Jedro

Ker je sodišče pravilno odločilo, a je v izreku sodbe samo delno navedlo takoimenovano valorizacijo preživnin, ki je v pristojnosti upravnih organov in je nekatere spremembe izpustilo, je revizijska pripomba utemeljena. Čeprav na samo zviševanje preživnine pomanjkljivost v izreku ne bi vplivala in bi upravni organ valoriziral preživnino od dneva sodbe prvostopenjskega sodišča dalje, je izrek materialnopravno vseeno pomanjkljiv in ga je vrhovno sodišče delno spremenilo. V skladu s sodno prakso je upoštevalo, da je upravni organ zviševal sodno določeno preživnino z rastjo življenjskih stroškov upravičencev in prejemki zavezancev, vendar je z zneskom navedlo le preživnino, ki jo mora toženec plačevati po sodni odmeri, tako da je izrek preglednejši in bolj razumljiv, hkrati pa je omogočilo poznejše usklajevanje preživnin z rastjo življenjskih stroškov in plač. Tako je mogoča izvršba tudi na obroke, ki bodo zapadli v enem letu po vložitvi predloga za izvršbo (259. člen ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe delno spremeni, tako da se pritožbi ugodi tudi v delu, v katerem so navedeni zneski že določenih preživnin, ter se izrek prve sodbe o glavni stvari glasi: "Tožena stranka R. R. mora namesto mesečne preživnine, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. V P 725/91 z dne 1.4.1992 in ki je bila usklajena z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z obvestili centra za socialno delo, - od 1.7.1995 dalje za vsakega od tožnikov plačevati po 35.000,00 SIT (petintrideset tisoč tolarjev) preživnine, - od 12.11.1997 dalje pa po 45.000,00 SIT (petinštirideset tisoč tolarjev) za A. R. in po 40.000,00 SIT (štirideset tisoč tolarjev) za mld. T. R. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mora plačati v 15 dneh, vnaprej dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in sicer za tožečo stranko A. R. na njen bančni račun, za mld. T. R. pa zakoniti zastopnici B. B. V primeru zamude mora plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki je določena v zakonu, v primeru spremembe življenjskih stroškov pa mora plačevati preživnino v skladu z obvestilom pristojnega organa za socialno delo, ki valorizira sodno določeno preživnino od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje, da ne bo izvršbe. "

