Jedro

Sodišče bi moralo v skladu z 254. členom ZPP odpraviti nasprotja in pomanjkljivosti najprej z zaslišanjem izvedencev, ne pa, da je nekritično sledilo predlogom strank in po prvem najprej postavilo drugega, po drugem pa še tretjega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 20.10.2009 dovolilo spremembo tožbe, podano v vlogi z dne 27.6.2006 ter zaradi delnega umika tožbe za znesek 2.241,35 EUR postopek ustavilo ter razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek na plačilo 6.104,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2003 dalje in na povračilo pravdnih stroškov, skupaj z 20 % DDV in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne podredni zahtevek na plačilo 6.104,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.425.401,00 SIT od 21.7.2003 do 31.12.2006 in na povračilo pravdnih stroškov skupaj z 20 % DDV in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.252,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje, zahtevek tožene stranke, da ji tožeča stranka plača zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tudi za čas od dneva izdaje sodbe do poteka izpolnitvenega roka pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da način, na kakršnega se je odločilo zadevo rešiti prvostopno sodišče, ni pravilen. Določila Zakona o pravdnem postopku jasno določajo, da je potrebno v vsaki sodbi podati dokazno oceno, ki jo sodišče sprejme na podlagi vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Kljub trem različnim izvedenskim mnenjem in različnim pristopom k ocenjevanju invalidnosti je sodišče v razlogih sodbe zapisalo, da so vsa tri izvedenska mnenja za sodišče sprejemljiva, verodostojna in prepričljiva. Sodišče je enostavno ugotovitve izvedencev glede posamezne poškodbe seštelo in kot osnovo za določitev višine invalidnosti upoštevalo povprečje vseh treh ocen, torej ocene vsakega posameznega izvedenca medicinske stroke. Taka odločitev materialnopravno ni sprejemljiva, saj ni določena niti v splošnih pogojih in tabeli invalidnosti tožene stranke, še manj pa v Obligacijskem zakoniku. Tretji izvedenec niti ni potem več potreben, saj se lahko povprečje določi že na podlagi dveh mnenj. Tožniku se postavlja vprašanje, zakaj je sodišče ugodilo še dokazu s tretjim izvedencem medicinske stroke in dopustilo povečanje pravdnih stroškov. Po dveh mnenjih bi tožniku še pripadala ustrezna razlika invalidnosti, po treh mnenjih pa je sodišče ni ugotovilo. Razlogi predmetne sodbe zato niso pravilni, tožnik se sprašuje, kako je možno, da so vsi trije izvedenci pravilno ugotovili trajne posledice, pravilno ugotovili trajno zmanjšanje funkcionalnosti poškodovane noge, ko pa so odstotki pri vseh treh izvedencih različni. Vsa tri mnenja bi bila skladna, prepričljiva in verodostojna zgolj v primeru, ko bi izvedenci enako ugotovili. Sodišče bi po mnenju tožnika moralo točno v razlogih sodbe opredeliti, kateremu mnenju je podalo največjo veljavo in prepričljivost ter verodostojnost in zakaj je preostalima dvema mnenjema tako verodostojnost odreklo. Tožnik je tekom pravdnega postopka že opozoril na nepravilne materialnopravne zaključke posameznega izvedenca. Tako je po mnenju dr. J. F. opozoril, da je navedeni izvedenec v nasprotju z določili tabele invalidnosti tožene stranke glede omejene gibljivosti desnega skočnega sklepa in kolenskega sklepa le-ti razdeljeval na različne stopnje, ki v tabeli invalidnosti tožene stranke niso predvidene. Že to dejstvo je po mnenju tožnika dovolj, da se tako mnenje ne vzame v dokazno oceno. Sploh pa so izvedenci pri izdelavi mnenja zamenjevali pojem funkcionalnega zmanjšanja in invalidnosti. Predmet te zadeve je namreč določitev invalidnosti in sodišče bi se moralo tega vprašanja tudi držati. Pritožnik predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi s strani sodišča prve stopnje narejana dokazna ocena je skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), pri čemer ni utemeljena pritožbena navedba glede s strani sodišča prve stopnje podane presoje izvedeniških mnenj. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje povsem nepotrebno postavilo še tretjega izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi namreč moralo v skladu z 254. členom ZPP odpraviti nasprotja in pomanjkljivosti z zaslišanjem izvedencev, ne pa, da je nekritično sledilo predlogom strank in po prvem najprej postavilo drugega, po drugem pa še tretjega izvedenca. Vendar pa takšno ravnanje na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj je to naknadno, pred izdajo sodbe, vse pomanjkljivosti z zaslišanjem in tudi soočenjem izvedencev odpravilo. (Tretji izvedenec je bil postavljen zato, ker je drugi izvedenec S. najprej vztrajal pri svojem izvedeniškem mnenju in ni odgovoril na pripombe, šele kasneje pa je pojasnil, da je trajno invalidnost zamenjal z izpadom funkcije za poškodovana sklepa in je podal dejansko oceno zmanjšanja funkcionalne sposobnosti in ne ugotovitev invalidnosti. V kolikor bi bilo to razčiščeno že pred tretjim izvedencem, torej ta ne bi bil potreben).

