Jedro

Če prejšnji lastnik podržavljenega premoženja ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva (imel pa ga je ob uveljavitvi avstrijske državne pogodbe - 28.11.1955), po jugoslovanskih predpisih pa se je štel za jugoslovanskega državljana, potem njegovo premoženje ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26.5.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti dopolnilni odločbi Upravne enote R. z dne 4.8.1998. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičencu J.Z., roj. 21.4.1915, umrlem 27.8.1984, obveznice Slovenskega odškodninskega sklada d.d. v vrednosti 28.783,00 DEM, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe (1. točka izreka) kot odškodnino za podržavljeno parc. št. 152, danes parc. št. 1941/1, poslovna stavba, v deležu do 2/5 vpisana pri zk. vl. 756 k.o. R. (2. točka izreka), obveznice pa je treba izročiti skrbniku za poseben primer K.K., roj. 1.11.1936, stan. J., R. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je (glede na podatke upravnih spisov) J.Z. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92) štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana od dne 28.8.1945 do 27.8.1984, ko mu je to državljanstvo zaradi smrti prenehalo (odločba Oddelka za notranje zadeve občine R. z dne 25.1.1993) ter da je avstrijsko državljanstvo pridobil 22.5.1950. Njegovo premoženje (nepremičnine vl. št. 456 k.o. J. in vl. št. 63 k.o. R.) je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46 in 74/46 v nadaljevanju ZPSP) (sklep Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 30.10.1956). Z Državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15.5.1955 (Ur. list FLRJ, MP, št. 2/56 v nadaljevanju ADP), h kateri je FLRJ pristopila 28.11.1955, se je avstrijska vlada zavezala dati odškodnino avstrijskim državljanom, za tisto premoženje, pravice in interese, ki se je nahajalo ob času sklenitve pogodbe na jugoslovanskem ozemlju in za katero je FLRJ dobila pravico, da ga zapleni, zadrži ali likvidira. Za njeno izvajanje sta bila sprejeta Odlok o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57, v nadaljevanju odlok) in Navodilo za izvrševanje Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne demokratske Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58, v nadaljevanju navodilo). Z ozirom na I. in II. tč. odloka ter III. tč. navodila je pravilno stališče obeh upravnih organov, da so bile do odškodnine od avstrijskih oblasti upravičene le tiste osebe, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13.3.1938 in so ga obdržale tudi na dan 28.4.1945, njihovo premoženje, ki je bilo zajeto v FLRJ, pa je bilo likvidirano ali zadržano v korist FLRJ, na podlagi ZPSP ali kateregakoli drugega ukrepa jugoslovanskih organov pred 28.11.1955. Ker so te osebe imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, po določbi 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije. J.Z. navedenega pogoja glede državljanstva za pridobitev odškodnine po ADP ni izpolnjeval, saj je avstrijsko državljanstvo pridobil leta 1950, zato v njegovem primeru ni podlage za uporabo navedene določbe ZDen. Zato je pravilno stališče upravnih organov, da je J.Z. po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen upravičenec do denacionalizacije.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da se pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ugotavlja po uradni dolžnosti, na podlagi sklenjenih mirovnih in mednarodnih sporazumov. Po ADP je za uveljavitev pravice do odškodnine od avstrijskih oblasti, pomembno le avstrijsko državljanstvo na dan sklenitve pogodbe, to pa v obravnavanem primeru ni sporno. Sodišče je svojo odločitev o tem, da J. Z. ni imel možnosti uveljavljati odškodnino na podlagi ADP nepravilno oprlo na odlok in navodilo, po določbah katerih so do odškodnine od avstrijskih oblasti za premoženje, ki je bilo zajeto v FLRJ, upravičene le osebe, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13.3.1938 in so ga obdržale tudi na dan 28.4.1945. Navodilo v nasprotju z ADP in odlokom zožuje dogovorjeno obveznost Avstrije za plačilo odškodnine za podržavljeno avstrijsko premoženje. Ker je navodilo na podlagi pooblastila v njem izdal Zvezni državni sekretar za finance, po določilih Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) ni del veljavnega prava Republike Slovenije. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bil sklep, s katerim je bilo J.Z. zaplenjeno premoženje izdan po pristopu FLRJ k ADP (28.11.1955), tedaj pa je imenovani že imel avstrijsko državljanstvo. Zato je imel že na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od avstrijskih oblasti, ter glede na določilo 2. odstavka 10. člena ZDen, do denacionalizacije ni upravičen. Zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ter stranka z interesom (pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca) na pritožbi nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Z določbo 2. odstavka 10. člena ZDen je zakonodajalec izključil kot upravičence do denacionalizacije vse tiste osebe, ki bi po ZDen utegnilo priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobili za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te imele pravico. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, ki je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan, ob uveljavitvi ADP pa je imel tudi avstrijsko državljanstvo, imel pravico do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP. Z navedeno določbo ADP se je namreč avstrijska vlada zavezala dati odškodnino avstrijskim državljanom za tisto premoženje, ki se je nahajalo ob času sklenitve pogodbe na jugoslovanskem ozemlju in za katero je FLRJ pridobila pravico, da ga zapleni, zadrži ali likvidira.

