Jedro

Namen poznejšega preverjanja podatkov je ugotoviti, ali je uvoznik glede na uvozno carinsko deklaracijo, po kateri je uvozil blago brez plačila carine, svojo obveznost v roku in vrednosti tudi izpolnil. Pooblastilo za poznejše preverjanje podatkov, od katerih je odvisen obračun carine, daje carinskim organom Carinski zakon v določbi 274. člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 351/2000 z dne 20.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 21.8.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 15.4.1999. Z njo je obračunala carino in druge uvozne dajatve v znesku 477.407,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 1-6.9.1994. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da po ugotovitvah tožene stranke, tožeča stranka blaga, ki ga je uvozila po navedeni UCD na podlagi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju Uredba/94) in za katerega je bila pri uvozu oproščena plačila carine in drugih davščin, ni izvozila nazaj v tujino, kot se je zavezala z izjavo, ki jo je priložila uvozni carinsk-i deklaraciji. Tožeča stranka se je kot uporabnik blaga, zavezala, da bo uvoženo blago v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz in ga najpozneje v enem letu od dneva prehoda blaga čez carinsko črto vrnila v tujino, pri čemer bo vrednost blaga za 30% višja od vrednosti uvoženega blaga. Po presoji sodišča je tožena stranka, na podlagi podatkov in dokumentacije v upravnih spisih, pravilno presodila, da blago, uvoženo po sporni UCD ni bilo izvoženo v predpisani vrednosti, temveč le v višini 84% pred-pisane vrednosti. Presodilo je, da je tožena stranka glede na navedeno pravilno odločila, ko je izdala odločbo po uradni dolžnosti, s katero je na podlagi 5. člena Uredbe/94 zavezala tožečo stranko k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev, na podlagi predpisa, ki je veljal na dan, ko je potekel enoletni rok za izvoz (v konkretnem primeru 16.9.1995). Pravilno je presodilo, da se na podlagi določila 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in- 33/96 - -v nadaljevanju Uredba) postopki uvoza zaradi izvoza začeti pred uveljavitvijo Uredbe dokončajo v skladu s predpisi, ki so veljali do 1.1.1996. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni ugotovila čas nastanka davčnega dolga in ugovor zastaranja izterjave. V skladu z določilom 56. člena Carinskega zakona (CZ-76) pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor kršitve načela zakonitosti, iz razl-oga, ker temelji Uredba/94 na določilu 1. odstavka 50. člena CZ-76, Uredba pa je bila sprejeta na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 10/95 - CZ). Po stališču sodišča zato odločitev tožene stranke ne temelji na podzakonskem predpisu, uredbi določata le natančnejše kriterije in način izvajanja predpisa. Ker je na podlagi podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožeča stranka dne 24.6.1998 podala pripombe zoper zapisnik z dne 15.6.1998, je sodišče zavrnilo tudi to- žbeni ugovor, da ji ni bilo omogočeno se izjasniti o ugotovitvah in dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor v zvezi z dokazno vrednostjo zapisnika in dopolnilnega zapisnika, ker naj bi ju podpisali osebi, ki nista sodelovali pri inšpiciranju. Postopek naknadne kontrole dokumentacije, v smislu 5. člena Uredbe/94 vodila uradna oseba, pooblaščena za opravljanje tovrstnih dejanj, v samem postopku je sodeloval tudi tožnik. Zato dejstvo, da je dopolnilni zapisnik podpisa-l upravnik carinarnice na dokazno vrednost ne vpliva, saj so predstojnikova pooblastila širša, pooblaščen je za odločanje o vseh stvareh, za katere je pristojen organ in ne le za vodenje postopka pred izdajo odločbe.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi ponovno odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da je sodišče kršilo ustavne pravice. Kršilo je načelo zakonitosti, ker je izpodbijano odločbo utemeljilo na podzakonskih aktih in sicer na določilu 5. člena Uredbe/94 in 1. točki 3. odstavka 156. č-lena Uredbe. V določbi 72. člena CZ je le golo pooblastilo Vladi za izvrševanje zakona, niso pa določeni vsebinski kriteriji. S tem pa so kršena tudi načelo demokratičnosti, načelo pravne države, načelo legalitete, načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, 2. odstavek 120. člena Ustave RS in 153. člen Ustave RS. Uredba/94 ne omogoča možnosti naknadne kontrole in sestave zapisnika, z njeno uporabo je sodišče bistveno kršitilo določbe pravdnega postopka in sicer 14. točko 1. odstavka 339. člena Z-akona o pravdnem postopku. Sodišče ni pravilno odločilo, ko je na podlagi 56. člena CZ-76 upoštevalo splošni zastaralni rok petih let. Glede na določilo 274. člena CZ-76 v povezavi z 272. členom CZ-76 bi moralo upoštevati, da je poznejši obračun carine mogoč v dveh letih po nastanku carinskega dolga.

