Jedro

V primerih, ko sodišče sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je prekinitev postopka obligatorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 833/2012-I za ugotovitev obstoja stavbne pravice med istima pravdnima strankama na sporni nepremičnini (parc. št. 232/0 k.o. X). Predmet zahtevka po nasprotni tožbi v obravnavani zadevi je namreč izročitev (med drugim tudi) navedene nepremičnine, zato je vprašanje obstoja stavbne pravice predhodno vprašanje. Odločanje o njem (izpostavljeno je bilo na zadnjem naroku) kot o predhodnem vprašanju namreč ne bi bilo smotrno (glede na naravo obravnavane zadeve), saj bi se postopek bistveno podaljšal, obenem pa podvojilo dokazovanje. Pravdni postopek, ki se vodi pod opr. št. P 833/2012-I pa je s to prekinitvijo postal prednostne narave in bo zato (vsaj tako je mogoče pričakovati) hitreje rešen.

2. Zoper sklep se pritožujejo toženci s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navajajo, da tožba za ugotovitev obstoja stavbne pravice ni in ne more biti podlaga za prekinitev tega postopka. Tožba, vložena 13 dni pred zadnjim narokom in več kot 8 let po začetku tega postopka, je zgolj sredstvo zavlačevanja, tako ravnanje pa predstavlja zlorabo pravic in poseg v pravico do sojenja v razumnem roku. Dejstvo, da sodišče to dopušča, pa vodi v to, da bo tožnik v nadaljevanju vložil še več tožb ter dodatno podaljšal postopek. Tožnik v pravdi I P 833/2012 uveljavlja stavbno pravico po 271. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), iz zakonskih določb pa izhaja, da se lahko upravičenje do stavbne pravice uveljavlja le, če je na dan uveljavitve SPZ ena oseba lastnik stavbe, lastnik zemljišča pa druga oseba. Sodišče bo v navedeni zadevi moralo tožbo zavreči, ker SPZ izrecno določa, da se pravica lahko uveljavlja le v nepravdnem postopku v obliki predloga za sklenitev pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, tožba pa (zahtevek) ne vsebuje predloga pogodbe (po drugem odstavku 257. člena SPZ). Zahtevek je tako tudi v smislu predloga (ne tožbe) nesklepčen. Bistvena pomanjkljivost predloga pa je, da tožnik ni lastnik stavbe. S sodbo je bilo v tej zadevi (II P 3857/2004) že pravnomočno odločeno, da se zavrne zahtevek tožnika, da so mu toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino …, iz tega pa sledi, da je sodišče že odločilo, da tožnik ni lastnik niti zemljišča niti stavbe, ki stoji na njem. Odločitev v obravnavani zadevi tudi ni odvisna od nobenega predhodnega vprašanja, saj vprašanje morebitne ustanovitve stavbne pravice ni predhodno vprašanje v tem postopku. Če tožnik ni lastnik stavbe, tudi stavbne pravice ne more imeti. Opozarja še, da se pravdni postopek I P 833/2012 v času prekinitve postopka še niti ni začel (ker tožba tožencem še ni bila vročena). Meni tudi, da namen tožnika ni v pridobitvi pravice, ki mu očitno ne gre (ker je sodišče že odločilo, da ni lastnik stavbe), temveč v zavlačevanju postopka.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki meni da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, tožence pa obveže k povrnitvi njegovih stroškov pritožbenega postopka. Soglaša z izpodbijano odločitvijo in v sklepu navedenimi razlogi. Odločno zavrača očitke o zlorabljanju procesnih pravic. Opozarja tudi, da iz sodbe pritožbenega sodišča v tej zadevi z dne 11. 3. 2009 izhaja mnenje pritožbenega sodišča, da vprašanje, ki se je v konkretni pravdi pojavilo, pa ni bilo ustreznega tožbenega zahtevka, lahko zajema tudi dejansko situacijo iz 271. člena SPZ. Vložena tožba za ugotovitev obstoja stavbne pravice ne pomeni zlorabe pravic, temveč nov temelj in nov zahtevek tožnika, o katerem bo odločalo sodišče v novi pravdi. Glede vprašanja, ali gre za predhodno vprašanje, pa opozarja, da je bilo v tej zadevi odločeno o obveznosti izdaje zemljiškoknjižnega dovoljenja in odmeri zemljišča. Pravda ni tekla o obstoju lastninske ali stavbne pravice. Glede slednje ni bilo ustreznih navedb niti zahtevka. Ker se prekinjena pravda vodi le še zaradi zahteve tožencev (po nasprotni tožbi) za izročitev sporne nepremičnine, je odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevka odvisna od zatrjevanega obstoja stavbne pravice. Pri tem je tožnik moral vložiti novo tožbo, saj zahtevka za obstoj stavbne pravice v tej pravdi ni mogel več postaviti. Glede trditve, da postopek po tožnikovi tožbi ob prekinitvi še ni tekel, pa opozarja na določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da zadostuje, da gre za predhodno vprašanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O predhodnem ali prejudicialnem vprašanju iz prvega odstavka 13. člena ZPP govorimo, kadar je meritorna rešitev odvisna od vprašanja, ali obstoji ali ne obstoji kakšna druga pravica ali pravno razmerje. V takem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, ali pa postopek prekine do takrat, ko bo to vprašanje rešeno na svojem matičnem področju. Pri odločanju o teh vprašanjih se mora sodišče ravnati po načelu smotrnosti (če je postopek na matičnem področju že v teku, če se nakazuje hiter zaključek postopka, da se izogne nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, zaradi česar bi se postavilo vprašanje pravne varnosti in podobno). Če pa sodišče sklene, da predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, potem mora postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena prekiniti (tako tudi Triva v Građanskem procesnem pravu, 1972, stran 470). V primerih torej, ko sodišče sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je navedena prekinitev postopka obligatorna. Navedeno stališče, izoblikovano že v času veljavnosti prejšnjega ZPP (1977), ima še večjo oporo v sedaj veljavnem ZPP. Namreč 1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP 1977 je določala, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, medtem ko sedaj veljavni ZPP ureja prekinitev postopka na podlagi iste predpostavke tako, da "sodišče odredi prekinitev postopka", torej brez preje predpisanega "lahko" (tako sklep VS II Ips 398/2000).

