Up-123/97

2.7.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. M. iz P. na seji senata dne 2. julija 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba V. M. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 111/97 z dne 14.4.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 162/97 z dne 7.4.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 21.4.1997 vložil ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo pritožnikovega zagovornika in potrdilo kot pravilno in zakonito odločitev senata Okrožnega sodišča v Kopru, da se pritožniku pripor, odrejen iz pripornega razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP, podaljša. Dne 29.4.1997 je vlogo dopolnil s predložitvijo izpodbijanih sklepov. Dne 3.6.1997 je na poziv Ustavnega sodišča odgovoril, da pri vloženi ustavni pritožbi, kljub odpravi pripora z dnem 29.4.1997, vztraja.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje neupravičenost pripora in s tem smiselno kršitev pravice do osebne svobode iz 20. člena Ustave. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 in trdi, da sta sodišči odločili v nasprotju s kriteriji, ki jih ta odločba vsebuje. Tako naj bi sodišči pri odločanju neupravičeno izhajali iz predpostavke, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje, čeprav je postopek še v teku. Nevarnost ponavljanja kaznivega dejanja naj bi bila v izpobijanih sklepih ugotovljena zgolj abstraktno, sodišči naj bi pri odločanju ne upoštevali dejstva, da je pritožnik zaposlen, da ima stanovanje in družino, pa tudi sorazmernost med priporom in varnostjo ljudi, ki naj bi jo pripor zagotavljal, po pritožnikovem mnenju ni podana.

Poudarja, da je v priporu že četrti mesec, sploh pa bi v njegovem primeru zadoščal že kakšen milejši ukrep omejitve prostosti.

3.Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, da izpodbijana sklepa razveljavi.

4.Senat Okrožnega sodišča je ob preizkusu po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, ali je pri pritožniku (in še dveh obdolžencih - A. K. in K. S. - vsi so osumljeni kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 310. členu KZ) še vedno podan priporni razlog, z izpodbijanim sklepom odločil, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan in da se zato odrejeni pripor iz istega pripornega razloga podaljša. Glede pritožnika senat ugotavlja, da naj bi bil prav on tisti, ki je tajnemu sodelavcu ponujal v nakup večjo količino razstreliva. V kratkem času naj bi bili izvršeni dve prodaji razstreliva, kar kaže na verjetnost obstoja organizirane skupine, verjetno je tudi, da se na neznanem kraju še nahaja ostanek razstreliva, vse navedeno pa naj bi kazalo na realno nevarnost, da bi pritožnik na prostosti kaznivo dejanje ponovil in si s tem pridobil dodatni vir zaslužka. Odreditev pripora je po prepričanju senata tudi v sorazmerju s stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, saj gre v obravnavanem primeru za preprodajanje razstreliva, ki je nevarno tako za življenje kot za zdravje ljudi.

5.Višje sodišče v izpodbijanem sklepu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja, da ponovitvene nevarnosti praviloma res ne utemeljujejo okoliščine storitve enega samega kaznivega dejanja in njegova teža, da pa so v obravnavanem primeru že te okoliščine take narave, da predstavljajo veliko nevarnost za varnost ljudi.

Zlasti v povezavi z okoliščinami, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, to pa je način storitve kaznivih dejanj in motivacija obtožencev. Višje sodišče poudarja, da so obseg, trajanje in način izvrševanja kaznivih dejanj ugotovljeni na podlagi pravnomočne obtožnice, in da gre zato za takšno dejansko stanje oziroma tisto podlago, na podlagi katere se (lahko) ocenjuje tudi obstoj ponovitvene nevarnosti. Ustrezne premoženjske razmere in zagotovljena zaposlitev tudi pri pritožniku po oceni Višjega sodišča nista okoliščini, ki bi ju bilo mogoče upoštevati, saj naj bi ga tudi do sedaj ne odvračali od izvrševanja kaznivih dejanj.

B.

6.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V svojih dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je Ustavno sodišče večkrat obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev naj sodišča presojajo, ali so v posameznem primeru izpolnjeni navedeni ustavno in zakonsko določeni pogoji za poseg v osebno svobodo posameznika. Ti kriteriji so obrazloženi tudi v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V/1,40). Nanje se Ustavno sodišče v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.

7.Po presoji Ustavnega sodišča sta sodišči, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih odločb, sprejeli svoji odločitvi v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji, pa tudi v skladu s kriteriji, ki jih je opredelilo Ustavno sodišče v svoji odločbi, zato pritožnikova ustavna pravica do osebne svobode z njima očitno ni bila kršena.

8.Tako sta sodišči ugotovili in obrazložili konkretne okoliščine na strani pritožnika, zaradi katerih je mogoče razumno sklepati na obstoj realne in ne zgolj abstraktne nevarnosti, da bo kaznivo dejanje na prostosti ponovil. Pri tem sta presojali tako okoliščine, ki so povezane s kaznivim dejanjem (težo kaznivega dejanja, način storitve, domnevne pritožnikove motive), kakor tudi pritožnikove osebne okoliščine, na katere se le-ta sklicuje v ustavni pritožbi. Okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem, sta presodili v okviru verjetnosti, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje, ki jo izkazuje pravnomočna obtožnica, ne da bi s tem prejudicirali končno odločitev, kot to zatrjuje pritožnik. Glede presoje, kakšna stopnja verjetnosti mora biti izkazana za realno nevarnost ponovitve določenega kaznivega dejanja, pa se senat tudi v tej zadevi, enako kot v zadevi št. Up 35/97 z dne 8.4.1997, v kateri je odločalo o ustavni pritožbi soobdolženega A. K., sklicuje na svoje že sprejeto stališče v zadevi št. Up 205/95 (sklep z dne 9.4.1996): za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev oziroma podaljšanje pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. V tem smislu je sodišče pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje, katerega predmet je večja količina vojaškega razstreliva, ki že sama po sebi predstavlja hudo grožnjo varnosti ljudi. Navedena okoliščina - kaznivo dejanje, ki predstavlja hudo ogrožanje varnosti ljudi - pa je sodišče upravičeno štelo za odločilno tudi, ko je tehtalo sorazmernost posega v ustavno pravico obdolženca do osebne svobode z ustavno pravico drugih do njihove varnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami Ustavno sodišče še pripominja, da milejšega ukrepa za preprečitev ponavljanja kaznivih dejanj kot je pripor, ZKP ne pozna.

9.Ker iz navedenih razlogov zatrjevana kršitev pritožnikove ustavne pravice z izpodbijanima sklepoma očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr.Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič