Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni podrobneje odgovorilo prav na vse upnikove trditve in pravna naziranja v odgovoru na ugovor, upniku ni bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje navedlo med seboj skladne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih.

Denarne terjatve, glede katere sta stranki sklenili sporazum o zavarovanju v obliki notarskega zapisa, materialnopravno nista pravilno opredelili kot pogojno terjatev. Denarni znesek, ki ga stranki opredeljujeta kot pogojno terjatev, dejansko pomeni vnaprej določeno ceno poslovnih deležev v pogodbi o odplačnem prenosu poslovnih deležev. Pogodba o ustanovitvi prodajne pravice ne nadomešča pogodbe o odplačnem prenosu poslovnih deležev za primer, da bi dolžnik kršil svojo obveznost sklenitve pogodbe, temveč ima upnik od dolžnika na njeni podlagi pravico zahtevati izjavo volje. Denarno terjatev bi bilo glede na navedeno pravilno opredeliti kot bodočo terjatev, za zavarovanje katere se tudi lahko ustanovi zastavna pravica. Če pa je predmet v obliki notarskega zapisa sklenjenega sporazuma zavarovanje bodoče denarne terjatve (torej terjatve, ki še ni nastala), notarski zapis za to terjatev ne more predstavljati izvršilnega naslova. Če denarna terjatev sploh še ni nastala, ne more veljati za nezapadlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi Z 230/2011 z dne 01. 07. 2011 razveljavilo in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo. Sklenilo je še, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor, dolžniku pa mora povrniti 16,00 EUR ugovornih stroškov, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Upnik se je zoper sklep po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, ki so našteti v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in obdrži v veljavi sklep naslovnega sodišča z dne 01. 07. 2011, oziroma ga spremeni tako, da se v celoti ugodi upnikovemu predlogu za izdajo predhodne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naj naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Kot nejasno in v nasprotju samo s sabo ocenjuje razlogovanje sodišča, da notarski zapis ni sporazum, iz katerega bi izvirala denarna terjatev upnika do dolžnika, in pojasnjuje, da se zastavna pravica lahko ustanovi samo zaradi zavarovanja denarnih terjatev. Če je upnik na podlagi notarskega zapisa pridobil zastavno pravico, je jasno, da iz njega izhaja tudi denarna terjatev upnika do dolžnika. Nejasno je razlogovanje sodišča, da naj bi bila zastavna pravica na poslovnih deležih dolžnika ustanovljena v zavarovanje izvršitve put opcije po pogodbi o opciji. Izvršitev put opcije vključuje tudi plačilo kupnine za prodane poslovne deleže in ne le sklenitev pogodbe o njihovem odplačnem prenosu. Da je bil notarski zapis sklenjen prav z namenom neposredne izvršitve (poplačila) upnikove bodoče in pogojne denarne terjatve iz naslova kupnine s poplačilom iz kateregakoli predmeta dolžnikovega premoženja, dokazuje tudi klavzula o njegovi neposredni izvršljivosti. Le-ta v nasprotnem primeru ne bi imela nobenega pomena, saj mora upnik sklenitev prodajne pogodbe tako ali tako zahtevati v pravdnem postopku pred sodiščem, svoje zastavne pravice na poslovnih deležih pa bi lahko neposredno (izvensodno) uresničil ne glede na to klavzulo, skladno s 167. členom v zvezi s 191. členom, po kateri se pri zastavnih pogodbah, ki se štejejo za gospodarske pogodbe, obstoj dogovora o izvensodni prodaji predmeta zastave, vedno domneva. Obravnavani notarski zapis se šteje za gospodarsko pogodbo. Nejasno je razlogovanje sodišča, da iz namena pogodbe o opciji izhaja, da njen predmet ni denarna terjatev, temveč le pravica upnika, da dolžniku proda poslovna deleža ter obveznost dolžnika, da poslovna deleža kupi. Iz tega izhaja ravno obraten sklep. Uveljavlja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini notarskega zapisa in med samim notarskim zapisom. Upnik je že v predhodnih vlogah navedel, da je v 1. točki notarskega zapisa SV 1047/05 z dne 29. 09. 2005 izrecno navedeno, da ima upnik denarno terjatev do dolžnika iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev, zato je sodišče v nasprotju z vsebino notarskega zapisa ugotovilo, da iz njega denarna terjatev do dolžnika ne izhaja. