Jedro

Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Komisija je na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje (v nadaljevanju Komisija) na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločila, da se tožnik, ki ga je obsodilo Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo opr. št. I K 34489/2013 z dne 4. 12. 2013 v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Mariboru, opr. št. III Kp 34489/2013 z dne 8. 4. 2014, na kazen zapora 7 let, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (točka 1 izreka); posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik prestaja kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ, tudi zavod). Prestajanje kazni je nastopil 14. 2. 2014, kazen pa se mu izteče 22. 7. 2020. V prošnji, ki jo je vložil po pooblaščencu 23. 10. 2017 navaja, da je zaprt zaradi storitve kaznivega dejanja v bistveno zmanjšani prištevnosti. Pred tem ni storil nobenega kaznivega dejanja in tudi ni v nobenem kazenskem postopku. V času pogojnega odpusta ima urejeno bivališče pri materi. Med prestajanjem kazni ga obiskujeta mati in oče ter mu pošiljata denar. V času zdravljenja je dosledno upošteval navodila strokovnega osebja. Predlaga, da se mu omogoči pogojni odpust z varstvenim nadzorom in z zdravljenjem. Komisija je v dokaznem postopku vpogledala v prošnjo tožnika z dne 23. 10. 2017, v Poročilo ZPKZ z dne 21. 11. 2017 in v zapisnik Komisije z dne 5. 12. 2017. Ostalih dokazov ni bilo. Komisija po uradni dolžnosti ni pridobila drugih dokazov, saj je ocenila, da je že na podlagi predhodno navedenih dokazov lahko ugotovila vsa pravno relevantna dejstva. Iz Poročila zavoda z dne 21. 11. 2017 izhaja, da je bil tožnik s sodbo obsojen na 7 let zapora. Iz zdravniškega poročila z dne 20. 11. izhaja, da je bil psihiatrični bolnik, ki prejema terapijo. Iz psihiatričnega izvida izhaja, da se 28 letni tožnik zdravi zaradi paranoidne psihoze ter redno prejema več vrst terapije. Prvič je na prestajanju kazni in v kazenski evidenci doslej še ni bil zabeležen. Iz potrdila Okrožnega sodišča v Trebnjem z dne 3. 10. 2017 izhaja, da nima odprtih drugih kazenskih postopkov. Ima kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, ki ga obžaluje in se zaveda protipravnosti svojega ravnanja in vedenja. Tekom prestajanja kazni je pokazal ustrezen vpogled v dinamiko lastnega funkcioniranja ter prevzel odgovornost za svoja dejanja. Kazen zapora v ZPKZ je nastopil 20. 7. 2016. Ob nastopu kazni je bil nameščen v četrti oddelek v manjšo skupinsko sobo, pri tem pa so bile zaznane kršitve hišnega reda 27. 1. 2017 in 31. 8. 2017, ko je imel tožnik konflikt s soobsojencem in bil zato tudi nameščen v posebej varovani oddelek za določeno obdobje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ZPKZ pogojnega odpusta ne predlaga, ker tožnikovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno in še ne izpolnjuje kriterijev za podelitev zunaj-zavodskih ugodnosti. Na odločitev Komisije, da tožnika pri njegovi vlogi za pogojni odpust ne podpre, je vplivalo zlasti dejstvo, da tožnik med prestajanjem kazni ni dosegel osebnostnih sprememb. Tožnikovo vedenje je bilo neustrezno, saj je imel dvakrat fizični konflikt s soobsojencem in bil posledično nameščen v posebej varovan oddelek. Prav tako tožnik še ni pridobil zunaj-zavodskih ugodnosti. Na podlagi navedenega v tej fazi prestajanja kazni Komisija še ne moremo utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Iz zapisnika Komisije z dne 5. 12. 2017 izhaja, da tožnik na tej seji komisije ni bil prisoten in tako ni podal dodatnih pojasnil k svoji prošnji za pogojni odpust s prestajanja kazni in k Poročilu ZPKZ.

