Jedro

Vzrok za nastanek škode je bil tako na strani tožnika kot tudi na strani zavarovanca tožene stranke, katerih nepravilni ravnanji sta pač slučajno sovpadli (koincidirajoča vzročnost). Vendar pa iz gornjih ugotovitev izhaja sklep, da je prispevek zavarovanca tožene stranke vendarle večji. S tovornim vozilom se je približeval križišču, pred katerim bi v vsakem primeru moral ustaviti, poleg tega pa je bilo tožnikovo zavijanje v V. ulico situacija, ki bi jo zavarovanec tožene stranke moral pričakovati. Približevanje križišču s prednostno cesto, širina (oziroma ozkost) ceste in s tem povezana predvidljivost možnega srečanja z enako širokim vozilom ter zasneženo in poledenelo vozišče so vsekakor okoliščine, ki so terjale od zavarovanca vožnjo s takšno hitrostjo, da bi tudi v teh okoliščinah vozilo lahko obvladal. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila njegova hitrost tako visoka, da ne bi omogočala srečanja s tožnikovim vozilom, celo v normalnih razmerah na vozišču (4. odstavek, na 4. strani sodbe). Neprimerna hitrost zavarovanca tožene stranke je bila torej razlog, ki mu je onemogočil obvladanje vozila oziroma razlog, da je izgubil nad njim vsakršno kontrolo, zaradi česar je prišlo do trčenja v tožnikovo vozilo. Nasprotno, pa je tožnik bil sposoben reševati nastalo situacijo, saj je vozilo ustavil in začel voziti vzvratno (takšno reševanje je v navedenih pravilih o srečevanju vozil predvideno, zato je nepravilno stališče iz izpodbijane sodbe, da takšna reakcija ni bila pravilna), vendar pa je začel s tem manevrom, ko je bil od desnega roba ceste oddaljen kar 1,6 m oziroma, ko je bil na sredi vozišča. Ker je prišlo do trčenja v čelni del tožnikovega vozila, bi njegova vožnja tik ob desnem robu ceste (torej v skladu s pravili, ki določajo voznikovo ravnanje pri zavijanju v desno in pri srečevanju vozil), vplivala na manjši obseg škodnih posledic (lahko pa tudi - kar pa ni nujno - na ustreznejšo reakcijo zavarovanca tožene stranke).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se njen izrek v dokončnem besedilu (torej z upoštevanjem že pravnomočno prisojenega in neizpodbijanega zneska) glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 275.481,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 179.047,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.1994 dalje do plačila, vse v roku 15 dni." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 18.631,47 SIT z zakonitimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 21.957,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo 75% prispevek tožeče stranke k nastanku škode in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne gmotno škodo v znesku 91.857,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1993 ter pravdne stroške v znesku 59.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, stališče sodišča druge stopnje o njegovi 75% sokrivdi napačno. Nepravilno je tudi stališče, da naj bi zavarovanec tožene stranke pred trčenjem vozil v okviru dovoljene hitrosti. Hitrost zavarovanca tožene stranke je bila glede na neugodne razmere na cestišču neprilagojena. Njegovo ravnanje je bilo le reakcija na neprilagojeno hitrost zavarovanca tožene stranke, ki ga je začelo na cesti zanašati. Če ne bi zaustavil vozila in se začel z vzvratno vožnjo umikati, bi bila škoda še večja. Pri umikanju z vzvratno vožnjo je moral pri obračanju volana zapeljati na nasprotni vozni pas. Tudi če bi na vozišču obstal, bi prišlo do trčenja, saj bi bilo po mnenju izvedencev srečanje možno le v primeru, če bi bila hitrost obeh vozil manjša od 20 km/h in če bi obe vozili zapeljali na bankine. Škoda je tako nastala po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in navaja, da mu neutemeljeno niso bili priznani stroški izgube na dohodku zaradi udeležbe na obravnavah.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bila povrnitev gmotne škode, ki je nastala tožniku v prometni nesreči, dne 3.12.1990, ko sta v križišču V. ulice in Z. ceste v M., s tovornima voziloma trčila tožnik in zavarovanec tožene stranke. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je vzrok za nastanek vtoževane gmotne škode tako v ravnanju zavarovanca tožene stranke, kot tudi v ravnanju tožnika. Ocenili sta, da je prispevek tožnika za nastalo škodo 75%, zato sta odločili, da mu je tožena stranka dolžna povrniti le 25% nastale škode, ki jo je izvedenec ocenil v znesku 367.309,00 SIT. Dejansko podlago take odločitve, ki je hkrati neizpodbojna podlaga revizijskemu odločanju (3. odstavek 385. člena ZPP), predstavljajo naslednje ugotovitve: - tožnik je s tovornim vozilom zavijal z Z. ceste v desno na V. ulico s hitrostjo, manjšo od 15 km/h, - zavarovanec tožene stranke R. K. se je približeval križišču s prednostno cesto s hitrostjo okoli 33 km/h, - ko je tožnik zapeljal v V. ulico, je zagledal K. tovornjak, zaustavil svoje vozilo, ki je bilo od desnega roba ceste oddaljeno 1,6 m, od levega pa 1 m in začel z vzvratno vožnjo, - ko je K. zagledal tožnika, je močno zavrl, zato ga je začelo zanašati, tovorno vozilo pa bočno drseti v smeri njegove vožnje, - ob trčenju je bilo K. vozilo skoraj pravokotno na os ceste, hitrost drsenja ob trčenju pa je bila med 20 in 25 km/h, - vozišče je široko 5,1 m, skupna širina obeh tovornjakov pa je 5 m, - tovornjaka bi lahko peljala drug mimo drugega le pri hitrosti, manjši od 20 km/h in če bi oba peljala z desnima bokoma povsem po desnem robu ceste, oziroma bi celo morala zapeljati na bankini, - vidljivost tako tožnika kot zavarovanca tožene stranke iz V. oziroma v V. ulico je bila 16 m, - vozišče je bilo zasneženo, v samem križišču pa se je nahajal led. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila nedopustnost ravnanja zavarovanca tožene stranke v neprilagojeni hitrosti, nedopustnost ravnanja tožnika pa v tem, da ni vozil po skrajnem desnem robu ceste, temveč je s svojim vozilom delno zapeljal na nasprotni vozni pas. Po njegovem mnenju izkazuje ugotovitev, da je prišlo do trčenja na voznem pasu zavarovanca tožene stranke, bistveno večji tožnikov prispevek k nastanku škode. Sodišče druge stopnje je sprejelo navedeno oceno sodišča prve stopnje in še navedlo, da je bil zavarovanec tožene stranke prisiljen močno zavirati ravno zaradi položaja tožnikovega vozila, tožniku pa očitalo, da bi se moral umikati na svoj vozni pas, ne pa izgubljati čas z vzvratno vožnjo. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve in ob presoji I. (ne)dopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče ter II. njihovega vpliva na nastanek škode (vzročna zveza), se izkaže sklepanje sodišč prve in druge stopnje o 75% prispevku tožnika k nastali škodi in o enakem deležu njegove odgovornosti za škodo, za nepravilno oziroma predstavlja zmotno uporabo določb 1. odstavka 154. člena in 2. odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

I. Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče temelji na uporabi zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ št. 50/88 - v nadaljevanju ZTVCP), ki je veljal v času škodnega dogodka. Tako je tožnik pri zavijanju v V. ulico kršil določilo 1. odstavka 49. člena ZTVCP, ki nalaga vozniku, ki zavija s svojim vozilom na desno, da to stori tako, da vozi po skrajnem prometnem pasu ob desnem robu vozišča, zavarovanec tožene stranke pa določili 1. in 2. odstavka 51. člena ZTVCP, po katerem mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču in s tolikšno hitrostjo, da se lahko ustavi. Oba pa sta kršila pravila iz 56. člena ZTVCP, ki določajo ravnanja voznikov pri srečevanju vozil. Po teh pravilih mora voznik pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, po potrebi pa tudi umakniti svoje vozilo k desnemu robu vozišča. Če ne more ravnati tako, mora zmanjšati hitrost svoje vožnje in vozilo po potrebi tudi ustaviti, da spusti mimo vozilo iz nasprotne smeri. Če je srečanje onemogočeno (cesta ni dovolj široka), se mora voznik, ki mu je to glede na prometne okoliščine in glede na lastnosti ceste lažje, prvi ustaviti in po potrebi z vožnjo nazaj ali kako drugače premakniti svoje vozilo in zavzeti na cesti položaj, ki omogoča srečanje.

