Jedro

Ker je carinske dajatve špediter dolžan plačati za račun naročitelja, to pomeni, da sme zahtevati od naročitelja plačilo denarnega zneska, ki je (bil) potreben za izpolnitev naročila. Kot nepotrebne stroške je mogoče šteti zgolj tiste stroške, ki jih je špediter povzročil v primeru, če ni ravnal s potrebno skrbnostjo oziroma če ni ravnal v interesu svojega naročitelja.

Špediterjeva obveznost, da opozori na pomanjkljivost listin, namreč ne seže tako daleč, da bi moral špediter sam preverjati pristnost listin, ki so mu bile predložene.

Za kršitev pravice do enakega varstva pravic treba izkazati, da sodišče v podobnih primerih redno odločajo drugače, kot je bilo odločeno v konkretnem primeru, da je šlo za odstop od ustaljene sodne prakse brez utemeljenega razloga ter da odločitev ni pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ig 2006/01245 z dne 20. 02. 2006. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 331,14 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz vsebine pritožbe pritožnica pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji pritožnice naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 865. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; nadalje OZ). Navaja, da bi moralo uporabiti določbo 405. člena OZ o delitvi obveznosti med udeležence solidarne obveznosti po enakih delih. Odločilna naj bi bili okoliščina, da je špediter nastopal kot posredni zastopnik naročnika, zato naj bi bil v carinskem postopku dolžan preveriti vse podatke, tudi tiste, ki mu jih je posredoval naročnik.

Po presoji pritožbenega sodišča navedenim materialnopravnim izhodiščem pritožnice ni mogoče pritrditi. Že po splošni opredelitvi špedicijske pogodbe se z njo špediter (če ni drugače dogovorjeno) zavezuje, da bo običajne posle in dejanja, potrebna za prevoz določene stvari, sklenil v svojem imenu in za račun naročitelja (1. odstavek 851. člena OZ), torej kot njegov posredni zastopnik. Tudi v konkretnem primeru je bilo zato špediterju, kot carinskemu deklarantu v carinskem postopku, naloženo, da solidarno, skupaj s prejemnikom blaga, poravna carinski dolg. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je tudi v razmerju do naročitelja špediter tisti, ki nosi breme carinskih dajatev.

Notranje razmerje med špediterjem in naročiteljem v zvezi z raznimi stroški, ki jih je imel špediter za naročitelja, med te pa sodijo tudi carinske dajatve, je urejeno v 865. členu OZ. Iz navedene določbe izhaja, da naročitelj nosi potrebne stroške v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. Ker je carinske dajatve špediter dolžan plačati za račun naročitelja, to pomeni, da sme zahtevati od naročitelja plačilo denarnega zneska, ki je (bil) potreben za izpolnitev naročila (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 662). Zato je treba glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, kateri stroški sodijo med "potrebne stroške" za izpolnitev naročila o odpravi stvari. Po presoji pritožbenega sodišča je kot nepotrebne stroške mogoče šteti zgolj tiste stroške, ki jih je špediter povzročil v primeru, če ni ravnal s potrebno skrbnostjo oziroma če ni ravnal v interesu svojega naročitelja.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavljajo vtoževani stroški potrebne stroške za izpolnitev naročila ter da špediterju ni mogoče očitati, da pri izpolnjevanju naročila ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da špediterju ni mogoče ničesar očitati v zvezi z predloženim potrdilom o poreklu blaga, za katerega se je šele po naknadnem preverjanju pri makedonskih carinskih organih izkazalo, da je bilo ponarejeno. Špediterjeva obveznost, da opozori na pomanjkljivost listin, namreč ne seže tako daleč, da bi moral špediter sam preverjati pristnost listin, ki so mu bile predložene. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno dejstvo, da carinski dolg ni nastal zaradi opustitve dolžne skrbnosti špediterja v carinskem postopku, temveč zato, ker blago ni izpolnjevalo pogojev za uporabo nižje carinske stopnje.

Prav tako je neutemeljen predlog za delitev stroškov med naročnikom in špediterjem po enakih delih. V konkretnem primeru je špediter (na podlagi carinske odločbe) založil plačilo stroškov za naročnika, zato mu je naročnik (1. odstavek 865. člena OZ) dolžan povrniti plačilo carinskih dajatev, saj gre za stroške, ki jih je špediter imel zaradi izpolnitve naročila. Solidarna obveznost v carinskem postopku je bila v tem primeru v izključnem interesu tožene stranke. Zato ni podlage za uporabo pravila o delitvi solidarne obveznosti na enake dele (1. odstavek 405. člena OZ).

V zvezi s predloženo odločbo, na katero se sklicuje pritožnica v pritožbi (Pg 194/2008 z dne 03. 06. 2009 Okrožnega sodišča v Kopru) je treba le še dodati, da ne gre za podobno dejansko stanje, saj je sodišče v Kopru obravnavalo razmerje med špediterjem in prevoznikom v zvezi s plačilom carinskega dolga za blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora (enako velja za odločbo I Cpg 1153/2006). Že iz navedenega je treba skleniti, da predložena primera nista vsebinsko podobna obravnavanemu primeru. Pa tudi sicer je za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) treba izkazati, da sodišča v podobnih primerih redno odločajo drugače, kot je bilo odločeno v konkretnem primeru, da je šlo za odstop od ustaljene sodne prakse brez utemeljenega razloga ter da odločitev ni pravilna (primerjaj Up-27/94 in Up-22/94), kar v konkretnem primeru ni izkazano.

Iz vseh navedenih razlogov je razvidno, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa dejanskega sodišča po uradni dolžnosti ne preizkuša. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).