Kaj se šteje za avstrijsko premoženje, ki ga je imela FLRJ po 2. odstavku 27. člena ADP pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati, se ugotavlja na podlagi odloka in navodila. Odlok v točki II. določa, da se za avstrijske pravice, dobrine in koristi štejejo dobrine, pravice in koristi, ki pripadajo neposredno ali posredno avstrijski državi ali avstrijskim pravnim ali fizičnim osebam (avstrijskim državljanom ali z njimi izenačenim osebam). Navodilo pa vsebuje več pojasnil glede tega, na katero premoženje se nanaša 2. odstavek 27. člena ADP. Tako določa, da se šteje, da je avstrijsko premoženje po 2. odstavku 27. člena ADP definitivno zadržano ali likvidirano, če je bilo pridobljeno ali preneseno v Jugoslavijo 15.5.1945, da se 1. odstavek 1. točke odloka nanaša na premoženje, katerega lastnik je bil na dan 13.9.1938 (dan "Anshslussa") avstrijski državljan in je to ostal na dan 28.4.1945 (dan vzpostavitve Avstrije), in da se za avstrijsko premoženje v smislu II. točke odloka ne šteje premoženje, ki bi bilo last oseb, ki so bile na dan 6.4.1941 ali takrat, ko so bili izdani ukrepi o podržavljenju jugoslovanski državljani, ne glede na to, ali so imeli hkrati tudi avstrijsko državljanstvo ali pa so ga pridobili pozneje. Za avstrijsko premoženje se tudi ne šteje premoženje oseb, ki so od 13.3.1938 do 28.4.1945 pridobile državljanstvo kakšne tretje države.

Iz navedenega je razvidno, da je okoliščina, ali je oseba štela za jugoslovanskega državljana v času podržavljenja njenega premoženja pomembna pri odločanju o pravici do denacionalizacije, če v času podržavljenja ta oseba ni imela tudi avstrijskega državljanstva.

Pomeni, da je v primeru, ko je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po ZPSP, mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije zaradi pravice iz 2. odstavka 27. člena ADP osebi, za katero je ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo le, če bi bila ta oseba na dan 13.3.1938 in na dan 28.4.1945 hkrati tudi avstrijski državljan. Če premoženje po določbah ZPSP ne bi smelo biti podržavljeno, ker je šlo za jugoslovanske državljane, pa je kljub temu bilo, te osebe na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP niso imele pravice do odškodnine od Republike Avstrije, čeprav so bile ob uveljavitvi ADP avstrijski državljani. Tudi po stališču ustavnega sodišča zavzetem v odločbi št. Up-547-02-22 z dne 8.10.2003, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, zakonodajalec ni imel razumnega razloga zato, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, izključil iz kroga denacionalizacijskih upravičencev zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP (to je 28.11.1955) imele avstrijsko državljanstvo.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da prejšnji lastnik ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, po že omenjenih jugoslovanskih predpisih pa je bilo zanj ugotovljeno, da se je štel za jugoslovanskega državljana, njegovo premoženje ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje, kar je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru 2. odstavek 10. člena ZDen ne pride v poštev za izključitev J. Z. iz kroga denacionalizacijskih upravičencev.

Pritožbeni ugovor, da odlok in navodilo nista veljavno pravo na drugačno odločitev nima vpliva. Vprašanja ali je odlok oziroma navodilo treba upoštevati pri razlagi ADP namreč ni vprašanje njegove sedanje veljavnosti. Navedena predpisa nista bila podlaga za priznanje pravice do odškodnine od avstrijske države, pač pa se je na njuni podlagi ugotavljalo, kaj se šteje za avstrijsko premoženje, ki ga ima Jugoslavija po 2. odstavku 27. člena ADP pravico zadržati in likvidirati.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.