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da svoje terjatve iz naslova kupnine na podlagi notarskega zapisa še ne more uveljavljati, ker dolžnik odklanja sklenitev kupoprodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, zaradi česar je predlagal njeno zavarovanje. Sklenitev prodajne pogodbe je zahteval s tožbenim zahtevkom v postopku VII Pg 4192/2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in če dolžnik obveznosti do sklenitve pogodbe kljub izdani sodbi ne bo izpolnil, se bo štelo, da je pogodba sklenjena z dnem pravnomočnosti sodbe oziroma da je s tem dnem sodba nadomestila pogodbo. Vse do tega trenutka se torej upnikova terjatev iz naslova kupnine ne more šteti za zapadlo, in to kljub temu, da je rok za njeno plačilo že potekel. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno in v nasprotju s sodno prakso, na katero se je skliceval upnik v predlogu in odgovoru na ugovor, sklepalo, da je iz tega razloga predlog upnika preuranjen. Zmotno je uporabilo drugi odstavek 257. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim se predhodna odredba lahko izda tudi na podlagi notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov in iz katerega izhaja denarna terjatev, ki še ni zapadla. Sklicuje se na stališče, sprejeto v zadevi II Cpg 114/2005 Višjega sodišča v Kopru. Upnik je z uveljavitvijo put opcije namesto pogojne denarne terjatve iz naslova plačila kupnine zoper dolžnika pridobil brezpogojno denarno terjatev iz istega naslova, ki pa bo zapadla šele s pravnomočnostjo sodbe VII Pg 4192/2010. Zavarovanje takšne terjatve pa je dopustno, tako kot je dopustno za vsako bodočo in pogojno denarno terjatev. Če bi se v obravnavanem primeru sprejelo stališče, da se neposredna izvršljivost notarskega zapisa lahko nanaša zgolj na sklenitev pogodbe o prodaji poslovnih deležev in ne na plačilo kupnine iz te pogodbe, potem bi sodišče moralo šteti, da je bila takšna pogodba o prodaji sklenjena že na podlagi notarskega zapisa SV 1047/05 s podajo izjave upnika o uveljavitvi opcije in ne bi bilo treba posebne tožbe. Obrazložitev v 8. točki izpodbijanega sklepa je zato nejasna oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču očita odstop od enotne in ustaljene sodne prakse in se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 704/2008. Nadalje očita sodišču, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do relevantnih in pravno odločilnih upnikovih navedb iz odgovora na ugovor, in sicer v točkah 1.2., 1.3., 1.4. in 2.2. do 2.4. Uveljavlja še, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 287. člena ZPP, saj je zavrnilo dokazna predloga upnika za zaslišanje prič R. G. in I. B., ne da bi pojasnilo konkretne razloge za to. Zaslišanje je bilo predlagano zato, da se ugotovi prava pogodbena volja strank pri sestavi notarskega zapisa in vsebina te pogodbe, zlasti namen in obseg neposredne izvršljivosti ter zavarovanja. Glede na to, da so bila ta dejstva med strankama sporna in da sodišče ni ugotovilo, v zavarovanje katere denarne terjatve naj bi bila ustanovljena zastavna pravica na premoženju dolžnika in na kaj se je nanašala neposredna izvršljivost notarskega zapisa, bi moralo sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja te dokaze izvesti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz 257. člena ZIZ izhaja, da izda sodišče predhodno odredbo tudi na podlagi poravnave, sklenjene pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, terjatev pa še ni zapadla. V obravnavanem primeru je ključno vprašanje, ali je notarski zapis, na podlagi katerega je upnik predlagal predhodno odredbo (SV 1047/2005 z dne 29. 09. 2005, priloga A2 v spisu), po vsebini poravnava, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni zapadla. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta pogoj ni izpolnjen. Tak zaključek izhaja iz razlogov v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v zvezi s katerimi višje sodišče ne ugotavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta kršitev bi bila namreč podana, če bi imel sklep glede razlogov tako hude pomanjkljivosti, da ga zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tega razlogom izpodbijanega sklepa ni mogoče očitati. Čeprav sodišče prve stopnje ni podrobneje odgovorilo prav na vse upnikove trditve in pravna naziranja v odgovoru na ugovor, upniku ni bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem in s tem storjena v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje navedlo med seboj skladne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih.