II. Vzrok za nastanek škode je bil tako na strani tožnika kot tudi na strani zavarovanca tožene stranke, katerih nepravilni ravnanji sta pač slučajno sovpadli (koincidirajoča vzročnost). Vendar pa iz gornjih ugotovitev izhaja sklep, da je prispevek zavarovanca tožene stranke vendarle večji. S tovornim vozilom se je približeval križišču, pred katerim bi v vsakem primeru moral ustaviti, poleg tega pa je bilo tožnikovo zavijanje v V. ulico situacija, ki bi jo zavarovanec tožene stranke moral pričakovati. Približevanje križišču s prednostno cesto, širina (oziroma ozkost) ceste in s tem povezana predvidljivost možnega srečanja z enako širokim vozilom ter zasneženo in poledenelo vozišče so vsekakor okoliščine, ki so terjale od zavarovanca vožnjo s takšno hitrostjo, da bi tudi v teh okoliščinah vozilo lahko obvladal. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila njegova hitrost tako visoka, da ne bi omogočala srečanja s tožnikovim vozilom, celo v normalnih razmerah na vozišču (4. odstavek, na 4. strani sodbe). Neprimerna hitrost zavarovanca tožene stranke je bila torej razlog, ki mu je onemogočil obvladanje vozila oziroma razlog, da je izgubil nad njim vsakršno kontrolo, zaradi česar je prišlo do trčenja v tožnikovo vozilo. Nasprotno, pa je tožnik bil sposoben reševati nastalo situacijo, saj je vozilo ustavil in začel voziti vzvratno (takšno reševanje je v navedenih pravilih o srečevanju vozil predvideno, zato je nepravilno stališče iz izpodbijane sodbe, da takšna reakcija ni bila pravilna), vendar pa je začel s tem manevrom, ko je bil od desnega roba ceste oddaljen kar 1,6 m oziroma, ko je bil na sredi vozišča. Ker je prišlo do trčenja v čelni del tožnikovega vozila, bi njegova vožnja tik ob desnem robu ceste (torej v skladu s pravili, ki določajo voznikovo ravnanje pri zavijanju v desno in pri srečevanju vozil), vplivala na manjši obseg škodnih posledic (lahko pa tudi - kar pa ni nujno - na ustreznejšo reakcijo zavarovanca tožene stranke).

Glede na navedeno ocenjuje revizijsko sodišče prispevek zavarovanca tožene stranke k nastali škodi s 75%, tožnikov prispevek pa s 25%. Do škode je prišlo zaradi krivdnega ravnanja (malomarnosti) obeh udeležencev (158. člen ZOR), saj je vsakemu od njiju mogoče očitati premajhno skrbnost pri vožnji, zato je tudi delež njune odgovornosti za škodo določen v istem razmerju (2. odstavek 178. člena ZOR).

Pravilna uporaba materialnega prava je zato narekovala zmanjšanje tožnikove odškodnine (1. odstavek 192. člena ZOR) za 25%, ne pa za 75%, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato, v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZPP, delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku od vtoževanega zneska 367.309,00 SIT, kot odškodnino znesek 275.482,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Sprememba izpodbijane sodbe oziroma večji uspeh tožnika v pravdi pa je narekoval tudi drugačno odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je odločitev o stroških prvostopnega postopka spremenilo v skladu s spremenjenim razmerjem uspeha tožnika (75%) in tožene stranke (25%) in tožniku prisodilo 179.047,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pri tem pa v samo odmero stroškov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ni moglo posegati (1. odstavek 400. člena v zvezi s 5. odstavkom 129. člena ZPP). Tožniku pa gredo tudi stroški pritožbenega postopka v znesku 18.631,47 SIT in revizijskega postopka v znesku 21.957,80 SIT, ki so mu prisojeni v skladu z doseženim uspehom v obeh postopkih (66,66%). Od obeh zneskov prisojenih stroškov tečejo zamudne obresti od dneva izdaje te sodbe dalje. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi stroškovnika tožeče stranke, navedenega v obeh pravnih sredstvih, ter v skladu z odvetniško tarifo.