2.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič in sicer, da mora toženec plačevati poleg preživnine, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani pod opr. št. V P 725/91 z dne 1.4.1992 in ki po uskladitvi preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov Vlade Republike Slovenije in obvestila Centra za socialno delo Občine Bežigrad z dne 26.5.1997 znaša 16.786,70 tolarjev, skupaj torej 33.573,40 tolarjev mesečno, od 1.7.1995 dalje plačevati za A.R. še znesek 28.213,30 tolarjev in za mld. T. R. še 23.213,30 tolarjev mesečne preživnine. Poleg tega je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in znižalo preživnino, tako da mora toženec plačevati od 1.7.1995 dalje za vsakega tožnika poleg že določene preživnine 13.720,80 tolarjev še znesek 21.279,20 tolarjev, od 12.11.1987 dalje pa je ohranilo zneske, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in ki znesejo mesečno po 45.000,00 tolarjev za A. R. in po 40.000,00 tolarjev za mld. T. R. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naložilo, naj sama krije svoje stroške pritožbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po določilo 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev obeh sodb ali sodbe sodišča druge stopnje. Trdi, da je sodišče kršilo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS, št. 13/94 in 82/94), po katerem se določa preživnina v skladu s potrebami upravičenca ter možnostmi zavezanca. Glede višine preživnine opozarja, da je treba oceniti dejanske potrebe otrok in jih ni mogoče enačiti z njihovimi željami. Sodišču očita, da je nekritično verjelo izpovedima tožnic, ki sta pretiravali, zaradi česar ni pravilno ugotovilo potreb 18-letnega dekleta v znesku 77.000 tolarjev, niti se ni pravilno oprlo na močno pretirane podatke statističnega urada, po katerih znašajo povprečni življenjski stroški za dijaka 88.751 tolarjev mesečno. Dodaja, da danes večina ljudi živi na robu revščine in da so pretirani stroški, ki jih tožeča stranka prikazuje kot nujno potrebne, poleg tega pa otroka sploh nimata časa za vse dejavnosti, ki naj bi jih počela. Navaja tudi, da sodišče ni ugotavljalo potreb za čas od vložitve tožbe 1.7.1995 dalje, ko je bila tožnica še mladoletna, marveč le potrebe v času odločanja. Nelogično se mu zdi, da je ob razvezi zadoščala preživnina v znesku 7.000 tolarjev, da je bila zaradi zvišanja preživnine za 13 let staro hčerko primerna preživnina 16.687,70 tolarjev, danes pa je treba za preživljanje 13 let starega otroka, ki obiskuje 6. razred osnovne šole plačevati po 35.000 tolarjev. Po njegovem izračun kaže na to, da za mladoletnega sina ni pogojev za novo prisojo preživnine. Poleg tega sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec sam nakazoval višjo preživnino od tiste, ki bi jo bil moral plačevati, s čimer je kršilo določila materialnega prava in je toženca obsodilo na ponovno plačilo preživnine, ki je bila že plačana. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec otrokoma priskrbel šolske knjige, da z njima preživlja del dopusta in da jima daje žepnino. Revident še opozarja, da je sodišče v izreku sodbe določilo dodatno preživnino, pri tem pa ni upoštevalo uskladitve preživnin z dvigom življenjskih stroškov za čas od 1.11.1997 dalje. Ker sodišče ni upoštevalo vse materialne zakonodaje, meni, da bo moral plačati poleg preživnine, ki jo je določilo sodišče, še njeno valorizacijo. Sodišče bi moralo določiti novo preživnino (in ne dodatne), sicer ta zapade vsakokratni valorizaciji in bo moral toženec plačevati dvakratno valorizacijo. Glede preživninskih zmožnosti staršev revident navaja, da je ob ugotovljenih potrebah otrok vprašljivo, kako je njuna mati sploh lahko preživela in v letu 1998 celo kupila novo stanovanjsko hišo v S. in nov avtomobil. Zato trdi, da ni mogoče verjeti podatkom o tožničini plači v podjetju, katerega lastnica je njena mati. Trdi, da prikazuje tožnica nižjo plačo zaradi plačila nižjih prispevkov, preostanek pa si plačuje kot dnevnice, kilometrine, kredite "in verjetno obstajajo tudi druge računovodske variante na podlagi katerih se izogneš plačilu davčnih obremenitev". Ob tem pa toženčevi podatki izkazujejo relativno visok dohodek, a je sodišče spregledalo, da je moral toženec tisto, kar je prejel kot poračun, vložiti v podjetje, da je moral na novo rešiti stanovanjski problem, pri čemer je le solastnik stanovanjske hiše in da je hud bolnik, saj so mu odstranili celoten želodec.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je le deloma utemeljena.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je revizija izredno, omejeno pravno sredstvo, ki je namenjeno preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, ter revizija v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustna. Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati vseh revizijskih navedb in ne bo odgovarjalo na detajle, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem je sodišče prve stopnje samostojno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da znašajo potrebe toženčeve hčerke A., ki je že polnoletna in je ob sojenju na prvi stopnji obiskovala 3. razred Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije, okoli 77.000 tolarjev mesečno, potrebe sina T., ki je bil tedaj star 12 let in je obiskoval 7.razred osnovne šole, pa okoli 70.000 tolarjev. Razumljivo je, da je sodišče ugotovilo povprečne potrebe v zaokroženih zneskih in povsem pravilno jih je primerjalo s podatki o povprečnih življenjskih stroških, ki jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije, in ne z minimalnimi življenjskimi stroški. Toženčevi otroci imajo pravico do take preživnine, s katero lahko zadovoljujejo potrebe povprečnih otrok, in ne le do preživnine, ki omogoča golo preživetje in jo statistični urad spremlja kot minimalne življenjske stroške. Da ne gre za izpolnjevanje nerazumnih želja toženčevih otrok, pa kaže prav statistična primerjava s povprečnimi življenjskimi stroški v Sloveniji v letu 1998. Pri oceni potreb otrok sodišče ni spregledalo, da je toženec svojima otrokoma priskrbel šolske knjige, kljub temu pa je razumljiv strošek za razne šolske potrebščine, ki jih otroka kupujeta med šolskim letom. Ker med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da otroka preživljata del počitnic z očetom, je sodišče to upoštevalo.

Revizijska trditev, da je za tožnico, ko je bila stara 13 let, zadoščala preživnina 16.687,70 tolarjev in da zato ni mogoče, da bi moral toženec sedaj za sina plačevati 35.000 tolarjev, pa je milo rečeno zmotna in nikakor ne dokazuje, da se razmere v zvezi s preživljanjem mld. T. niso spremenile. Predvsem je treba upoštevati potek časa in zviševanje življenjskih stroškov, ne nazadnje pa tudi dejstvo, da mati otrok ni zahtevala sodnega zvišanja preživnin, temveč se je zadovoljila z valorizacijami preživnine, ki je bila določena ob razvezi in ni odražala vseh okoliščin, ki so se sčasoma spreminjale. Da gre za spremenjene okoliščine tudi pri mld. T., je sodišče prve stopnje pojasnilo na 5. strani sodbe, kjer je navedlo, da je sin sedaj v obdobju nagle rasti, in tudi sodišče druge stopnje ni dvomilo v to, da so se spremenile okoliščine in da je treba ponovno odmeriti preživnino.