3. Prvi, drugi, tretji in šesti odstavek 88. člena KZ-1 določajo, da mora biti za pogojni odpust obsojenca najprej izpolnjen formalni pogoj, to je delež prestane kazni (polovica, ¾ ali najmanj 25 let prestane kazni zapora, izjemoma pa tudi 1/3 prestane kazni zapora). Peti odstavek 88. člena KZ-1, ob uporabi prostega preudarka, ki mora biti uporabljen v skladu z naravo prostega preudarka in ne v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil določen, eksemplifikativno opredeljuje, kdaj je obsojenec ob izpolnjevanju formalnih pogojev lahko pogojno izpuščen (materialni pogoji). To je mogoče, če organ, ki odloča o pogojnem odpustu lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni oz. odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Komisija je tožnikovo prošnjo obravnavala na seji 5. 12. 2017. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter ob upoštevanju 88. člena KZ-1, ki daje Komisiji upravičenje, da odloča po prostem preudarku, je sprejela odločitev, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja je Komisija ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni (1. 1. 2018 je prestal 63,5 % kazni). V okviru ocene glede izpolnjevanja materialnih pogojev pa je Komisija ocenjevala, ali se lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razloge proti ponovitvi nevarnosti upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni, da ima kritičen odnos do storjenega dejanja in da nima odprtih kazenskih postopkov. Kljub navedenemu je Komisija upoštevala, da se tožnik med prestajanjem kazni ni ustrezno vedel, saj je imel dvakrat fizični konflikt s soobsojencem in bil zato tudi nameščen v posebej varovan oddelek. Navedeno pomeni, da tožnik kljub izrečeni kazni ni dosegel osebnostnih sprememb, ki bi kazale na to, da se je spremenil. S svojim vedenjem ni dokazal, da je kazen dosegla svoj namen, ter da se je sposoben vesti v skladu s pravili ZPKZ. Če se že znotraj ZPKZ tožnik ne zna primerno vesti in spoštovati hišnega reda ZPKZ, Komisija ne more podati utemeljene ocene, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Komisija je tako na podlagi zakonskega pooblastila, da odloča po prostem preudarku ocenila, da tožnikova stabilnost na prostosti z zunaj-zavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena, je pa relevantna pri določanju o pogojnem odpustu. Po oceni Komisije v danem primeru pogoji za vključitev v življenje na prostosti pri tožniku niso izpolnjeni. V zvezi z navedenim je potrebno tožnikovo stabilnost na prostosti postopno preveriti, najprej s krajšimi izhodi, nato pa postopoma skozi daljše časovno obdobje. Le tako bo lahko morda Komisija v prihodnosti podala pozitivno prognozo glede ponovitvene nevarnosti, kar pa zaenkrat ni mogoče. Po mnenju Komisije pri tožniku še niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko utemeljeno pričakovalo, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je njegov pooblaščenec vložil predlog za pogojni odpust in predložil pooblastilo. Pooblaščenec je prejel dopis toženke z dne 8. 11. 2017, s katerim ga je povabila na sejo Komisije 5. 12. 2017 ob 9.00 uri. Dne 5. 12. 2017 se je pooblaščenec zglasil na sedežu ZPKZ, da bi prisostvoval seji Komisije ter pripravil vlogo kot odgovor na mnenje ZPKZ. Na ZPKZ je pooblaščenec čakal do 9.45 ure, ko ga je obvestil delavec, da se je seja Komisije že končala. Na vprašanje, zakaj ni mogel seji Komisije prisostvovati, ni prejel odgovora. Pooblaščenec je zahteval potrdilo, da je bil prisoten, ki pa ga ni prejel. S tem je bila tožniku kršena pravica do zastopanja in do obrambe v postopku za pogojni odpust. V tem postopku se uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem ima pooblaščenec pravico, da sodeluje v upravnem postopku. V predmetnem postopku je pooblaščenec podal vlogo kot odgovor na