Nepravilno je sestavljen zapisnik o naknadni kontroli blaga, pravna podlaga za sestavo zapisnika v njem ni navedena. V zapisniku ni ugotovljeno nobeno dejstvo, zapisnik niti ni obrazložen, s tem pa je bilo tožeč-i stranki onemogočeno pravno sredstvo in je kršena pravica do pravnega sredstva in do enakosti pred zakonom. Carinarnica je opravila ogled blaga brez sklica ustne obravnave, čeprav bi bilo obravnavo potrebno opraviti. Stranka ni bila navzoča pri ogledu in zapisnika ni podpisala, zaradi česar zapisnik ni sestavljen v skladu z določilom 77. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-86). Tožena stranka je že v tožbi predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke B.K. in direktorja ZT I.Š., ki bi izpovedala glede pridobljenih dokazov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predlogu pritožbe, da opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker je ugotovilo, da pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS, niso izpolnjeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. V obravnavanem primeru je bil obračun carine in drugih uvoznih dajatev opravljen skladno z uvozno carinsko deklaracijo - UCD, št. 7296 z dne 16.9.1994, na podlagi CZ-76 in na njegovi podlagi sprejete Uredbe. Po določilu 5. člena Uredbe/94 so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod naslednjimi pogoji: da s-e je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisanih rokih in predpisani vrednosti, se glede na določilo 2. odstavka 50. člena CZ-76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za ob-račun carine in drugih uvoznih davščin. Pritožbeni ugovor o protiustavni uporabi 5. člena Uredbe/94 ni utemeljen.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-85/97 z dne 22.5.1997, v zvezi s presojo ustavnosti navedenega člena iste uredbe ugotovilo, da s povzetjem CZ v Uredbo Vlada ni kršila ustave in zakona, zato se uporabniki pri izdaji odločb nanjo lahko sklicujejo.

Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabo Uredbe, na odločitev v tem sporu ne vpliva. Že določba 182. člena CZ izrecno določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. januarjem 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. V obravnavanem primeru je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1. januarjem 1996, zato je za uporabo določb CZ-76 podana podlaga v 182. členu CZ.

CZ-76 daje v 274. členu carinskim organom pooblastilo za poznejše preverjanje podatkov, ki so bili ugotovljeni v carinskem postopku na podlagi dejstev, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih dajatev o uvoženem blagu. Namen preverjanja podatkov je ugotoviti, ali je uvoznik glede na uvozno carinsko deklaracijo, po kateri je uvozil blago brez plačila carine, svojo obveznost izpolnil. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka z izjavo, priloženo carinski deklaraciji zavezala, da bo uvoženo b-lago v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz in ga najpozneje v enem letu od dneva prehoda blaga čez carinsko črto vrnila v tujino, pri čemer bo vrednost izvoženega blaga za 30% višja od vrednosti uvoženega blaga. Tožeča stranka te svoje obveznosti ni izpolnila, zaradi česar ne gre za poznejše obračunavanje carinskih dajatev, temveč gre za obračun zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki so pogoj za uveljavljeno carinsko oprostitev. Pri presoji ugovora zastaranja zato ni mogoče upoštevati določi-la 272. člena CZ-76. Sodišče je ob upoštevanju 56. člena CZ-76 pravilno odločilo, da pravica do izterjave carine in drugih davščin ni zastarana. Od dneva nastanka carinske obveznosti, ko je potekel rok za izvoz (16.9.1995) je bilo glede na navedeno zakonsko določilo odločeno v petletnem zakonskem roku (15.4.1999).

Zapisnik o naknadni kontroli blaga, sestavljen po opravljeni kontroli na podlagi določila 274. člena CZ-76 ni, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka, zapisnik iz 77. člena ZUP-86, ki se sestavi po opravljeni ustni obravnavi (149. člen ZUP-86). Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor glede sestave zapisnika in kršitve določila 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določilom 142. člena uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše glavno obravnavo, kadar je to koristno z-a razjasnitev stvari. Tožeča stranka v obravnavani zadevi predloga za razpis ustne obravnave ni podala, niti ni predlagala zaslišanja priče. Naknadna kontrola blaga ne pomeni ogleda v smislu določil ZUP-86, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor obligatornosti glavne obravnave. Tožeča stranka je imela možnost podati pripombe na zapisnik, kar je dne 24.6.1998 tudi storila. Dejstev, ki jih je zatrjevala, in sicer, da je za blago, ki ga je uvozila po sporni UCD in ki ni bilo v celoti izvoženo nazaj v tujino-, poravnala izračunani carinski dolg, ni dokazala, niti ni predlagala dokazov. Predlog z zaslišanjem B.K. in I.Š. je podala šele v tožbi, ni pa navedla, zakaj predloga z zaslišanjem ni podala že v carinskem postopku. V smislu določila 3. odstavka 14. člena ZUS predlog tožeče stranke z zaslišanjem pomeni nedovoljeno novoto.

Glede na navedeno in glede na ugotovljeno dejansko stanje opustitev glavne obravnave po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. točka 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.