6. Glede spornega obstoja predhodnega vprašanja pritožbeno sodišče opozarja, da je stavbna pravica po prvem odstavku 256. člena SPZ pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. In tožnik v obravnavani zadevi imetništvo (stavbne) pravice zatrjuje, še več: za ugotovitev obstoja take pravice je vložil samostojno tožbo (pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 833/2012-I). Ne drži pritožbeni očitek, da je v obravnavani zadevi pravnomočno odločeno, da tožnik ni lastnik niti zemljišča niti stavbe, ki stoji na njem. To jasno sledi iz same pritožbe (ki povzema izrek pravnomočne sodbe, a ga napačno razlaga).(1) In če bi se izkazalo, da tožnik zatrjevano stavbno pravico ima, bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi (za izročitev nepremičnine, na kateri obstoji stavbna pravica) moralo zavrniti. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo o obstoju (zatrjevane) stavbne pravice tožnika v tem postopku odločati prejudicialno (predhodno, pred odločanjem o zahtevku tožencev). Ker pa je tožba o tem vprašanju že vložena, je vsekakor smotrna prekinitev postopka (pritožbeno sodišče z razlogi nesmotrnosti odločanja o predmetnem predhodnem vprašanju v izpodbijanem sklepu v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju na navedene razloge sklicuje). Glede trditev o zlorabi pravic (2) pa to ni predmet pritožbenega postopka, (3) zato se pritožbenemu sodišču do tega ni potrebno opredeljevati.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek prekinilo v skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kar pomeni, da ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih (procesnih) kršitev. (4) Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbenega postopka odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje. Toženci s pritožbo namreč niso uspeli, pritožbeni stroški tožnika pa za pravdo niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (za vpis lastninske pravice) ima (razen izjemoma) obligacijskopravno, in ne stvarnopravne narave; je podlaga za pridobitev lastninske pravice (prim. prvi odstavek 41. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1); le-ta se pridobi z vknjižbo;

(2) procesnih, ne materialnopravnih;

(3) Prim. določbe 11. člena ZPP;

(4) Sklep o prekinitvi postopka, ki je v tem primeru lahko edini predmet izpodbijanja, je procesnopravne narave;