Tudi pravni standard, ki se nanaša na premoženjske zmožnosti matere in očeta obeh otrok je sodišče skrbno presodilo in revizjske navedbe o tem, da je mati obeh otrok v času, ko sta otroka zahtevala zvišano preživnino, kupila hišo in nov avtomobil, so nove, nedokazane in se nanašajo na dejansko stanje, ki ni predmet revizije. Tudi očitek, da se mati pri izplačilu plače poslužuje računovodskih mahinacij, s katerimi se izogiba plačilu davčnih obremenitev, ni dokazan, poleg tega pa je prav višina plače pomembna za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega varstva. Ker je sodišče upoštevalo tudi toženčeve razmere (višina plače, bolezen), revizija ni utemeljena, zakaj ni upoštevalo njegovih stanovanjskih kreditov, pa je pojasnilo.

Tako se izkaže, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po določilu petega odstavka 132. člena ZZZDR ugotovilo, da so se spremenile okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče pri prvi odmeri preživnine. Tudi potrebe obeh otrok in finančne ter premoženjske razmere staršev je sodišče dovolj natančno ugotovilo, da je lahko pravilno uporabilo pravna standarda potreb otrok in možnosti zavezancev, ki sta predvidena v 129. členu ZZZDR. Zato je odločitev, da mora toženec od 12.11.1997 plačevati za A. 45.000 tolarjev mesečne preživnine in za mld. T. 40.000 tolarjev, materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje, ki se je zavedalo, da prisoja preživnino za več let, je za nazaj določilo enako preživnino zato, ker je ugotovilo, da so bili stroški za leto 1996 približno enaki, v letu 1995 pa so bili za 20% nižji, a je imela tedaj mati otrok 20% nižjo plačo, oče pa le za 8% (glej obrazložitev na 8. strani). Kljub temu je pritožbeno sodišče iz procesnih razlogov preživnino za čas od 1.7.1995 do 12.11.1997 znižalo in je razsodilo, da mora toženec plačevati po 35.000 tolarjev mesečno za vsakega od otrok. Ker je pravilno odločilo, a je v izreku sodbe (sodišča prve in druge stopnje) samo delno navedlo takoimenovano valorizacijo preživnin, ki je v pristojnosti upravnih organov in je nekatere spremembe izpustilo, je revizijska pripomba utemeljena. Čeprav na samo zviševanje preživnine pomanjkljivost v izreku ne bi vplivala in bi upravni organ valoriziral preživnino od dneva sodbe prvostopenjskega sodišča dalje, je izrek materialnopravno vseeno pomanjkljiv in ga je vrhovno sodišče delno spremenilo. V skladu s sodno prakso je upoštevalo, da je upravni organ zviševal sodno določeno preživnino z rastjo življenjskih stroškov upravičencev in prejemki zavezancev, vendar je z zneskom navedlo le preživnino, ki jo mora toženec plačevati po sodni odmeri, tako da je izrek preglednejši in bolj razumljiv, hkrati pa je omogočilo poznejše usklajevanje preživnin z rastjo življenjskih stroškov in plač. Tako je mogoča izvršba tudi na obroke, ki bodo zapadli v enem letu po vložitvi predloga za izvršbo (259. člen ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98).

V zvezi z revizijskimi navedbami, češ da je toženec plačeval višje preživninske zneske, kot so bili določeni po sodni in upravni poti, vrhovno sodišče ugotavlja, da ti niso sporni. Toda bistvo sodne določitve preživnine je v tem, da se določita čas in znesek mesečne preživnine, morebitni obračun preživninskih obrokov pa ni nujni del preživninskega izreka ih se dokazuje v izvršilnem postopku, kakor je obširno pojasnilo pritožbeno sodišče na 3. strani sodbe.

Ker se tako izkaže, da je revizija utemeljena le v delu, ki se nanaša na formulacijo izreka o toženčevi obveznosti in na preprečitev morebitne valorizacije preživnine za čas od 1.7.1995 do 12.11.1997, je vrhovno sodišče temu delu revizije ugodilo in po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo izrek tako, da iz njega jasno izhaja toženčeva obveznost. Predmet valorizacije bo preživnina, ki jo je sodišče določilo za toženčeva otroka od dneva prvostopenjske sodbe, dne 15.1.1998 dalje.

V preostalem delu je revizijo tožene stranke zavrnilo po določilu 393. člena ZPP, ker revizijski razlogi niso podani in je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa tudi ni podana kršitev po določilu 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, ker je bila revizija utemeljena le v minimalnem delu (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. členom ZPP).