Jedro

Glede na to, da je tožnica tožbo umaknila, takoj ko je bila obveščena, da so bile njene terjatve priznane v stečajnem postopku, je upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem (enako, ko če bi tožbo umaknila, takoj ko bi tožena stranka vtoževano terjatev poravnala).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se drugi odstavek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 272,04 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 32,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice (prvi odstavek izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 538,76 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper drugi odstavek izpodbijanega sklepa se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek tožnice skoraj v celoti pripoznala, tako da je ostala sporna le še terjatev iz naslova plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009. Nad toženo stranko je bil 23. 9. 2009 začet stečajni postopek, v katerem je tožnica pravočasno prijavila tudi terjatve, ki so predmet tega delovnopravnega spora. Stečajna upraviteljica je te terjatve v celoti priznala, zato se v skladu z osmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007) šteje, da pravna korist tožnice za vodenje tega delovnega spora prenehala 13. 5. 2010, kar obenem pomeni, da je do takrat bila podana. Na podlagi teh dejstev ni možen zaključek, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka. V času vložitve tožbe je bila podana pravna korist za vodenje tega spora. Postopek je bil ustavljen izključno zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko. Te okoliščine tožnica ni mogla predvideti in nanjo tudi ni mogla vplivati, prav tako pa je tudi ni mogla preprečiti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožničino tožbo v celoti zavrgla je evidentno, da so bile predmet tožbenega zahtevka terjatve, ki jih je stečajna upraviteljica v celoti priznala oziroma terjatve, ki v tem postopku niso bile prerekane. Glede na navedeno pa tudi glede na dejstvo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo terjatve izrecno pripoznala, je nesporno, da bi tožnica s tožbenih zahtevkom v celoti uspela, v kolikor nad toženo stranko ne bi bil pričet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), ki določa, da mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške, če ta ni dala povoda za tožbo in če je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Ni mogoče šteti, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, saj tožnici ni plačala njenih zapadlih terjatev, zaradi česar je tožnica morala vložiti tožbo. Na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju je edino pravilen zaključek, da je stroške postopka tožnici dolžna povrniti tožena stranka. Razen tega mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Uvedba stečajnega postopka nad toženo stranko je okoliščina, ki se je primerila toženi stranki. Na podlagi vsega navedenega tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožnici povrne njene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi splošnega določila o odgovornosti za uspeh, kakor je vsebovano v prvem odstavku 154. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu intervenientu. Uspeh stranke se presoja glede na izrek sodne odločbe, kar praviloma pomeni, da mora v primeru zavrženja tožbe tožena stranka nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi druge določbe ZPP o povračilu stroškov, v konkretnem primeru tudi določbi 157. in 158. člena ZPP.

Tožnica je tožbo umaknila takoj po tistem, ko je bila obveščena, da so bile njene terjatve v stečajnem postopku priznane. V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Kot izpolnitev zahtevka je potrebno obravnavati tudi priznanje v stečajnem postopku priglašenih terjatev, zato je v resnici tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka, saj je tožnica tožbo umaknila takoj, ko je bila obveščena o priznanju terjatve.

Pritožba se utemeljeno sklicuje tudi na določbe 158. člena ZPP, ki dolžnost tožeče stranke, da povrne stroške tožene stranke v primeru pripoznave tožbenega zahtevka, veže na to, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Tožena stranka je v tem sporu pripoznala pretežni del tožbenega zahtevka, vendar do učinkovanja pripoznave ni prišlo zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni takoj izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave, temveč je to storilo več kot šest mesecev po prepoznavi, medtem pa je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Ni mogoče šteti, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, saj tožnici ni v zakonsko določenih rokih izplačala odpravnine in regresa za letni dopust. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 272,04 EUR (nagrada za postopek 206,70 EUR, materialni izdatki po tar. št. 6002 20,00 EUR, 20 % DDV 45,34 EUR).

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Nagrada za postopek ne znaša priglašenih 254,40 EUR, saj je kot vrednost spora potrebno upoštevati le stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in ne vtoževane glavnice. Nagrada za postopek tako znaša 27,20 EUR, temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 5,44 EUR. Tožena stranka je tožnici tako dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 32,64 EUR.