Jedro

Tožnik po nezgodi 15 mesecev ni mogel delati oziroma najti zaposlitve. V času ko je prišlo do poškodbe, res ni bil redno zaposlen, vendar pa je tudi takrat praktično ves čas delal, bodisi preko javnih del bodisi je sam iskal delo pri tožencu. Takoj ko je po poškodbi toliko okreval, da je lahko začel ponovno delati, je iskal primerno zaposlitev in delal priložnostno, nato pogodbeno pri različnih delodajalcih: pri zadnjem pa je še vedno redno zaposlen za določen čas. Tožnik bi tudi v obdobju, ko zaradi poškodbe ni mogel delati gotovo delal in je bil zato prikrajšan pri dohodkih. Kakšen odhodek bi imel v spornem obdobju pa se ne da ugotoviti, saj je tožnik iskal priložnostna dela in veliko menjaval zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini materialne škode v skladu z določbo 223. člena ZPP (1977) po prostem preudarku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 1998 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 93.324,00 SIT, vse v 15 dneh.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977). Toženec predvsem oporeka temelju tožbenega zahtevka, saj zatrjuje, da v času nezgode tožnik ni bil v delovnem razmerju pri njem in je prijavo nezgode podpisal le kot uslugo tožniku, da je lahko uveljavljal pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je občasno res prihajal k tožencu opravljati različna dela, saj mu je toženec -želel pomagati zaradi njegovih težkih socialnih razmer, da bi si kljub pretiranemu vdajanju alkoholu lahko ustvaril normalne življenjske pogoje. Pritožnik pojasnjuje, da se je tožnik kritičnega dne oglasil pri njem, a ko je videl, da je tožnik pod vplivom alkohola, mu je prepovedal, da bi z M. D. odšel na delo v njegov hlev, kar potrdi tudi priča N. V..

Tožnik je na delo v toženčev hlev odšel na lastno odgovornost, zato toženec za nastalo poškodbo, četudi bi nastala pri oskrbi ovac v t- oženčevem hlevu, ni odgovoren. Toženčev stric D. J., s katerim si toženec deli hlev ali njegovi delavci, ki redno zahajajo v hlev zaradi oskrbe živine, bi v kolikor bi do nezgode res prišlo pri delu v hlevu, zanjo vedeli. Zato toženec meni, da do poškodbe sploh ni prišlo v njegovem hlevu. Izpoved priče M. D. je pristranska, saj priča pričakuje korist ob vtoževanem odškodninskem zahtevku. Toženec graja oceno sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni bil alkoholiziran, kot nestrok-ovno oceno, ki ni v ničemer podkrepljena z ustreznim mnenjem zdravnika. Toženec iz previdnosti oporeka tudi priznani višini vtoževanih odškodninskih zahtevkov. Predvsem meni, da je neutemeljena odločitev sodišča o izgubi na zaslužku, saj je bil tožnik brez rednega delovnega razmerja in je le preko javnih del opravljal različna dela. Po končanem zdravljenju se je res zaposlil, a to še ne dokazuje, da bi tudi med časom zdravljenja imel možnost za redno zaposlitev. Toženec tudi meni, da sta neprimerno visoka zneska za fizične bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi navedenega toženec predlaga da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožniku plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/1977) je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal delo za toženca v njegovem hlevu.

Pritožbeno sodišče v to dejansko ugotovitev ne dvomi in se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec, ko je podpisal potrdilo o tožnikovi nezgodi pri delu gotovo ni podpisal listine z neresnično vsebino, čeprav je bil prepričan, da potrdilo podpisuje le za potrebe kritja stroškov zdravstvenega zavarovanja. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sod-išča prve stopnje, ki je verjelo priči M. D., pa tudi D. S., ki sta pojasnila, da toženec tožniku kritičnega dne ni prepovedal delati v njegovem hlevu, nasprotno pa sta trdila le toženec in njegov zet N. V.. Tako pritožbene trditve v smeri pristranosti priče M. D. in trditve, ki jih je ocenilo že sodišče prve stopnje, da je toženec kritičnega dne tožniku prepovedal delati, ne omajejo prepričanja sodišča druge stopnje v dejstvo, da se je tožnik poškodoval prav ko je dela-l v toženčevem hlevu po toženčevem naročilo oziroma z njegovo privolitivjo. Do poškodbe je prišlo, ko je tožnik splezal na lestev, da bi s senika nametal krmo, lestev pa mu je začela drseti; tožnik se je skušal prijeti za tram, pri tem pa je omahnil z lestve ter padel na tla.

Dejstvo, da kritičnega dne tožnik ni delal pri tožencu v okviru javnih del, oziroma da pri tožencu, kot navaja pritožnik, ni bil zaposlen, ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Bistveno je namreč, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal delo za toženca, torej delo v toženčevo korist (na podlagi ustne pogodbe o delu), zato toženec odgovarja za škodo nastalo zaradi poškodbe po splošnih načelih odškodninskega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja delo na štiri metre visoki lestvi na način in ob pogojih, kot ga je pri svojem delu uporabljal tožnik (lestev ni bila pritrjena spodaj ali zgoraj, prislonjena je bila le na leseni tram zgornjega dela senika in postavljena na betonskih tleh), nevarno dejavnost. V skladu z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari o-ziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Toženec torej odgovarja po načelu domneve vzročnosti.