predlog za pogojni odpust, kjer je ugovarjal ugotovitvam, da se je tožnik pretepal in bil nasilen v ZPKZ, ter želel izvedeti več podrobnosti o dogodku, kako se je zgodil in kdo je dal povod, česar pa ni dosegel. Posledica tega je, da tožnik ni bil pošteno obravnavan in tudi ne v skladu z zakonom. Podana je kršitev postopka, saj se tožnikov pooblaščenec kljub vabilu in prisotnosti na ZPKZ ni mogel udeležiti seje Komisije. Posledično je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, zlasti glede incidentov, ki so ključno vplivali na tožnikovo prognozo. Glede na navedeno, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku tudi prisodi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema tožnikove tožbene ugovore, za katere meni, da so neutemeljeni. Tožniku ni bila kršena pravica do zastopanja in do obrambe v predmetnem postopku pogojnega odpusta. Iz zapisnika Komisija z dne 15. 12. 2017 izhaja, da je bil tožnik seznanjen z navedbami iz Poročila in je imel vse možnosti v zvezi z navedbami iz Poročila podati izjavo. Tožnik se ni odločil, da bi prisostvoval na seji Komisije, zato tudi posledično ustne izjave na zapisnik glede pojasnila k prošnji za pogojni odpust ni podal, podal pa tudi ni pisne izjave, ki bi jo lahko podal vse do izdaje izpodbijane odločbe. Navedeno je dokaz, da je tožnik imel možnost sodelovati, pa te možnosti ni izkoristil. Tožena stranka meni, da je bil tožnik in njegov pooblaščenec vabljen na sejo in obravnavo zaradi pravice do poštenega sojenja, ki pa glede na določbe ZIKS-1 in povezane določbe ZUP nimajo narave ustne obravnave v okviru posebnega ugotovitvenega postopka. Zakon izrecno določa, da se odločbe izdajajo po skrajšanem postopku, ki poteka brez zaslišanja stranke, zato ustna obravnava ni predvidena. Predvidena tudi ni kontradiktornost, ki je glede na bolj zapletene upravne postopke sicer nujna za pravilno odločitev. V zvezi z dopisom ZPKZ z dne 11. 12. 2017, v katerem je navedeno, da se potrdilo o udeležbi na seji Zavoda ne izdaja, potrjeno pa je tudi, da se je pooblaščenec tožnika se 5. 12. 2017 zglasil v tamkajšnjem zavodu med 9.00 in 10.00 uro, pa toženka navaja, da se strinja z Zavodom, da zavodi nimajo zakonske podlage za izdajo potrdil o prisotnosti v Zavodu. Možno je, da je bil pooblaščenec tožnika res tedaj prisoten v Zavodu, vendar pa ni bil prisoten na predmetni seji Komisije, kar potrjuje navedeni zapisnik. Tožena stranka pojasnjuje, da zaradi zagotavljanja poštene obravnave in možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, toženka omogoča obsojencem, da so na obravnavi prisotni in da lahko podajo ustna pojasnila. Pred zasedanjem so tudi seznanjeni z navedbami iz Poročila, ki daje uradne podatke za odločanje o pogojnem odpustu. Pri tem se izjava stranke šteje kot dokazno sredstvo v smislu 180. člena ZUP, ki pa ima omejeno dokazno moč, saj je ZPKZ in zapor specifično okolje, ki opravlja represivno funkcijo države, sami obsojenci pa so dokazano družbeno nevarne osebe, zato so uradni podatki večinoma povzeti iz poročila zavoda, ustrezna pa je tudi stopnja njihove resničnosti. Tem podatkom toženka načeloma zaupa, ne izključuje pa izjav obsojencev, če so ti korektiv podatkov iz poročila in so obstoječi podatki zaradi novo nastalih dejstev in okoliščin točni. Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je na podlagi vseh navedenih podatkov v Poročilu in prošnji za pogojni odpust s prilogami mogoče odločiti o pogojnemu odpustu in da v zadevi ni spornih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Toženka se v odgovoru na tožbo opredeljuje tudi do pripomb na Poročilo zavoda z dne 12. 11. 