6. Ne drži pritožbena trditev, da je v prvi točki notarskega zapisa SV 1047/05 izrecno navedeno, da ima upnik denarno terjatev do dolžnika iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v višini po stanju na dan 31. 03. 2011 skupaj 6.599.854,68 EUR in da je sodišče s tem v zvezi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Notarski zapis sporazuma namreč v točki „Prvič“ opredeljuje terjatev, in sicer da stranki kot nesporno ugotavljata, da ima upnik (upravičenka) do dolžnika (zavezanka) „pravico do opcije prodaje celotnega poslovnega deleža upravičenke zavezanki ali po nalogu zavezanke tretji osebi in sicer znesek 1.020.000.000,00 SIT (enamilijardadvajsetmilijonov 00/100 tolarjev) povečano za stroške financiranja od nominalnega zneska v EUR (eure) v višini 10 % (deset odstotkov) letno, ki se obračunajo od dne 29. 09. 2005 (devetindvajsetega septembra dvatisočpet) dalje do plačila kupnine, kar predstavlja dva njena poslovna deleža v družbi z omejeno odgovornostjo I. N. d.o.o. sedaj I. O. d.o.o. in sicer vnovčljivo od 01. 10. 2007 (prvega oktobra dvatisočsedem) do vključno 31. 03. 2010 (enaintridesetega marca dvatisočdeset).“ Kot terjatev je torej ugotovljena pravica do opcije prodaje po vnaprej določeni ceni. Iz točke „Tretjič“ notarskega zapisa sporazuma izhaja, da je predmet zavarovanja plačilo pogojne terjatve iz točke „Prvič“. Navedeno, kljub klavzuli o neposredni izvršljivosti v primeru opcije upravičenke za pogojni terjatvi prodaje poslovnih deležev zavezanki, kot je zapisana v točki „Četrtič“ notarskega zapisa sporazuma (SV 1047/05), še ne pomeni, da ima notarski zapis naravo poravnave, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni zapadla, da bi na njegovi podlagi sodišče lahko izdalo predhodno odredbo. V tem kontekstu je tudi razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zastavna pravica ustanovljena za zavarovanje izvršitve put opcije po pogodbi o opciji.

7. Višje sodišče pojasnjuje, da denarne terjatve, glede katere sta stranki sklenili sporazum o zavarovanju v obliki notarskega zapisa, materialnopravno nista pravilno opredelili kot pogojno terjatev. Iz notarskega zapisa sporazuma SV 1047/05, niti v povezavi z notarskim zapisom Pogodbe o ustanovitvi prodajne pravice (put opcija) SV 1046/05, ne izhaja, da bi bila sklenjena pogodba, iz katere bi izvirala denarna terjatev, pod pogojem, torej da je njen nastanek ali prenehanje odvisen od negotovega dejstva (prim. 59. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Predmet Pogodbe o ustanovitvi prodajne pravice (put opcija), sklenjene v notarskem zapisu SV 1046/05, je jasno opredeljen v točki 2.0. in ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo. Na podlagi te pogodbe še ni nastala (pogojna) denarna terjatev, saj je z njo zavezanec (v izvršilnem postopku dolžnik) podelil upravičencu (v izvršilnem postopku upnik) pravico (ki ni obveznost), da po vnaprej določeni ceni proda zavezancu, ali po njegovem nalogu tretji osebi, obravnavana dva poslovna deleža, zavezanec pa se je zavezal, da od upravičenca ob uveljavitvi prodajne pravice po tej pogodbi poslovna deleža kupi pod pogoji iz te pogodbe. Denarni znesek, ki ga stranki sicer v sporazumu o zavarovanju (SV 1047/05) opredeljujeta kot pogojno terjatev, dejansko pomeni vnaprej določeno ceno poslovnih deležev v pogodbi o odplačnem prenosu poslovnih deležev, ki sta se jo stranki zavezali skleniti pod pogoji iz 4.2 točke Pogodbe o ustanovitvi prodajne pravice (put opcija) - SV 1046/05. Ne nadomešča pa navedena pogodba pogodbe o odplačnem prenosu poslovnih deležev za primer, da bi dolžnik kršil svojo obveznost sklenitve pogodbe, temveč ima upnik od dolžnika na njeni podlagi pravico zahtevati izjavo volje (1) in s tem v zvezi že teče pravdni postopek.

