Jedro

Telesne bolečine in strah niso trajale tako dolgo in bile tako intenzivne, da bi bil oškodovanec upravičen do denarne satisfakcije za pretrpljeno imaterialno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

250.000,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 133.026,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- v času nezgode je bil tožnik star šest let in pol. Tožena stranka je s tem, ko mu je dovolila vstop v kopališče brez spremstva staršev, kršila določilo 8. čl. Zakona o varnosti v urejenih kopališčih; - tožena stranka je kršila določilo 7. čl. Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, ker so bile stopnice, na katerih je prišlo do poškodbe tožnika, prevlečene z grobo zrnatim materialom, ne pa tako, da bi bile nedrseče in varne. Drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna, ker je izpoved prič v nasprotju z dopisom tožene stranke;

- nerazumljiv odnos sodišča do poklanjanja vere izpovedi tožnika.

Verjelo mu je, da ga ni bilo strah in da ga ni bolelo, čeprav o tem povsem nasprotno govori mnenje izvedenca medicinske stroke. Spoznanja otroške psihologije so, da je fantka sram izkazovati strah in bolečino, po tistem, ko je to že mimo. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z mnenjem izvedenca.

Tožnik je imel dva do tri dni zmerne bolečine in nato še šest do sedem dni občasne zmerne bolečine. Tožnika je bilo strah, ker se vsak otrok šestih let ustraši, ako mu iz ust teče kri.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniku je 5.7.1999 na bazenu, ki ga upravlja tožena stranka, spodrsnilo in je ob tem utrpel raztrganino na spodnji ustnici.

Raztrganino so mu kirurško oskrbeli v bolnici v Brežicah. Po mnenju izvedenca C. je imel tožnik zaradi utrpljene telesne poškodbe zmerne telesne bolečine dva do tri dni, občasne zmerne telesne bolečine pa še nadaljnjih šest do sedem dni, da je bilo tožnika strah, ko je zagledal kri, ta strah pa ni presegal stopnje zmerne intenzitete in da je tožnik čutil duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih splošnih življenjskih aktivnosti in dejavnosti, ker se ni mogel igrati. Tožnik pa je izpovedal, da se je ob padcu, ko mu je tekla kri, ustrašil in da ga je bolelo, na poti do zdravstvenega doma pa mu je že odleglo in je nehal jokati. V bolnici v Brežicah so mu rano šivali, šive pa je odstranil sam, ker ga ni bolelo. Ves čas ko je imel šive, je normalno jedel in ni imel problemov. Tablet ni jemal. Doma, ko je prišel iz bolnice, je miroval 15 minut, naslednji dan pa je zopet šel na bazen.

Na podlagi ocene izvedeniškega mnenja in izpovedi toženca je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik utrpel le neznatno škodo (telesne bolečine in strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa sploh ne), ki mu ni porušila duševnega stanja do te mere, da bi bil upravičen do denarne odškodnine (telesne bolečine niso presegle stopnje zmernosti, tožnik je po vrnitvi iz bolnice miroval le 15 minut, normalno je jedel, strah je utrpel zgolj ob padcu, ni pa ga bilo strah za izid zdravljenja, šive si je sam odstranil, naslednji dan po poškodbi je bil ponovno na bazenu). Pritožba neutemeljeno izpodbija takšen zaključek sodišča prve stopnje z navedbo, da je premalo upoštevano mnenje izvedenca. Mnenje izvedenca je upoštevano, upoštevana pa je tudi izpoved tožnika, iz katere pa nedvomno izhaja, da ga utrpljena poškodba ni bistveno ovirala oz. mu prizadejala kakšnih večjih neugodnosti. To je potrjeno s tem, da je po vrnitvi iz bolnice miroval le 15 minut in da je drugi dan šel ponovno na bazen.

Tožniku denarna satisfakcija za pretrplejno nepremoženjsko škodo zato ne pripada, ker njegova škoda ni tako velika, da bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. Citirano stališče sodišča prve stopnje je v skladu s sodno prakso, ki se je že izrekla, da se denarna odškodnina lahko prisodi samo, kadar moč in trajanje bolečin ter strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo in to z namenom, da se pri oškodovancu vzpostavi porušeno psihično ravnovesje (pravno mnenje VSS št. 2/86, strah 1). Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da tožnik v danem primeru ni utrpel telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v takšnem obsegu in intenziteti, da bi bil upravičen do denarne odškodnine, kot satisfakcijo za pretrpljeno imaterialno škodo.

Prisoja denarne odškodnine bi zato v danem primeru šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ob preizkusu sodbe pa pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).