2017, ki jih je tožnik priložil tožbi in jih na seji Komisije neposredno ni predložil, niti jih ni predložil do izdaje izpodbijane odločbe. V teh pripombah tožnik pavšalno zatrjuje, da iz Poročila ni razvidna podrobnejša analiza podatkov o tožnikovem vedenju in v kakšnih okoliščinah je imel kontakt s soobsojencem ter konkretneje ne pojasnjuje, kaj se je navedenega dne dogajalo. Tožnik je bil šele od 27. 9. 2017 nameščen v manjšo skupinsko sobo, kjer je mogoče preverjati ali se v skupnosti soobsojencev lahko obnaša na način, da ne prihaja v fizične konflikte. Toženka bi lahko tožniku izrekla disciplinsko sankcijo, vendar se je ZPKD odločil za milejši in bolj sorazmeren ukrep. Tožnik ni stabilen v vedenju, na kar kaže tudi narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je storil, ko je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti drugi osebi odvzel življenje. Izrečen mu je bil varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v forenzični enoti ..., ki ga je zaključil, vendar pa je njegovo vedenje potrebno preverjati z različnimi metodami ugotavljanja stabilnosti. Med take metode po oceni tožene stranke v fazi preverjanja stabilnosti, ko je obsojenec še na prestajanju kazni zapora v zavodu, sodijo tudi ugodnosti, ki jih obsojenci koristijo najprej znotraj zavoda, nato pa tudi zunaj zavoda. Tožnik zaenkrat še ne uživa zaupanja zavoda glede prostih izhodov zunaj zavoda, zato tožena stranka tudi zaradi tega tožniku pogojnega odpusta ni podelila. Glede na navedeno je odločitev toženke pravilna, postopkovno zakonita in skladna z načelom sorazmernosti. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži plačilo stroškov postopka v skladu s Pravilnikom.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenem zahtevku ter navaja, da je iz odgovora na tožbo razvidno, da toženka priznava, da je tožnika vabila na sejo Komisije, pooblaščenec tožnika je bil tam ob 9.00 uri, vendar ni imel možnosti pristopiti na sejo, saj naj seja ne bi imela naravo naroka po ZUP. Pooblaščenec se sprašuje, zakaj je potem Komisija pooblaščenca sploh vabila na sejo. Tožeča stranka se tudi ne strinja z nadziranjem toženke glede pravne narave seje Komisije, kamor se sicer vabijo obdolženci ali pooblaščenci. Tožnik meni, da ima obdolženi ali njegov pooblaščenec pravico sodelovati na seji, dati izjavo ali pripombo. Stvar vsebinske presoje pa je, kakšno moč ima izjava obdolženca ali pripomba. Represivna oblika vloge zavoda v družbenem sistemu ne pomeni, da so represivne tudi seje, kjer se obravnava izpolnjevanje pogojev za pogojni odpust. V tem delu je naziranje toženke nepravilno. Živimo v pravni in demokratični državi. Stopnja demokracije se meri predvsem po stopnji urejenosti zaporov in njihovega funkcioniranja. Nobenega razloga ni, zakaj Komisija ni omogočila odvetniku, da bi lahko pristopil na sejo. Gre za zaničevanje odvetnika in vloge odvetništva v družbi. Odvetnik je samostojna funkcija in je del pravosodja. Ni se mogoče norčevati iz odvetnika, tako da ga povabiš na sejo 150 km od daleč, potem pa ga naklepoma ne povabiš na sejo in ga pošlješ domov. Gre za čudne metode. Pooblaščenec je želel izvedeti več podatkov o očitkih glede tožnikovega vedenja. Ali je prepovedano vprašati, kako je nek prepir nastal in kdo je konflikt začel. Pooblaščenec zastopa tožnika, ki je bil v zapisniku zavoda spoznan za nasilnega zaradi pretepov, kar je negativno vplivalo na odločitev Komisije, zato je pooblaščenec želel podrobneje spoznati okoliščine primerov pretepanja iz zapisnikov zavoda.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi upravnega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni oz. za pogojni odpust z varstvenim nadzorstvom, ki jo je tožnik podal po svojem pooblaščencu 24. 10. 2017. Tožnik ugovarja kršitev določb postopka, ker pooblaščencu ni bilo omogočeno, da bi se udeležil seje Komisije 5. 12. 2017, s čimer naj kršena pravica tožnika do zastopanja in do obrambe ter mu ni bil zagotovljen pošten postopek.

10. Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Z izpodbijano odločbo je Komisija na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda (navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe) pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.

11. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZIKS-1 Komisija odloča o pogojnem odpustu na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog direktorja zavoda. Na podlagi 107. člena ZIKS-1 Komisija o predlogu za pogojni odpust odloča s pisno odločbo, ki mora biti obrazložena. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 se za izdajo odločb o pogojnem odpustu uporablja ZUP. Na podlagi tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 pa Komisija odloča o pogojnem odpustu v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, zato ustna obravnava ni predvidena. Po presoji sodišča tožniku ni bila kršena pravica do zastopanja in do obrambe v predmetnem postopku pogojnega odpusta, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik oz. tožnikov pooblaščenec seznanjen s Poročilom zavoda o tožnikovem vedenju med prestajanjem kazni z dne 21. 11. 2017, ki je bil med drugim podlaga za odločitev v predmetni zadevi. V Poročilu zavoda z dne 21. 11. 2017, ki je sestavni del upravnega spisa je natančno navedeno, da je bil tožnik 27. 1. 2017 udeležen v fizičnem konfliktu s soobsojencem A.A., zaradi česar je bil nameščen v posebni strožji režim - v varovani oddelek do 9. 3. 2017, nato pa je bil 31. 8. 2017 udeležen v fizičnem konfliktu še s soobsojencem B.B., zaradi česar je bil zoper tožnika uveden posebej strožji režim. Iz navedenega tudi po mnenju sodišča nesporno izhaja tožnikova udeležba v konfliktu, kar kaže na tožnikovo nasilno vedenje med prestajanjem kazni. Sodišče se strinja z navedbami toženke, da že sama nastanitev tožnika v posebej strožji režim kaže na tožnikovo neustrezno vedenje tožnika v zavodu. Šele skozi daljše časovno obdobje bo mogoče napraviti sklep o spremembi nasilnega vedenja tožnika. Tako iz upravnega spisa izhaja, da tožnikovo vedenje med prestajanjem kazni ni bilo primerno in da tožnik tudi še ne izpolnjuje kriterijev za podelitev zunaj-zavodskih ugodnosti, kar vse pomeni, da posledično neizpolnjevanje zakonskih pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1 za pogojni odpust. Okoliščine, ki so narekovale sprejeto odločitev so jasno in konkretno razvidne iz opisa dejanskega stanja in navedbo razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje jasno utemeljitev okoliščin glede neizpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Toženka je svojo odločitev obrazložila ustrezno in logično, v mejah polja prostega preudarka, ki ga daje prvi stavek četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je lahko obsojenec pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

12. Po presoji sodišča je bila v predmetni zadevi tožniku (oz. pooblaščencu tožnika) dana možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnik je imel možnost, da bi bil prisoten na citirani seji Komisije in da se izreče o vseh relevantnih dejstvih. Možnost je imel tudi podati pisno izjavo glede relevantnih dejstev, česar pa ni storil, kar izhaja iz zapisnika seje Komisije z dne 5. 12. 2017. Pred sejo Komisije je bil tožnik (oz. pooblaščenec tožnika) tudi seznanjen z navedbami iz Poročila zavoda, v katerem so navedeni podatki, pomembni za odločanje o pogojnem odpustu. V predmetni zadevi je Komisija, ki je v zadevi odločala na podlagi 105. člena do 107. člena ZIKS-1, ocenila na podlagi Poročila zavoda o poteku prestajanja kazni tožnika, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1. Kot že navedeno na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZIKS-1 Komisija odloča o pogojnem odpustu v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. Ob upoštevanju vedenja obsojenca med prestajanjem kazni, ugotovljene kršitve hišnega reda (v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisano nasilno vedenje tožnika) tudi po presoji sodišča zadoščajo za dvom v utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni kršila pravila postopka. Dejansko stanje je po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločalo na nejavni seji. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka strpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.