Prav tako pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano alkoholiziranostjo tožnika. Da naj bi bil tožnik kritičnega jutra vinjen zatrjujeta toženec, ter njegov zet N. V.; priča M. D., ki je delal s tožnikom v hlevu, pa je povedal, da ni opazil, da bi bil tožnik alkoholiziran. Tudi iz medicinske dokumentacije ob sprejemu tožnika v kliničnem centru ni razvidno, da bi bil pod vplovom alkohola, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnj-e, da tožnik kritičnega dne ni bil alkoholiziran.

Toženec bi moral, če bi se želel razbremeniti odškodninske odgovornosti dokazati, da njegova nevarna dejavnost oziroma uporaba njegove nevarne stvari ni vzrok za nastalo škodo, torej da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določba 2. odstavka 177. člena ZOR). Vendar toženec v postopku na prvi stopnji tega ni uspel dokazati, v pritožbi pa razen zatrjevanja tožnikove alkoholiziranosti, o kateri je bilo stališče zavzeto zgoraj, tudi ne dokazuje, da uporaba lestve ni bila vzrok za nastalo škodo ali, da bi do škode prišlo izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da bi toženec v danih okoliščinah moral pri postavitvi lestve ravnati skrbneje in tako tudi sam poskrbeti za svojo varnost, zato je deloma kriv za nastalo škodo (3. odstavek 177. člena ZOR) ter prispevek tožnika ocenilo na 50%.

Tudi glede višine odškodnine se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila določena pravilno v skladu z določbo 1. odstavka 200. člena ZOR, po kateri prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 300.000,00 SIT, kar je primerno glede na naravo in težo poškodb, ki jih je utrpel tožnik (zlom leve koželjnice, zlom levega kolka in nezarasel ter nezdravljen zlom leve ključnice). Iz izvedenskega mnenja izvedenca kirurške stroke dr. E. S. namreč izhaja, da je tožnik imel štirinajst dni hude bolečine (štiri dni do operacije in deset dni po njej), tri tedne srednje hude bolečine, sta-lne lahke bolečine pa šes tednov, tožnik je dobival sredstva proti bolečinam, levo zapestje mu je bilo naravnano v splošni anasteziji, dokomolčni mavec je nosil pet tednov, zlom levega kolka pa je bil oskrbljen operativno, šest mesecev je tožnik hodil s pomočjo bergel, po odstranitvi mavca je zapestje in kolk razgibaval, bil je na zdraviliškem zdravljenju, v januarju 1998 pa je bil ponovno podvržen operativnemu posegu, ko so mu odstranili ploščico iz levega kolka, pri čemer je imel ponovno - bolečine ter j-e moral ponovno nekaj tednov uporabljati bergle. Opisane bolečine ter nevšečnosti, ki jih je imel tožnik v času zdravljenja v celoti opravičujejo odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bila tožniku priznana odškodnina v višini 1.200.000,00 SIT, ki je primerna glede na dejstvo, da tožnik pri hoji ne zmore takšnih razdalj, kot pred poškodbo, ima rahlo zadebeljeno levo zapestje, pa tudi levo ključnico, zato je gibljivost zapestja omejena, predvsem pa je za polovico zmanjšana groba moč leve roke, na levi nogi ima tožnik 13 cm dolgo brazgotino ter lažjo oslabelost mišic v predelu levega kolka. Dodatne težave tožniku povzroča-jo tudi bolečine v predelu leve ključnice, ki se pojavljajo pri dviganju težjih predmetov ali pri ponavljajočih se gibih v levi rami. Tožnik je rojen leta 1953, po izobrazbi je strojni tehnik, njegovo vsakdanje delo pa je fizične narave. Ravno zaradi slednjega in zaradi dejstva, da je tožnik relativno mlad in v aktivnem življenjskem obdobju, je priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, primerna. Odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT; upoštevaje prispevek tožnika k nastali škodi, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo na 50 % pa 750.000,00 SIT je pravična odškodnina, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Premoženjska škoda, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 500.000,00 SIT (upoštevaje 50 % prispevek tožnika pri nesreči pa 250.000,00 SIT) pa je odmerjena v skladu z določbo 223. člena ZPP (1977) po kateri odloči sodišče o višini odškodnine po prostem preudarku, kadar ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik po nezgodi 15 mesecev ni mogel delati oziroma- najti zaposlitve, v ka pritožbeno sodišče ne dvomi. Tožnik, kot pravilno opozarja tudi pritožnik, v času ko je prišlo do poškodbe, res ni bil redno zaposlen, vendar pa je tudi takrat praktično ves čas delal, bodisi preko javnih del, bodisi je sam iskal delo pri tožencu. Takoj ko je po poškodbi toliko okreval, da je lahko začel ponovno delati, je iskal primerno zaposlitev in delal priložnostno, nato pogodbeno pri različnih delodajalcih; pri zadnjem delodajalcu pa je še vedno redno zaposlen za določen čas-. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik tudi v obdobju, ko zaradi poškodbe ni mogel delati, delal in je bil zato prikrajšan pri dohodkih. Kakšen dohodek bi imel v spornem obdobju tožnik pa se ne da ugotoviti, saj je tožnik iskal priložnostna dela in veliko menjal zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini materialne škode po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče glede višine prisojene odš- kodnine za materialno škodo, torej za izgubljeni zaslužek- v času, ko tožnik ni mogel delati, v celoti sledi prepričljivi oceni sodišča prve stopnje.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani; sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) -pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).