8. Denarno terjatev bi bilo glede na navedeno pravilno opredeliti kot bodočo terjatev, za zavarovanje katere se tudi lahko ustanovi zastavna pravica (prim. 129. člen SPZ) (2). Če pa je predmet v obliki notarskega zapisa sklenjenega sporazuma zavarovanje bodoče denarne terjatve (torej terjatve, ki še ni nastala), notarski zapis za to terjatev ne more predstavljati izvršilnega naslova. Če denarna terjatev sploh še ni nastala, ne more veljati za nezapadlo. Višje sodišče pa zgolj načelno še dodaja, da tudi če naj bi notarski zapis, ki bi se glasil na pogojno denarno terjatev, pomenil izvršilni naslov, bi moral upnik s kvalificirano listino dokazati, da je pogoj nastopil (prim. 26. člen ZIZ).

9. Pritožnik v 2. točki obrazložitve pritožbe govori hkrati o bodoči in pogojni denarni terjatvi, česar ne gre enačiti. Sam s seboj prihaja v nasprotje, ko po eni strani uveljavlja, da so podani pogoji za predhodno odredbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 1047/05 kot izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da je bilo treba vložiti tožbo za sklenitev prodajne pogodbe in bo sodba pogodbo nadomestila ter se bo štelo, da je pogodba sklenjena z dnem njene pravnomočnosti. Če bi bilo pravilno upnikovo stališče, da razpolaga z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, bi v primeru uspeha v pravdi s pravnomočnostjo sodbe, ki bi nadomestila pogodbo, pridobil še en izvršilni naslov za isto terjatev. Višje sodišče še poudarja, da ni mogoče enačiti pojmov bodočih, pogojnih in nezapadlih terjatev (3).

10. Neupravičen je pritožbeni očitek odstopa od sodne prakse (upnik se sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 704/2008 in Višjega sodišča v Kopru II Cpg 114/2005), saj sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni zavzelo stališča, da notarski zapis v nobenem primeru ne more biti podlaga za predhodno odredbo. Temelj odločitve v izpodbijanem sklepu je namreč ugotovitev, da predmetni notarski zapis, na podlagi katerega je predlagana predhodna odredba, ne izpolnjuje pogojev iz 257. člena ZIZ, s čimer se višje sodišče iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, kot tudi tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, strinja.

11. V zvezi z upnikovim uveljavljanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do (materialnopravnega) vprašanja, da se zavarovanje s predhodno odredbo ne bi smelo nanašati tudi na pogojne terjatve, višje sodišče ugotavlja, da je ob prej obrazloženem in ob tem, ko upnik uveljavlja sklenitev prodajne pogodbe s tožbenim zahtevkom pred sodiščem, nelogično zatrjevanje, da je sicer terjatev upnika brezpogojna, le njena zapadlost je odvisna od odločitve v postopku VII Pg 4192/2010, v katerem se od dolžnika zahteva podaja izjave volje – sklenitev prodajne pogodbe z upnikom. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da je od odločitve o tožbenih zahtevkih v zadevah VII Pg 4192/2010 in VII Pg 1023/2010 odvisno, ali bo s sodbo nadomeščena pogodba o odplačnem prenosu poslovnih deležev ali pa bosta notarska zapisa sporazuma o zavarovanju in pogodbe o opciji razvezana.

12. Upnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki naj bi bila storjena s kršitvijo 287. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge upnika za zaslišanje prič R. G. in I. B., ne da bi pojasnilo konkretne razloge za to. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da izvedba teh dokazov glede na predložene listine na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Takšna obrazložitev načeloma res ne ustreza, kadar gre za vprašanje pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretnem primeru pa je šlo za presojo materialnopravnega vprašanja, ali notarski zapis SV 1047/05 izpolnjuje pogoje iz 257. člena ZIZ, tako da bi bilo na njegovi podlagi dopustno izdati predhodno odredbo. Pogoji morajo nedvoumno izhajati iz samega notarskega zapisa, če naj se ga obravnava kot izvršilni naslov, in tega v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ni mogoče nadomeščati ali pojasnjevati z zaslišanjem prič.

13. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnik pa jih krije sam, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi in zato stroški zanj niso potrebni.

(1) Prim. tudi sklep VSL I Ip 3534/2009 z dne 21. 04. 2010. (2) O bodočih in pogojnih terjatvah glej več M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, stran 600. (3) O tem glej več dr. Vesna Rijavec, Podjetje in delo – 2010, št. 7, stran 1143 in nadaljnje.