženjem za obveznosti, ki so jih sprejeli soustanovitelji skupne obratovalnice. Kot toženi stranki bi zato morala biti opredeljena oba imetnika obrti kot fizični osebi. V skladu z napotki višjega sodišča je zato sodišče prve stopnje, z vpogledom v pravdno zadevo VI Pg 220/97 pravilno ugotavljalo, ali sodba, ki predstavlja izvršilni naslov učinkuje tako proti Z. Š. kot proti S. T. Takšna sodba bi namreč učinkovala zoper obe stranki le, če bi bilo ves čas postopka jasno, da sta stranki postopka oba toženca, ki sta ves čas postopka za to vedela in je bila njuna identiteta kot tožene stranke ves čas postopka nesporna in jima ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. V konkretnem primeru pa je napaka v zapisu tožene stranke toženki nedvomno onemogočila sodelovanje v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato takšna sodba ne obvezuje oziroma ne pogojuje njenega položaja dolžnice v tem izvršilnem postopku.

Iz kronološkega pregleda navedene pravdne zadeve namreč izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izvršilna zadeva pod opr. št. X Ig 1892/94) in v predlogu za izvršbo kot dolžnika očitno navedel skupno obratovalnico Š. Z. – T. S. F., D. ulica 145, L. (ki ne more biti pravdna stranka, saj sta lahko pravdni stranki le imetnika obratovalnice kot fizični osebi), pri čemer pa je bil sklep o izvršbi z dne 8. 5. 1995 opr.št. X Ig 1892/94, dne 11. 5. 1995 vročen le Z. Š. s pripisom v oklepaju F., na naslov D. ulica 145, L.. Z. Š. je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi (dne 19. 5. 1995) po odvetniku I. M., pri čemer iz pooblastila (na prilogi B1 pravdnega spisa) izhaja, da ga je za zastopanje pooblastil le Z. Š., D. ulica 145, L., da ga zastopa v njegovem imenu in ne v imenu kot dolžnika označene skupne obratovalnice Z. Š. – T. S. F., D. ulica 145, L., s čimer pa dolžnici že v tej fazi postopka ni bilo omogočeno sodelovanje, saj ji sklep o izvršbi opr. št. X Ig 1892/94 z dne 8. 5. 1995 ni bil vročen, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Tudi na narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje vedno vabilo le pooblaščenca Z. Š., to je odvetnika I. M., kateremu so bile vročene tudi pripravljalne vloge tožeče stranke, medtem ko je pripravljalno vlogo z dne 21. 6. 1996 (ko je imel registrarano že s.p.) vložil samostojno Z. Š. s.p. Okrepčevalnica-pizzeria F., D. ulica 145, L., kot je na vlogi sam označen kot tožena stranka (gl. pripravljalno vlogo na list. št. 23 v pravdni zadevi). Iz podatkov iz registra samostojnih podjetnikov RS Ministrstvo za finance, DURS Slovenija, Davčni urad Ljubljana, Izpostava Ljubljana Bežigrad (gl. dopis z dne 27. 3. 1996 - priloga A72 v pravdni zadevi), ki ga je predložila tožeča stranka namreč izhaja, da je bil Z. Š. vpisan v register samostojnih podjetnikov dne 1. 6. 1994, medtem ko je do 31. 5. 1994 posloval v skupni obratovalnici s S. T.. Na glavni obravnavi dne 13. 3. 1998 je namreč sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da pravilno označi toženo stranko tako, da bo kot tožena stranka navedena oseba, ki je lahko pravdna stranka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe upnice, da je sodišče v pravdnem postopku nikoli ni pozvalo na popravo tožbe, vendar pa je tožeča stranka (upnik), kljub podatkom na dopisu Davčnega urada, ki ga je sama predložila, vztrajala pri nepravilni označbi tožene stranke kot skupne obratovalnice, čeprav le-ta takrat ni več obstajala. Kot nadalje izhaja iz vročilnic v spisu, je bila tudi sodba Okrožnega sodišča VI Pg 220/97 z dne 4. 10. 1996 in sodba z dne 17. 4. 1998 oziroma sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 1840/96 z dne 6. 3. 1997, vročena le Z. Š. po pooblaščencu - odvetniku I. M. (v pritožbi sam navaja, da vlaga pritožbo Š. Z., zastopan po odvetniku) in je tako nedvomno, da je bilo dolžnici S. T. onemogočeno sodelovanje tako v izvršilnem postopku X Ig 1892/94, kot tudi v pravdnem postopku, ki mu je sledil in se je vodil pod opr. št. VI Pg 475/95 oziroma VI Pg 220/97. Iz navedenega torej sledi, da sodba, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, dolžnico ne obvezuje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njenemu ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi z dne 25. 2. 2005 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, pravilna in zakonita in je bilo potrebno pritožbo zavrniti ter izpodbijani sklep, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, potrditi, tudi v stroškovnem delu, kjer je pravilno upoštevan paricijski rok, saj je upnik dolžan povrniti stroške v roku 8 dni od dneva prejema pisnega odpravka sklepa, kar je v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 6. 2006 in kar pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo stroškov (torej od dneva zamude), kot je upniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.