Končne in odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje pa so, da rezultat meritev nikoli ni bil povsem enak, da je bilo pojasnjeno, da so rezultati meritev odvisni tudi od časovne distance od same poškodbe in da povsem eksaktnega rezultata ni mogoče doseči. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga sprejelo vsa izvedeniška mnenja izvedencev, pravilno tudi po oceni sodišča druge stopnje, pri posameznih izvedencih je šlo namreč za odstopanja v dopustnih mejah. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sami izvedenci poudarili, da splošni pogoji tožene stranke za tvorbo ocene funkcionalne zmožnosti ne dajejo natančnih kriterijev, ocene zmanjšanosti funkcionalne zmožnosti so v precejšnji meri stvar subjektivne presoje izvedencev in iz tega razloga ter upoštevaje dopustna odstopanja je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru za končno oceno zmanjšanja funkcionalne zmožnosti pravilno vzelo povprečje ocen vseh treh izvedencev, tako glede tožnikovega desnega gležnja, kot glede njegovega desnega kolena.

Glede na minimalna odstopanja med izvedenci pri oceni izgube funkcionalne zmožnosti in že prej navedene razloge, ki pojasnjujejo takšna odstopanja, je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo funkcionalno nezmožnost glede desnega gležnja (3,3 %, 4 % in 4 %), ki znaša 3,76 % izgube funkcionalne zmožnosti desnega gležnja tožnika in funkcionalno nezmožnost glede desnega kolena (6,7 %, 8% in 10%), ki znaša 8,2 % izgube funkcionalne zmožnosti desnega kolena.

Tudi ne drži, da bi bil tožnik v primeru, da bi sodišče odločalo po pribavljenem drugem izvedeniškem mnenju, še upravičen do izplačila razlike, saj je po odpravljenih nejasnostih po mnenju izvedenca S. izguba njegove funkcionalne zmožnosti 4 % glede gležnja in 8 % glede kolena (kar predstavlja pravilno skupaj 6,8 % invalidnost – 2% za gleženj in 4,8 % za koleno).

Glede izvedenca F. pritožba še neutemeljeno navaja, da naj bi bili njegovi zaključki nepravilni, glede na to, da je upošteval različne stopnje omejene gibljivosti desnega skočnega sklepa in kolenskega sklepa, ki v tabeli invalidnosti niso predvidene. Navedeni izvedenec je namreč le pojasnil kaj pomenijo posamezne stopnje omejene gibljivosti, kar pa na vsebino, to je na procent ugotovljene omejene gibljivosti ni v ničemer vplivalo, enako tudi ne na izračun invalidnosti.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi izvedenci zamenjevali pojme funkcionalnega zmanjšanja in invalidnosti. V skladu s splošnimi pogoji je res za izplačilo zavarovalnine pomembna ugotovljena stopnja invalidnosti, pri čemer pa se ta lahko izračuna le na podlagi ugotovljene funkcionalne nezmožnosti. Sodišče prve stopnje je zato iz izvedeniških mnenj pravilno upoštevalo ugotovljene stopnje funkcionalne nezmožnosti in iz tega izračunalo na podlagi 2. točke 7. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (B1) stopnjo tožnikove invalidnosti. Glede na to, da je ugotovilo, da 8,2 % izguba funkcionalne zmožnosti desnega kolena predstavlja 4,92 % trajno invalidnost, 3,76 % izguba funkcionalne zmožnosti desnega gležnja pa 1,88 % trajno invalidnost in torej skupaj znaša stopnja invalidnosti tožnika 6,8 %, tožena stranka pa je že izplačala tožniku 7,8 % stopnjo invalidnosti, je tožbena zahtevka za izplačilo dodatnega zneska zaradi višje stopnje invalidnosti (tako primarnega kot podrednega) pravilno zavrnilo kot neutemeljena. Tožena stranka je svojo obveznost iz zavarovalnih pogodb do tožnika že v celoti poravnala.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).